Kaj ima Preloka skupnega z Brioni?

Kaj ima Preloka skupnega z Brioni?

Skupno je to, da je tako na Brionih kot na Preloki arhitekt Plečnik pustil svoj zadnji umetniški pečat.

1Vrtni paviljon na Brionih je Plečnikov zadnji dokončani arhitekturni projekt, njegove zadnje stvaritve s področja opremljanja interjerjev pa hranimo na Preloki. Slednje lahko obiskovalec občuduje v naši cerkvi sv. Trojice, za Plečnikov vrtni paviljon pa ni treba na Brione, ampak zdaj lahko naredite le skok čez Kolpo v Karlovec – na razstavo "Plečnik na Brionih".

Razstava se osredotoča na paviljon, zgrajen za jugoslovanskega predsednika Tita. Plečnik ga je zasnoval leta 1956, v zadnjem letu svojega življenja, in še isto leto je bil paviljon tudi postavljen. Jeseni tega leta so na Brionih nastale tudi zadnje Plečnikove fotografije.

Razstava "Plečnik na Brionih" je na ogled v Mestni knjižnici Ivana Gorana Kovačića v Karlovcu, ki je, kot veste, osrednja knjižnica Slovencev na Hrvaškem. Na slovesno odprtje razstave smo bili povabljeni v okviru našega obkolpskega sodelovanja.

 2345

A. S. (26. 10. 2018)

Pet Novakovih leta 1957 v Kanadi

Pet Novakovih leta 1957 v Kanadi

V vrsticah, objavljenih v spomin letos umrlim Preločanom, smo med drugim navedli, da je Ivan Novak – Pintarov odšel s Preloke v Kanado leta 1957. Potem pa smo iz obsežnega fotografskega arhiva, ki ga hranijo Peričevi, prejeli tole zanimivo fotografijo.

Na njej je Ive Pintarov prvo leto po prihodu v Kanado, skupaj z bratrancem in sestrično Nikom in Barbaro Novak – Peričevima, s katerima je 1. julija 1957 tudi odšel v Kanado. Na fotografiji sta tudi Ivanov oče (prav tako Ivan) ter Nikov in Barbarin oče Niko. Oba očeta, sicer tudi brata, sta bila v Kanadi že vrsto let in sta leta 1957 k sebi "vzela" še otroke.

1027Dekle na fotografiji je Barbara Novak – Peričeva, pozneje poročena Starešinič – Skrajna, in zdaj nam je to fotografijo podrobno opisala takole:

"To je bilo prvo leto po našem prihodu v Kanado.
Fotografija je nastala v kampu gospe in gospoda Pečavar, nedaleč od Kirkland Laka, kjer smo imeli ob nedeljah navadno piknik.

Sedijo z leve: gospod Mihelčič (doma iz Učakovcev, v Kirkland Laku je imel hotel), Ivan Novak – Pintarov in njegov oče Ivan.

Stojijo z leve: Louis Pečavar (po rodu z Notranjskega, žena Angela rojena v Ogulinu pri Vinici, po domače Medvedova; Pečavarjeva sta imela t. i. "boarding house"), drugega moškega ne poznam, tretji je gospod Klemenčič (mislim, da je bil z Dolenjskega), četrti gospod Šepec (iz Ribnice), nato pa trije Preločani: moj oče Niko Novak ¬ Peričev, moj brat Niko in jaz.

V Kirkland Laku nismo bili dolgo, tako da nisem dobro poznala vseh teh ljudi," še dodaja v svojem e-pismu gospa Barbara.

Draga Barbara, uredništvo Preloke.si se vam najlepše zahvaljuje za te dragocene podatke, naši obiskovalci pa bi bili gotovo zelo veseli še kakih takih drobcev iz življenja naših rojakov po svetu.

A. S. (26. 10. 2018)

Srečanje treh generacij družine Novak

Srečanje treh generacij družine Novak

V prispevku In memoriam letos umrlim Preločanom smo med drugim namenili nekaj besed v slovo tudi našemu rojaku iz Kanade Ivanu Novaku. Zdaj pa nam je Jože Miketič – Vučičev poslal članek iz izseljenske revije Rodna gruda, v katerem je Ivan Novak pred nekaj leti opisal dve nadvse zanimivi srečanji.

Ivan piše najprej o tem, kako je njegov vnuk iz Kanade na službeni poti v Avstraliji po naključju srečal mlad par iz Slovenije, ki je bil v Avstraliji na poročnem potovanju. Potem pa so ti novi znanci ugotovili ne samo to, da njihovi predniki izhajajo iz naših krajev, ampak da so vsi trije tudi v sorodu.

In že mesec kasne so kar tri generacije družine Novak iz Kanade prišle v Slovenijo na obisk k svojim na novo spoznanim sorodnikom.

1024-4

A. S. (24. 10. 2018)

Leta 1965 so odšli na Švedsko še štirje naši farani

Leta 1965 so odšli na Švedsko še štirje naši farani

Sprašujete po osebah na že prej objavljeni fotografiji "Poslovilni večer". Tukaj je odgovor.

181022Poslovilni večer; iz arhiva družine Grdun, Preloka 19

Z leve: Frančiška Adlešič – Starčeva (prej Simčič, dekliško Rahoj), Franc Simčič – Faričev (Frančiškin sin iz prvega zakona), Jože Adlešič – Starčev (Frančiškin sin iz drugega zakona), Amalija Simčič – Faričeva (hči Franca Simčiča, pozneje poročena Grdun – Radovičeva), Miko Adlešič – Starčev (najstarejši sin Jožeta Adlešiča), Zvonko Ivanušič – Nadbregov, Marija Adlešič - Starčeva (hči Jožeta Adlešiča).

Fotografija je nastala pri Starčevih v Žuničih septembra 1965.

Na Švedsko so takrat prvič odhajali trije od njih: Zvonko Ivanušič, Jože Adlešič in njegov najmlajši sin Jože, ki ga ni na fotografiji, ker jih je verjetno fotografiral.
Miko in Marija Adlešič pa sta se takrat na Švedsko samo vračala. Poleti leta 1965 sta prišla domov na obisk in "vzet" s sabo še ostale tri. Prva je na Švedsko odšla Marija, in sicer k sorodnikom Čemaskinim, kmalu za njo pa še brat Miko.

Zvonko Ivanušič in Marija Adlešič sta se na Švedskem poročila januarja 1967.

*******

Tu pa je še en Preločan, ki je isto leto odšel na Švedsko: Jože Simčič – Faričev.

1022Fotografija iz arhiva družine Simčič iz Kitchenerja v Kanadi

Na fotografiji ga vidimo malo pred njegovim odhodom leta 1965, pred hišo v Faričih. Konja pa sta Pintarova. Gospodar ju je vodil v Kolpo oprat in se je spotoma ustavil pri Faričevih.

Jože je leta 1967 iz Švedske odšel v Kanado. Žena Ane in hči Anica sta odšli s Preloke k njimu v Kitchener v Kanadi leta 1969.

A. S. (22. 10. 2018)

O prvem in edinem Preločanu, ki je kdaj delal za OZN

O prvem in edinem Preločanu, ki je kdaj delal za OZN

Na naš In memoriam letos umrlim Preločanom smo prejeli kar nekaj odmevov in nekateri od njih si vsekakor zaslužijo tudi vašo pozornost. Daleč največ pozornosti je zbudil podatek, da je bil Zvonko Ivanušič edini Preločan, ki je kdaj delal za Organizacijo združenih narodov, v mirovnih misijah "modrih čelad". Kot nam pišete, pa Zvonko najbrž ni bil samo edini Preločan, ampak tudi edini Belokranjec, ki je kdaj delal za OZN.
1Kot rečeno, je bil Zvonko leta 1956, ko je služil vojaški rok v Beogradu in je izbruhnila t. i. Sueška kriza, izbran v prvi kontingent JLA, ki je sodeloval v mirovni misiji Združenih narodov na Sinajskem polotoku. To je bil sploh prvi odhod vojakov JLA v svet, še več, to je bila tudi sploh prva mirovna misija OZN-a na kakem kriznem območju. Štejemo jo za začetek sodobnega koncepta ohranjanja miru, torej delovanja t. i. "modrih čelad" v mirovnih operacijah.
2

Kandidate za to misijo so seveda izbirali med najboljšimi vojaki. Skupaj z izbranimi se je Zvonko novembra 1956 v Šibeniku vkrcal na ladjo Partizanka. V Port Said v Egiptu so pripluli 24. novembra. Na Sinajskem polotoku je ta prvi kontingent JLA ostal šest mesecev, do konec maja 1957.
3Jugoslovanski vojaki so imeli uniforme z všitimi oznakami: na desnem rokavu oznaka Združenih narodov (UN), na levem pa državna zastava in napis Jugoslavija (jugoslovanski vojaki so bili med egiptovskim prebivalstvom zelo priljubljeni, ker je bil Tito velik prijatelj njihovega predsednika Naserja). K uniformi je seveda sodila še modra čelada, dobili pa so tudi baretke z značko UN. Jože Miketič - Vučičev se dobro spominja, da je v tej uniformi, s temi našitki in s to baretko Zvonko prišel maja leta 1957 tudi domov na Preloko.

Lahko si predstavljate, da se je na Preloki v tistem času na veliko govorilo o Zvonkovem odhodu v Egipt, na krizno območje, med sprte strani. In po vrnitvi je Zvonko o tem veliko pripovedoval: predvsem o nevarnostih miniranega območja, pa o silni vročini podnevi in mrazu ponoči, pa o rumenem puščavskem pesku, ki se je zajedal v vse človekove pore in je bil zelo nadležen za orožje in vojaška vozila ...
4Za službovanje v odredu modrih čelad pa je bil Zvonko tudi nagrajen (in to za tisti čas bogato nagrajen!). Z zaslužkom si je namreč kupil fotoaparat in kolo. In to ne kako Rogovo kolo, ampak kolo iz uvoza! Kajti jugoslovanski pripadniki modrih čelad, ki so na Sinajskem polotoku privarčevali za kolo, so imeli pravico do brezcarinskega uvoza tega kolesa. Kot vidimo na priloženi fotografiji in kot se spominja Jože Vučičev, je to bilo prav posebno kolo. Ni imelo ene prečke, ampak dve, imelo je posebno krmilo, poseben sistem zavor ..., menda je bilo angleške izdelave.
Zvonko je bil na to kolo jako ponosen. In še predlanskim, ko je iz Švedske zadnjič prišel domov na Preloko in je beseda spet nanesla na njegovo služenje v mirovni misiji OZN-a, se je pohvalil, da nikoli v življenju ni zaslužil toliko kot takrat na Sinaju.

 567

Ana Starešinič (21. 10. 2018)

Informatorji: Jože Miketič – Vučičev, Franc Čadonič – Biričev, Ivan Simčič – Cestarov, Amalija Grdun – Radovičeva

Vir: članek dr. Blaža Torkarja v reviji GEA, 10/2016