ČIGAVO JE NAJBOLJ ZNANO BELOKRANJSKO KÓLO?

 Televizija Slovenija je nedavno predvajala dokumentarni film Uskoška dediščina Bele krajine, ki prikazuje kulturno bogastvo območja ob Kolpi, tega »talilnega lonca« najrazličnejših kultur in vplivov, omejuje pa se predvsem na pravoslavno uskoško skupnost v vaseh Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči, ki je skozi stoletja ohranjala svojo veroizpoved, svoje običaje, pesmi in plese.

Ker se ni doslej pisno odzval na film kdo od bolj pristojnih za to temo, se zdaj oglaša kulturno društvo Lepa Anka s Preloke. Najprej s pohvalo, da se nam je zdel film - v celoti gledano - lep, celo zelo lep, za kar gre posebna zasluga 83-letnemu gospodu Zdravku Vukčeviću in njegovemu pričevanju o negovanju svoje vere in tradicije. A vsako celoto sestavljajo podrobnosti in nas so nekatere v tem filmu – blago rečeno – začudile. Gre za nekatere problematične trditve, ki zadevajo belokranjsko kulturno dediščino in ki jih v filmu, ki je dokumentaren, po našem mnenju ne bi smelo biti.

Osredotočamo se samo na tisti dve, ki neposredno zadevata naše društvo, katerega pomemben segment delovanja sta raziskovanje naše pevske, plesne in tamburaške tradicije ter njeno ohranjanje. Prva je trditev glavnega pripovedovalca v filmu, da »je kolo izvorno srbski ples in da se je smatralo, da samo Srbi igrajo kolo«. In druga netočna trditev: pripovedovalec navaja kot primer takega izvorno srbskega kola pesem in ples Lepa Anka.

O prvi trditvi na tem mestu le toliko, da jo negira že vsak splošni leksikon: svoja značilna kola poznajo skoraj vsi južnoslovanski narodi, poleg srbskih so zelo znana npr. hrvaška kola; črnomaljsko in metliško kolo pa naj bi celo spadali med najstarejše plesno izročilo na Slovenskem, torej nikakor ne moreta biti »izvorno srbska plesa«.

Pač pa malo več o drugi trditvi, ki zadeva ples Lepo Anko, to najbolj znano belokranjsko kolo, ki je hkrati tudi ime našega društva.

Raziskave s področja naše folkloristike (Mirko Ramovš, Glasbenonarodopisni inštitut, ZRC SAZU) kažejo, da to kolo ni srbsko, spada pa v najmlajšo plast plesnega izročila Bele krajine, saj ga ne navaja nobeden od zbiralcev in zapisovalcev ljudskega blaga v 19. stoletju. Lepa Anka naj bi se k nam razširila šele konec 19. ali v začetku 20. stoletja, torej veliko po uskoških selitvah in v času, ko so se plesom in pesmim na podeželju končno pridružili še instrumenti. In Anka naj bi čez Kolpo prišla v družbi tamburašev, to je skupaj s tamburaškimi sestavi. Ti prej v Beli krajini neznani glasbeni sestavi so postali v začetku 20. stoletja in še po 1. svetovni vojni zelo priljubljeni. Z njimi se je širil tudi plesni repertoar, ki je izhajal večinoma s hrvaškega panonskega območja, iz Podravine in Posavine. Najprej se je razširil v vaseh ob Kolpi, po vsej Beli krajini pa zlasti z množičnim pojavom folklornih skupin po 2. svetovni vojni, ko so Lepo Anko plesale že vse skupine, tudi tiste, ki nikoli niso imele tamburašev, tudi Bojančani.

To, da je bila prav Preloka ena od tistih obkolpskih vasi, kjer se je morda najprej plesala Lepa Anka, kot izpričuje pri nas še vedno zelo živo ljudsko izročilo, je seveda nemogoče dokazati. A dejstvo je, da so bili vsi pogoji za to. Pri nas se je (v primerjavi z okoliškimi vasmi) že zelo zgodaj na veliko tamburalo, v vasi sta bili hkrati kar dve tamburaški skupini, imeli smo pravo domačo proizvodnjo tambur, o vsem tem priča ohranjeno fotografsko gradivo ... Navsezadnje pa je tudi preloška varianta tega kola, ki jo je leta 1955 na Preloki popisala raziskovalka ljudskih plesov z Glasbenonarodopisnega inštituta Marija Šuštar, priznano najstarejša različica tega plesa v Beli krajini.

Tako kot prebivalci omenjenih štirih vasi tudi mi cenimo izročilo svojih prednikov in ga ohranjamo. In tudi branimo, če je treba.

Za kulturno društvo Lepa Anka Preloka
Ana Starešinič