Rodbina Katzianer v Avstriji, na Kranjskem in na Preloki

Zgodovino oblikujejo in določajo posamezniki, eni manj, drugi bolj. Med slednjimi so gotovo Kacijanarji, nem. Katzianerji, rodbina, ki izhaja z graščine Katzenstein v Begunjah.

1Ivan Kacijanar (nem. Hans Katzianer zu Katzenstein) se je rodil ok. 1491 na graščini v Begunjah. Kot je bilo takrat v navadi, se je odločil za vojaški stan. »Zaslovel je pri turškem obleganju Dunaja oktobra 1529, ko je s svojo konjenico pri Koroških vratih odbil tri silovite naskoke Turkov in v boju mož na moža sam premagal dvanajst turških vojakov,« se da prebrati o njem na spletu. Proslavil se je tudi v bitki pri Košicah ter tudi pri Dunajskem Novem mestu. Po tem je pri Osijeku že poveljeval kot general 50.000 vojakom proti Turkom v bitki za Slavonijo. Bil je odličen vojaški strateg, 7 let (1530–1537) pa je bil tudi kranjski deželni glavar. Seveda tudi bogastvo in vpliv nista izostala.

Brat Franc Kacijanar (1488–1543) pa se je odločil za duhovniški poklic in je postal ljubljanski škof.

Ker je dežela Kranjska v tistem času skupaj s Štajersko, Koroško, Goriško in Istro upravno spadala pod Notranjo Avstrijo, se je Ivan Kacijanar preselil v njeno tedanjo prestolnico – v Gradec* in tam zasnoval rodbino Katzianerjev.

Njegovi potomci so bili v 17. stoletju povzdignjeni v grofe. Sredi Gradca je še danes njihova razkošna štirinadstropna palača z baročnim portalom in rodbinskim grbom na pročelju (grb Katzianarjevih z znamenitimi 4 mačkami, die Katze 'mačka'). Nagrobna plošča z njihovim grbom je tudi v osrednji mestni cerkvi v Gradcu.

A vrnimo se k Ivanu: njegovo vzpenjanje po družbeni lestvici se zanj ni končalo dobro. Postajal je vse hujša konkurenca in za marsikoga trn v peti. Leta 1539 je bil umorjen med kosilom pri hrvaškem grofu Zrinjskem, in to po navodilu cesarja.

Zahrbtno umorjenega brata je dal ljubljanski škof Franc Kacijanar pokopati v cerkvi v Gornjem Gradu, štiri leta pozneje pa je bil tam pokopan tudi sam. In še danes nas v Gornjem Gradu kamnita nagrobna spomenika obeh znamenitih Kacijanarjev spominjata na te davne čase.

Ivanov potomec Manfred Katzianer, član rodbine Katzianer iz Gradca, je napisal že tri knjige o Gradcu in je že pol stoletja tudi tesno povezan s Preloko in Belo krajino. Skupaj z ženo Ančico, po domače Ančko Županovo, sta prihajala na Preloko za vsake večje praznike, za vsaka večja kmečka dela, bila sta redna udeleženca vseh naših večjih prireditev in dolgoletna člana našega gasilskega društva.

Minulo soboto, 6. aprila 2019, točno na drugo obletnico njene smrti, se je delegacija s Preloke poklonila njenemu spominu pred grobnico Katzianerjevih v Gradcu.

23456789

Ana Starešinič (10. 4. 2019)

* Gradec (danes na avstrijskem Štajerskem) je bil vse do leta 1749 tudi naše glavno mesto, saj je bila Bela krajina del dežele Kranjske, ta pa sestavni del Notranje Avstrije. Belokranjci pa se seveda lahko pohvalimo tudi s svojim lastnim Gradcem. Ime je slovanskega izvora: grad (<ograda) pomeni 'velika utrjena naselbina', manjšalnica gradec/gradac pa 'manjša utrjena naselbina'. Nemško ime Graz za mesto Gradec na avstrijskem Štajerskem se je prvič pojavilo šele leta 1128. Ne le ime mesta, tudi nekatere tamkajšnje arheološke najdbe pričajo o majhnem gradu Slovanov, ki je sčasoma postal močna utrdba in potem – Graz.

Stane Starešinič "na svoji zemlji" še vedno aktualen!

Letos 3. aprila je minilo natanko četrt stoletja, odkar je leta 1994 v izolski bolnišnici nepričakovano umrl naš rojak, gledališki igralec Stane Starešinič.

1Iz bogatega arhiva, ki ga Preloka.si hrani o njegovem življenju in delu, tokrat objavljamo nekaj fotografij iz prvega slovenskega celovečernega igranega zvočnega filma Na svoji zemlji, v katerem je nastopil v vlogi partizana Dragiča. Film so začeli snemati leta 1947, v kinematografe je prišel leta 1948 in leta 1949, torej pred natanko 70 leti, ga je videlo že skoraj pol milijona Slovencev.

2345

Seveda arhiv Staneta Starešiniča še vedno dopolnjujemo in izpopolnjujemo. Prav v teh dneh ga je z zanimivim gradivom dopolnil znani kronist Poljanske doline in avtor treh knjig o njej Boris Anton Weiss* (gl. opombo). Srečali smo ga ob odprtju razstave Vinčeremo - Videt čemo v Metliki in beseda je nanesla tudi na Staneta Starešiniča.

Gospod Weiss imenuje Staneta "moj tovariš", saj sta skupaj delala kot skojevca na t. i. Komandi mesta Stari trgu ob Kolpi. "Skupaj sva delala v isti pisarni v šolskem poslopju, jaz kot administrator, Stane kot pisar. Skupaj sva bila kaka dva meseca, enkrat sva tudi skupaj pešačila iz Starega trga v Črnomelj in ob povratku isti dan sva prespala na Kvasici pri Panjanovih – na seniku od mojega starega očeta," se spominja.

Poslal nam je spodnji fotografiji, ki sta bili po njegovem mnenju posneti avgusta 1944 v Starem trgu, nasproti šolske stavbe, kjer je bila nameščena Komanda mesta. Njega sicer ni na fotografijah, ker je bil takrat že v Črnomlju, na dolžnosti pomočnika načelnika Obveščevalnega centra Komande belokranjskega vojnega področja. Sklepa pa, da bi na njih moral biti Stane Starešinič, vendar ga sam ne more prepoznati.

Spoštovani gospod Weiss, najlepša hvala za poslano in za dodatno osvetlitev Stanetovega medvojnega delovanja, potem ko je preživel kalvarijo italijanskih koncentracijskih taborišč in se je pridružil partizanom.

Prav v tem času, ki ga osvetljujete, je Stane pogosto hodil iz Starega trga v Črnomelj na vaje in nastope partizanskega gledališča, ki je od 12. 1. 1944 delovalo na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. In po zaslugi tega gledališča je ta kmečki fant s Preloke, ki je pred 2. sv. vojno nastopal le na ljudskem odru v preloški šoli, zašel v poklicne igralske vode in postal prvi poklicni igralec iz Bele krajine.

 6789

Ana Starešinič (6. 4. 2019)

* Boris Anton Weiss (roj. 1926) iz Predgrada je bil partizan in nato vse do upokojitve leta 1984 v vojaški službi. Med drugim kot pomočnik vojaškega atašeja v Washingtonu, bil je oficir za zveze UNEF v Kairu, služboval je v Bagdadu, delal je v posebnem oddelku ministrstva obrambe za zveze s tujimi vojaškimi predstavniki, akreditiranimi v Jugoslaviji, bil pa je tudi prevajalec pri Josipu Brozu Titu. Je soavtor zbornika Poljanska dolina ob Kolpi I. (2010), avtor obsežnega zbornika Poljanska dolina ob Kolpi II. (2017) in avtor knjige Napad na okupatorsko postojanko v Starem trgu ob Kolpi, 1. junij 1942 (2012).

V obširnem pogovoru za projekt Okupacijske meje je Weiss med drugim podrobno opisal dogajanje med drugo svetovno vojno. Italijanski okupatorji so leta 1942 uničili njegovo domačo hišo v Predgradu. Zaradi sodelovanja s partizani so mamo in njega zaprli, mamo obsodili na osem let ječe v ženski kaznilnici v Perugi, kjer je bila zaprta vse do decembra 1943. Očeta, sicer Nemca po narodnosti, so skupaj z drugimi vaščani internirali v koncentracijsko taborišče v Padovi. Boris in njegov brat sta odšla v partizane.

Iz povojnega obdobja se mu je najbolj vtisnilo v spomin prevajanje pri Josipu Brozu Titu in pa srečanje z generalom Dwightom Davidom Eisenhowerjem, ko mu je leta 1953 v Beli hiši osebno čestital ob izvolitvi za predsednika Združenih držav Amerike. (Povzeto po gradivu, ki ga je dr. Božidar Flajšman objavil na profiliu Projekt Okupacijske meje.)

 

Razstava o življenju ob okupacijskih mejah v Beli krajini

0
Razstava o izsledkih projekta Okupacijske meje, v katerem s svojimi pričevanji sodelujejo mnogi Belokranjci, je 4. aprila začela svojo pot po Beli krajini. Aprila si jo bo mogoče ogledati v Belokranjskem muzeju v Metliki, maja bo prenesena v Semič in nato junija še v Črnomelj.

Vrednost te raziskave in pričujoče razstave je v tem, da je obdobje okupacije predstavljeno skozi človeške zgodbe in usode »navadnih« ljudi, da v tem projektu ob zgodovinarjih in strokovnjakih nastopajo pričevalci, – mali ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje in ki so to tudi morali živeti.

In v tem duhu je tudi naslov razstave: italijanski okupator je po zidovih samovšečno in naduto pisal parole VINCEREMO ('Zmagali bomo'), kot to Italijani znajo v vseh zadnjih vojnah, v zadnjem trenutku; Belokranjci pa so takrat skrivaj dodajali VIDET ČEMO. - No, in smo videli!

1a2b3b4b

Ana Starešinič (5. 4. 2019)

Še en pogled na zdomstvo

Spoštovani,

vaš prispevek o mojem očetu Mladenu Rodelli mi je zelo všeč! Najlepša vam hvala!

CDOdraščala sem z očetovo glasbo in še vedno poslušam njegove pesmi.

Čeprav jih je skladal pred mnogimi leti, so vedno znova aktualne. Zgodovina se ponavlja, zdomstvo se ponavlja. Včasih so bili Italijani nezaželeni “gastarbeiterji”, potem Jugoslovani (no, mi pa smo bili kar oboje), dandanes pa prihajajo migranti in begunci iz drugih kotov sveta. Čisto vseeno, iz katerega razloga se nekdo odloči, da zapusti svoj rodni kraj, korenine ostanejo tam. Moj oče ta čustva zelo poetično opisuje v svojih skladbah (“Tišina”, “Čas beži”, Der Baum”, “Veter iz mesta” in druge).

V kasnejših pesmih je začel pisati “zgodbe, ki jih piše življenje”, kot je rad poudaril na svojih koncertih (“Lepa je jesen”, “Dekle in veter”, “Nazaj na moja polja” - kjer opisuje, ne da bi jih imenoval, gribeljske travnike).

Nekatere pesmi pa so celo politične (“Zgodba o Mihcu”, “Angeli iz Balkana”, katero je napisal v ‘90-ih letih).

Upam, da boste imeli priložnost, da prisluhnete še ostalim pesmim!

Prisrčen pozdrav,
D. Mirjam

---------------------------------------------------------------------

Spoštovana gospa Dagmar Mirjam,

tudi vam najlepša hvala za pismo: hvala za dodatno osvetlitev očetove ustvarjalnosti in za razmišljanja o še vedno (vse bolj?) aktualni temi zdomstva.

Da, srečni ljudje ne emigrirajo, je zapisal Milan Kundera v svojem kultnem romanu Neznosna lahkotnost bivanja. Milan Kundera, ki je prav tako delil usodo zdomstva kot vaš oče in jo prav tako (in prav takrat kot on) prelival v svojo umetnost.

Umetniki pač ne morejo zatreti umetnosti, ki hoče iz njih in prek njih v svet.

Vsestransko bogato življenje vašega očeta, razpetega v Evropi med Italijo, Jugoslavijo, Švico, Slovenijo in zdaj EU, priča o tem, da so potomci Bele krajine razstreseni po svetu, a te sledi se počasi izgubljajo in spomini izginjajo. Zato pa je tu umetnost, nekaj, kar presega minljivost in se nas dotika. Še dolgo potem … ali pa prav potem!

Pozdrav v Švico iz "tistih krajev", kamor segajo tudi vaše korenine,

Ana

(2. 4. 2019)

Belokranjska himna z akordi in notografijo

1Potem ko smo v prejšnjem prispevku spoznali avtorja skladbe "Jaz sem iz tistih krajev doma", zdaj prilagamo še njeno besedilo, opremljeno z akordi. Besedila z akordi se bodo gotovo razveselili vsi, ki bi to pesem radi zapeli ob spremljavi. Poslal nam ga je gospod Mladen Rodella, skupaj s prijaznim pismom in tole fotografijo s koncerta v Dolskem pri Ljubljani. Notografijo pesmi pa smo objavili že pred časom (gl. TUKAJ.)

3b

Ana Starešinič (31. 3. 2019)