Plečnikovo leto se počasi izteka. Tako kot se je Plečnik na koncu svojega ustvarjalnega življenja vrnil h koreninam, iz katerih je izhajal, bomo tudi mi na koncu leta izkazali dolžno spoštovanje svetovnemu ustvarjalcu, ki je pri nas, na samem jugovzhodnem koncu Slovenije pustil enega svojih zadnjih pečatov.
Peter - dolgoletni preloški mežnar, ki je živel in dihal za našo cerkev, - mi je rad pripovedoval:
»Vidiš, to so pa Plečnikovi lustri, Plečnikove klopi ...«
S takim ponosom je vedno poudarjal, da v cerkvi sedimo na Plečnikovih klopeh in gledamo Plečnikove lestence, da sem jaz vse tja do srednje šole mislila, da je bil Plečnik kak jako znani mizar ali vsaj kak električar (besede pasar takrat še nisem poznala).
Z župnikom Mehletom in potem še z našim mežnarjem Peterom pa so odšli tudi vsi živi spomini na Plečnika v našem kraju.
In potem, letos ...
6o let po smrti velikega arhitekta – razkritje:
Plečnik je za nas leta 1953 snoval tudi cerkev – novo, večjo cerkev.
Ker je bila naša sv. Trojica med vojno precej poškodovana in tudi že dolgo premajhna za vso faro.
Totalno presenečenje: na spletno Preloko začnejo deževati vprašanja, kaj pa zdaj.
Da bi zgradili Plečnikovo cerkev in s tem jako povečali prepoznavnost Preloke, – ta ideja odpade! Časi so se spremenili in že sedanja sv. Trojica je postala čisto dovolj velika, pravzaprav že prevelika!
Kaj pa, če že te nove Plečnikove preloške cerkve nismo in ne bomo zgradili, kaj ko bi mi zdaj v Plečnikovem letu materializirali, uresničili, zgradili vsaj odsev, podobo, model oz. maketo njegovega videnja?
Toda kako? Najprej smo pomislili na najhitrejšo in najlažjo pot – 3D tiskanje: Plečnik, plastik – fantastik ... Ne, to ne gre! Plastični zmazek res ne bi bil dostojen.
Plečnik je začel doma v svoji družinski tradiciji kot mizar! Njegovo zgodnje obdobje zaznamuje slovensko naravno bogastvo les! Maketa mora biti torej iz lesa.
Les, slovenski les, pa zahteva mojstra, mizarja, ki bo – tako kot pianist iz not ustvari sonato, zvočno interpretacijo zapisov – iz načrtov poustvaril maketo. Interpretacija umetnine naj z izbiro vrste lesa, neizrečenih detajlov in razsežnosti modela preseže načrt.
Rešitev se je ponujala kar sama: moj sošolec Jože Pavlakovič. Jože, ki se je tako kot Plečnik najprej šolal za mizarja, potem pa na teološki fakulteti diplomiral iz Plečnikovih krstilnic. Da, poljanski župnik Jože bo najbolje znal ujeti duha Plečnika!
Poleg tega je Jožetov oče na Preloki postavil kapelico z zvonikom na preslico – prav tako, kot si jo je na Preloki zamisli mojster Plečnik! Župnik Jože pa je v naši cerkvi že ustvaril oltar, ambon, veliki leseni svečnik, nadškofov prestol ...
Toda ali bo župnik Jože imel čas? Jože duhovno oskrbuje vso Poljansko dolino (v kateri so kar štiri cerkvice z zvonikom na preslico), poleg tega pa še vodi terapevtsko skupnost TAV in res mu ni lahko.
Morda pa si bo Jože vseeno le utrgal čas še za ta izziv, poskusimo. In navajam Jožetov odgovor:
"Ni problem najti čas, problem je – narediti nebesa! To ni samo neka upodobitev načrta, to je narediti Plečnikovo umetnino."
Takrat sem vedela, da model Plečnikove cerkve hoče Jožetove roke, Jožetovo spretnost in izkušnje!!!
Skupaj smo torej odšli v Plečnikovo hišo za Trnovsko cerkvijo v Ljubljani. Jože je jako pozorno študiral lesene makete Plečnikovih realiziranih, pa tudi neizvedenih arhitektur. In ob pogovoru z direktorico Ano Porok je postalo jasno: Jože naj ima vso svobodo interpretacije Plečnikove umetnine!
In ta vam bo predstavaljena v sredo, 15. novembra 2017, ob 19. uri v pastoralnem centru v Črnomlju. Vabljeni.
Ana Starešinič (14. 11. 2017)
Plečnikov Pečat na Preloki v Pastirski-Pastoralni Palici