To seveda ni novica o morebitni kovnici denarja pri nas ali odkritju kakega novega kriptorudnika. To je vest o tem, da pri nas nastaja podoba denarja, tu se rojevajo ideje o njegovem oblikovanju, grafičnem oblikovanju.

Danes namreč prihajajo v obtok zbirateljski kovanci (zlatnik, srebrnik in zbirateljski dvokovinski kovanec), ki jih je Banka Slovenije izdala v počastitev 30. obletnice državnosti Republike Slovenije, avtor njihovega dizajna pa je Preločan Gregor Ivanušič.

Njegova idejna rešitev je natečajno komisijo Banke Slovenije (in tudi nas!) prepričala s svojo oblikovno izostrenostjo – enostavnostjo in hkrati močno sporočilnostjo:

Osrednji motiv je silhueta Triglava kot osrednjega simbola slovenske države. Vzdolžna vrezanost v nivojih na celotni ploskvi kovanca predstavlja trajen spomin na zgodovinsko usidranost osamosvojitvenih dogodkov pri posamezniku in narodu kot celoti.

Zmaga na tem oblikovalskem natečaju seveda ni Gregorjev prvi tovrstni uspeh (gl. npr. tukaj in tukaj), prepričani pa smo, da tudi ne zadnji.

A. S. (25. 10. 2021)

Zgodovina se ne ponavlja, zgodovina se rima! Ta pripomba Marka Twaina še kako velja tudi za Preloko.

Novi avstrijski kancler in Manfred Katzianer – Preločan – sta v neposrednem sorodu. Korenine odvčerajšnjega avstrijskega kanclerja segajo nazaj v Belo krajino in se zopet srečajo prav v naši Beli pokrajini.

Svet je majhen, Preloka pa velika!

https://www.radio-odeon.com/novice/novi-avstrijski-kancler-s-koreninami-v-crnomlju/

A. S. (12. 10. 2021)

Prva nedelja v oktobru je rožnovenska nedelja. Rožnovenska Mati Božja je zavetnica številnih škofij, dežel, krajev. Tudi našega zaselka Grduni, kjer že natanko 110 let stoji njej posvečena kapela in kjer je vsako rožnovensko nedeljo sv. maša.
Letos pa je bila tu še posebna slovesnost: blagoslovitev križa, ki je bil letos poleti postavljen ob cesti Vinica – Preloka, na odcepu za Grdune.

Tako kot mnoga znamenja ob poteh ima tudi ta naš novi Bogec pravzaprav že dolgo zgodovino. Križ je prvotno stal ob nekdanji poti v Grdune, ob Grdunskem kalu (gl. zemljevid). Ljudski glas pravi, da ga je pred dobrim stoletjem tja postavila družina Pavlakovič iz Grdunov, po domače Juričkovi/Mikeči. Po nekaterih virih kot priprošnjo, da bi jim nehala poginjati živina v hlevu, po drugih virih pa v zahvalo, ker jim je živina nehala poginjati.

Preprosto razpelo z lesenim korpusom je skozi leta začelo propadati, pa so ga Grdunčani obnovili in postavili okoli njega ograjo. A čas je spet storil svoje in križ je postopno izgubil svojo osnovno funkcijo: Grdunčani namreč niso več prihajali h kalu napajat živine, kal ni bil več potreben in se je izsušil, pa tudi cesto v Grdune so speljali drugje. Osamljeni Bogec je žalostno propadal in se na koncu zrušil v grmovje. Korpus je od tam rešil Jože Dejanski in ga odnesel župniku Jožetu Pavlakoviču, da bi ga restavriral, sam križ od Grdunskega kala pa je bil saniran in z novim, kovinskim korpusom postavljen pri Štalarskih.

Nad močno razpokanim Jezusom od Grdunskega kala pa je župnik Jože Pavlakovič potem vrsto let obupaval. Vse do leta 2019, ko se je lotil postavljanja zimske kapele v preloškem župnišču. Jezusa iz Grdunov je takrat restavriral in mu dal novo funkcijo: zdaj je na oltarčku v tej kapeli in torej služi vsej župniji.

Je pa Jožetov oče iz Jakovinov že pred približno 40 leti izdelal nov velik križ, ki naj bi ga postavili nekje ob poti v Grdune. A nekako ni bilo prave volje za akcijo in križ je vsa ta leta čakal v hrambi pri Štalarskih. Vse do letos!

Pobudo za njegovo postavitev na novi, jako smiselni lokaciji – na odcepu za Grdune – je dal naš rojak Slavko Judež, zdaj župnik v Višnji Gori, sicer pa po rodu iz Grdunov, od Štalarskih. V spomin na njegovega starega očeta Jožeta Grduna (1901 – 1971), ki je umrl pred natanko 50 leti, in na staro mamo Ano Grdun, rojeno Pavlakovič (1908 – 1991), ki je umrla pred natanko 30 leti.

Križ sta letos v mizarski delavnici v Dejanih obnovila in mu dodala strehico Jože in Vlado Grdun, razpelo je prispeval župnik Slavko, pri postavljanju križa in urejanju okolice so pomagali številni domačini.

Kot pravi gospod Slavko, nas bo novi križ ob poti zdaj spominjal in opominjal, da tod živimo krščanski ljudje. In nam bo v uteho, da nismo sami, da je Bog z nami, da nas varuje na naših poteh in nasploh v življenju ...

Ana Starešinič (5. 10. 2021)
Foto: Marica Jaušovec in Mirjana Judež

P. S.: Zgodbo našega križa na Krtinjeku si lahko preberete TUKAJ.

Danes, na prvi šolski dan, objavljamo fotografijo preloških šolarjev, ki smo jo odkrili prav med letošnjimi počitnicami. Nastala je pred 68 leti, v šol. letu 1953/54. Že pred nekaj leti smo objavili fotografijo takratnih »popoldancev« (učencev nižjih razredov) z učiteljico Ivano Žugelj, o fotografiji »dopoldancev« in njihovega učitelja Staneta Vukšiniča pa ne duha ne sluha. A zdaj jo je v svojem arhivu našla takratna učenka 5. razreda Marica Pavlakovič – Jakovinska, danes Simčič – Cestarova. In z njenim dovoljenjem jo zdaj objavljamo in z njeno pomočjo tudi podrobno popisujemo.

Prva vrsta (sedijo na tleh, z leve): Marica Grdun – Radovičeva, Ana Krotec – Kovačeva, Ana Mrzljak – Radičeva, Ana Žunič – Jankova, Marica Pavlakovič – Gradanova, Franca Simčič – Faričeva, Marica Pavlakovič – Jakovinska (lastnica te fotografije)

Druga vrsta: Franc Žunič – Krajačev, Franc Pavlakovič – Bertov, Niko Adlešič – Starčev, Jože Žunič – Rtički, neprepoznan fantek, Mirko Miketič – Brezanov

Tretja vrsta: Zorka Poropatič iz Vukobratov, Barbara Ivanušič - Nadbregova, Marica Mrzljak – Radičeva, Barbara Novak – Peričeva, Marica Simčič – Faričeva, Mate Ivanušič – Škavurinski, Jože Krotec – Kovačev, Hinko Grdun – Štalarski, Niko Grdun – Mihaljev, učitelj Stanko Vukšinič.

Učitelj Stanko Vukšinič je prišel na Preloko šele sredi tega šolskega leta (januarja 1954) in je že konec šolskega leta moral na služenje vojaškega roka. Na Preloko je spet prišel, takrat že z ženo Jožico, v šol. letu 1958/59.

Tale fotografija je nastala 29. maja 1954. Marica Simčič na njej pogreša kar 5 svojih takratnih sošolcev? Razlog, zakaj manjkajo, pojasnjuje navedek učiteljice Ivane Žugelj v preloški šolski kroniki ob koncu tega šolskega leta: »V aprilu in maju so otroci veliko izostajali od šolskega pouka, posebno drugi oddelek, ki jih starši že zelo uporabljajo pri domačem delu.«

A. S. (1. 9. 2021)

Zdi se, da se nam v teh vročih dneh vsem pleteta po glavi samo še Kolpa in naprej morje. Tako vsaj sklepamo po branosti in odmevnosti prispevka O Belokranjcu, ki ima poleg Kolpe neskončno rad tudi morje in barke. Samo prvi dan po objavi je imel ta prispevek na www.preloka.si 2.860 ogledov, še veliko več t. i. unikatnih klikov pa je bilo na spletnih profilih Radia Odeon (kar 18.000 na spletni strani in 3.000 na FB). Da klikov, všečkov in vseh komentarjev, potem ko se je članek začel deliti še na drugih FB-profilih, niti ne omenjamo. Povzemimo le rdečo nit teh komentarjev: začudenje in hkrati ponos, da je največji strokovnjak za ladjarstvo v naši državi in širši regiji – po rodu Belokranjec!

In potem se je ta morsko-spletna debata kot val razširila še na druge Belokranjce, ki so se podajali, se podajajo ali se bodo še podajali na svetovna morja.

Npr. enigmatični Josip Kopinič, rojen leta 1911 v Radovičih pri Metliki, kapitan fregate, viceadmiral mornarice, direktor ladjedelnice Uljanik v Pulju (in še marsikaj drugega!).

Kar 35 let je na ladjah pod različnimi zastavami plul, nazadnje kot »barba« (kapitan ladje), zdaj upokojeni Jože Balkovec. Rojen je bil leta 1938 na Drenovcu pri Vinici, zdaj pa živi v Črnomlju. Povedal nam je, da je še do pred kratkim obstajalo celo neformalno združenje »Belokranjski pomorščaki«. In v tem društvu je bil tudi leta 1932 v Semiču rojeni Ciril Derganc, ladijski radiotelegrafist, ki je plul že na prvi čezoceanki Splošne plovbe – na znamenitem Rogu. Derganc je tudi avtor knjige "Na morja široki cesti".

Naše gore list je seveda tudi leta 1937 rojeni Jure Šterk, ki je odraščal v Vinici, – jadralska legenda, Belokranjec z osemkrat preplutim Atlantikom, dvakrat preplutima Tihim in Indijskim oceanom ter nekončanim tretjim jadranjem čez Indijski ocean v smeri sever-jugovzhod, ko je bil cilj, da bi planet objadral sam brez postanka.

Pa Belokranjec Stanislav Šikonja, rojen leta 1947 na Desincu, znani jadralec in alpinist, gorski vodnik ... Na samotno okolizemeljsko jadralsko odisejado se je podal leta 2004. In potem ko je leta 2007 "mašnico okoli planeta že skoraj zavezal", je po brodolomu tako rekoč pred vrati domačih voda žalostno končal svoje potovanje …

Pomorske prigode in nesreče jadralcev Šterka in Šikonje so mdr. popisane tudi v knjigi "Mayday", avtorja Jožeta Mušiča, rojenega leta 1935 v Mariboru. Mušič je še en prekaljeni »morski volk« in avtor več čudovitih knjig o jadranju, najbolj znan pa je po tem, da je v letih 1988–90 objadral svet kot prvi Slovenec. A kam segajo njegove korenine? – Seveda v Belo krajino, k Mušičevim, po domače Mežnarovim, v Adlešiče!

Zanimiva spletna debata se je razvila tudi okrog vprašanja, kako to, da se Belokranjci, ki vendar veljamo za izrazite kontinentalce, podajamo v take morske pustolovščine.

Viničan Božo Radmelič o tem razmišlja takole (citat iz njegovega e-pisma):

Glede na majhnost Bele krajine, če sem še bolj precizen, občine Črnomelj, imamo nenavadno veliko znanih morjeplovcev raznih kalibrov. Nekateri so za sabo pustili knjige, drugi reportaže ali kak podlistek ... Žal je bila za nekatere strast do morja usodna.

Včasih se sprašujem, kaj je gnalo Šikonjo, Šterka, Mušiča … v te nevarne avanture, v mnoge hude ure in nevere. Geni in duh prednikov, ki so pred stoletji prišli v Belo krajino, bodisi z obal ali iz zaledij s pogledom na širno modrino? Kri ni voda, kot se reče, a očitno ima tudi ona zgodovinski spomin!

Tudi sam sem kratek čas razmišljal o pomorski šoli – smer navtika, a potem se je življenje zapeljalo v "druge vode".

Odgovor na to vprašanje pa ima tudi prej omenjeni Jože Mušič, kot rečeno, po rodu Belokranjec in prvi Slovenec, ki je objadral svet:

Prav zanimivo in že skoraj pregovorno se mi zdi, da mi ljudje s celine bolj spoštujemo in ljubimo morje, kot tisti, ki jim je ponujeno vsak dan. Pravzaprav to niti ne preseneča, tako smo pač naravnani ljudje, da dosegamo boljše rezultate, če do njih prihajamo po težji poti.

Spletno in telefonsko debato strnila Ana Starešinič (12. 7. 2021)

Pri nastajanju tega prispevka so sodelovali: Jože Mušič, Ivan Šikonja, Jože Balkovec, Božo Radmelič, Jože Adlešič, Janko Adlešič, Nada Kozan, Niko Vrlinič, Dario Šikonja, Zdravko Kunič in seveda stric Google.