Danes se poslavljamo tudi od neke dobe ...

(Sosedu Jožetu v slovo)

Ko naredimo prvi korak, ne vemo, po kateri poti bomo stopali. Ne vemo, kdaj in kako bomo naredili zadnjega. Vemo le, kje se bo naša pot končala. Kljub vsem tehničnim in medicinskim čudežem bivamo v prostoru, kjer smo že ob rojstvu vsi obsojeni na smrt. Pomilostitve pa ni. Tako posplošena je ta naravna postava, da ni bilo prizaneseno niti Božjemu sinu. Približuje se čas ali bolje rečeno, ta čas je že tu, da bomo morali zaviti na pokopališče, če bomo hoteli obiskati sorodnike in prijatelje. Skoraj vsi so se že preselili tja. A tudi tam jih ne bomo videli. Lahko se le nemo zastrmimo v draga imena, vklesana v mrzli marmor. Nobena solza jih več ne prikliče nazaj. In po tem nikoli ne napisanem zakonu je danes dan, ko se zate, Jože, končuje vse, kar je bilo zemeljskega.

1934 je tisto leto mežnar napisal nad vrati, ko je nate prvikrat posijal sončni žarek. Bili so takrat težki časi. Na začetku življenjske poti ti je bila postelja revščina in odeja siromaštvo. Ko si odrasel, si spoznal, da je skorjica kruha, ki zraste na naših oplazih, pretenka za dostojno preživetje družine, zato si se odpravil poiskat večji kos. Našel si ga na domačem gradbenem podjetju. A tudi ta ni bil podarjen. Ni bilo lahko zgodaj zjutraj sesti na moped in se odpraviti v hladno deževno noč. Vso svojo delovno dobo si prebil na nevarnem mestu. Samo majhna neprevidna kretnja in že bi prišlo do težke nesreče. Ob delu nisi delal načrtov, kje boš prebil dopust in proste dneve. Razmišljal si o tem, kako boš izboljšal kmetijo in opravil dela iz svojega poklica. Najbrž ni v bližnjem in daljnem kraju strehe, na katero se ne bi povzpel. In tudi obnova ostrešja na naši farni cerkvi je bilo tvoje delo, opravljeno zastonj seveda! Vedeli smo, da boš to, kar si obljubil, tudi izpolnil. Zmeraj si bil med prvimi, kadar smo imeli kakšno akcijo za dobrobit domače vasi. Takrat si nas pri delu spodbujal in nam še ob uspešnem koncu govoril: "Nismo še storili dovolj, še moramo delati naprej, ker zmoremo, če le hočemo!"

V življenju so se vrstile tudi težke preizkušnje. Moral si se soočiti z izgubo obeh hčera, prve kmalu po rojstvu, Jožice pred nedavnim. Vrstile so se bolezni, ki so dodatno skrhale moči in na hitro iz krepkega moža naredile nemočnega starca.

Včasih slišimo reči: "Nihče ne bo ničesar odnesel na oni svet," a mislim, da ni tako. Vsakdo odnese s seboj veliko lepega in tudi danes se ne poslavljamo samo od soseda - prijatelja, poslavljamo se od neke dobe. Bili ste generacija prelomne epohe. Stari sistem življenja ni bil več uporaben, novega pa še ni bilo. Vi ste ustvarjali obdobje drugačnega pristopa do gospodarstva. Odhajaš zadnji iz skupine ljudi, ki so spreminjali čase, – čase povsem drugačne od turobne sedanjosti. Ko se grobovi polnijo, a zibelke samevajo. Kako je takrat vse kipelo od življenja in optimizma! Skromnost brez pokojnin. Vsakdo je stavil le na medsebojno pomoč, vsa težja dela ste opravljali skupaj. Niste tarnali nad težo dneva. Znali ste se tako sproščeno poveseliti ob kozarcu vina. Kaj bi zdaj dal, če bi lahko še enkrat slišal tiste glasove, ko bi Franje Brezanov, Mike Nadbreg in Farič zapeli "Stoji na bregu dekle ..."

A vse to je minilo, za vedno minilo! Lepote časov, ki so potonili v globine večnosti, se ne bodo vrnile nikoli več. Ostanejo samo še spomini. Kakor posušeno cvetje. In ti, Jože, si sedaj samo še del teh spominov. Pridružil si se vsem našim prednikom. Naj ti dušo obsije žar večne svetlobe. Mirno počivaj, izmučeno telo. Jože, na svidenje!

Preloka, 29. 1. 2020                                                           Jože Miketič - Vučičev

01-29Tradicionalno medsosedsko sodelovanje ob menjavi ostrešja na Špišičevem (po domače Majkovem/Miškočem) podu, spomladi leta 1959; foto Stane Vukšinič, takratni učitelj na Preloki.

V ospredju žagata z ročno žago Ivan Ivanušič (levo) in Jože Ivanušič.
Stojijo (z leve): Jože Ivanušič, st. (Dolnji Vale); Jože Pavlakovič (Jakovinski) si podaja pletenko s Francem Starešiničem (Žiže); Mihael/Majk Špišič (gospodar); Ana Špišič (gospodinja); Jože Žunič (Navoselkin, gospodarjev zet). Vsi so zdaj že pokojni in živijo le še v naših spominih.

Fotografija je iz arhiva družine Žunič, Preloka 18.

Deli z ostalimi