Spomini v Črnomlju rojene tržaške Slovenke

Ob nedavnih populističnih, provokativnih izjavah nekaterih vidnih italijanskih politikov in celo najvišjega predstavnika Evropske unije se mnogi sprašujemo, ali ni tem funkcionarjem morda umanjkal zgodovinski spomin. Pretvarjajo se, kot da so pozabili na nasilje nad našim narodom, tudi Belokranjci, ki ga je zakrivil italijanski fašizem.
Sprenevedajo se, kot da ne bi nikoli slišali za svoje koncentracijsko taborišče na Rabu, kamor so zaprli in do smrti izstradali med drugim tudi veliko Belokranjcev. Samo iz preloške fare denimo so tja odgnali 56 ljudi in 16 jih je tam umrlo!
Kot da bi na lepem pozabili, kako so po 1. sv. vojni okupirali velik del slovenskega ozemlja in na njem zganjali etnično čiščenje – genocid. Kot da so šli v pozabo njihovi vojni zločini med 2. sv. vojno – tudi zato, ker za zločine niso nikoli odgovarjali ...

Knjiga »Begunec nikdar« avtorice Bojane Daneu Don, ki je pred kratkim izšla pri ugledni založbi Mladika v Trstu, je pričevanje o tem.

1Gre za izviren spominski zapis o grenkih izkušnjah ki jih je avtorica kot otrok primorskih Slovencev doživljala za časa fašizma med obema vojnama, med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Njeno pričevanje je unikatno predvsem zato, ker nam to burno zgodovinsko obdobje podaja skozi oči otroka, – otroka, ki so mu ukradli otroštvo.

Njena mama Vida je bila iz Gorice, iz znane odvetniške družine Tusulin, oče Danilo pa iz Trsta, iz prav tako znane družine Daneu, torej iz regij, ki sta po 1. sv. vojni trpeli fašistično raznarodovalno politiko. Začelo se je leta 1920 s požigom osrednje institucije slovenskega naroda na Tržaškem – Narodnega doma sredi Trsta. Potem so postopoma ukinili vse slovenske kulturne, prosvetne in gospodarske organizacije, banke ...

2Najbolj na udaru pa so bili slovenski učitelji in slovenske šole. In Danilo Daneu je bil učitelj. Leta 1925 se je pred aretacijo in najverjetneje smrtjo rešil z begom v Jugoslavijo. V izgnanstvu je bila njegova prva postaja Bela krajina: šola v Adlešičih in po dveh letih premestitev v Črnomelj. Tu je spoznal Vido Tusulin, ki je iz Gorice prišla v Črnomelj k bratu, odvetniku dr. Rastu Tusulinu. V Črnomlju sta se poročila in tu se je rodila hči Bojana.

3Skozi njene oči potem spremljamo bolečo odisejado te družinice: iz Črnomlja v Žažar pri Vrhniki, od tam v Ruše pri Mariboru. Tu jih zaloti začetek 2. sv. vojne, ko očeta takoj aretirajo in ga potem vlačijo po različnih zaporih od Maribora do Novega mesta ter po taboriščih od Bremna do Gonarsa. Od vseh šokov, ki jih je deklica preživela v tistih dneh, je za nekaj časa – onemela. Z mamo se kot brezdomki spet zatečeta k Tusulinovim v Črnomelj.

Za nas Belokranjce zdaj sledijo najbolj zanimiva poglavja te knjige. Bojana med drugim popisuje, kako je med vojno potekal pouk v črnomaljski osnovni šoli, spominja se živahnega utripa potem, ko je Črnomelj postal središče osvobojenega ozemlja in Slovenije. Skupaj z drugimi otroki je v črnomaljskem Sokolskem domu pogosto nastopala z recitacijami, pela, igrala ... Oče se je vrnil iz zaporov in taborišč in se v Črnomlju zaposlil v mobilni partizanski ambulanti kot zdravniški zapisnikar.

Morda doslej najmanj znano temo pa prinašajo njeni spomini na čas od konca aprila 1944 do januarja 1945. Hiša v Črnomlju, ki jim je bila začasno dodeljena, je dobila dodatne stanovalce: člane ruske misije. Mama jim je kuhala, oče pa nabavljal hrano. Bojana nekatere med njimi podrobno popisuje, navaja njihova imena in visoke čine, obuja spomine na to, kako so jo učili ruščine ... Spominja se tudi velikega silvestrovanja, ki ga je konec leta 1944 v njihovi hiši ruska misija pripravila za ostale misije v Črnomlju.

Potem pa je bilo treba spet bežati: celotno partizansko ambulanto, skupaj z očetom, so evakuirali iz Črnomlja nekam na dalmatinske otoke, ruska misija pa se je umaknila v Beograd in s sabo odpeljala tudi Bojano in mamo. Sledi dekličino životarjenje pri mamini sestri v Banatu, pa pobeg k mami nazaj v Beograd in mukotrpno vračanje domov na Primorsko ob koncu vojne, ko se družina v Trstu spet združi.

Ampak njihovih selitev ter različnih odtenkov begunskega življenja in razočaranj še zdaleč ni konec. V zadnjem delu knjige avtorica obuja spomine na čas, "ko smo bili v lastnem mestu zares begunci, saj si v svojem jeziku na ulici še govoriti nismo upali," kot zapiše v spremni besedi knjige še en primorski Slovenec – zgodovinar Jože Pirjevec.

Avtorica vzporedno s svojo begunsko izkušnjo predstavlja še celo paleto begunskih zgodb svojih sorodnikov – npr. teto Zoro Tusulin, por. Ausec (znano partizanko Srno in po vojni zagnano prosvetno delavko), pa družino strica Iva Daneua, v kateri je odraščal njen bratranec Ivanček (kasnejša košarkarska legenda Ivo Daneu) ...

Vso tragedijo begunstva bodo prek knjige "Begunec nikdar" lahko dojeli tudi tisti, ki begunstva niso nikoli izkusili. Pa tudi nekateri Belokranjci doma in po svetu, katerih svojci so takoj po vojni emigrirali iz Jugoslavije prek Trsta. Bojana namreč na koncu knjige opisuje svoje prvo delovno mesto: bila je prevajalka v Uradu za begunce pri Zavezniški vojaški upravi v Trstu.

Ana Starešinič (18. 2. 2019)

Deli z ostalimi