O dokumentarcu Vinceremo, videt čemo

1To, kaj povzroči vojna, najbolj prepričljivo izpovejo ljudje, ki so vojne travme doživljali. Zdaj so pričevalci 2. sv. vojne v glavnem samo še tisti, ki so njene grozote doživljali v rani mladosti. To so pretresljive izpovedi denimo o tem, kako je kot otrok dobesedno okamenel, ko je italijanski vojak dvignil nož, da bo zaklal mamo (Franc Kočevar iz Bojanje vasi), ali kako so mu Italijani ubili kot talca očeta in starega očeta in na pogrebu niso smeli niti jokati (Peter Rauh iz Predgrada), ali kako so jo ustaši iz sosednje hrvaške vasi skupaj s starši postrojili ob steno, da jih bodo postrelili (Marija Koležnik iz Metlike), pa o tem, koliko strahu so užili, ko so se ob nemškem bombardiranju Dragatuša skrivali na njivi v rži in so jih skoraj poteptali splašeni, v plug vpreženi voli (Tončka Adam iz Dragatuša) …

Prav ta in mnoga druga pričevanja so rdeča nit in glavna moč novega filma Vinceremo, videt čemo – o vplivu okupacijskih meja na življenje Belokranjcev. Pričevalci pripovedujejo vsak svojo osebno zgodbo, svoje osebne izkušnje. In pripovedujejo jih tako doživeto in prizadeto, še po toliko letih, kaj letih, po toliko desetletjih!

2V mozaik spominov na 2. sv. vojno so zajeten delež prispevali tudi pričevalci z našega preloškega konca. V filmu so za zanamce ohranjeni spomini na našega narodnozavednega župnika Jožeta Pokorna (Marija Starešinič) in na pretresljive trenutke v cerkvi, ko je župnik bral mrliške liste z Raba (Angela Žugelj), spomini o tem, kako so se Žuničani izognili koncentracijskemu taborišču (Ivan Starešinič) ali o tem, kako so se Rabu izognili Bojančani (Marija Starešinič), o srečnem naključju, da nista bila na Rab odgnana oče in stric (Jože Starešinič), pa o tem, kako je okupacijska meja prekinila stare trgovske povezave in je bilo treba tihotapiti čez mejo celo čevlje in sol (Marija Starešinič) in o tem, koliko težav je vojna prinesla šolarjem iz Zilj na poti v preloško šolo (Frančiška Tahija).

Ta film in celoten projekt Okupacijske meje 1941 – 45 je dragocen prispevek v naš kolektivni spomin in k ozaveščanju o nesmiselnosti vsake vojne in o tem, kam nas lahko pripelje jezik sovraštva. Kot je ob neki priložnosti dejal vodja tega projekta dr. Božo Repe: "Ne pozabimo: vsaka nova vojna se začne, ko naslednja generacija izgubi zgodovinski spomin. Naj naša raziskava pripomore k temu, da ga današnja ne bo!"

Ana Starešinič (27. 10. 2020)

Deli z ostalimi