O Belokranjcu, ki ima poleg Kolpe neskončno rad morje in barke

Intervju z navtičnim strokovnjakom Jožetom Starešiničem v novi, jubilejni številki revije Val navtika:

1aBelokranjec, Preločan Jože Starešinič ima pravo mero pomorskega znanja, saj je na svoji profesionalni poti kot oficir in upravitelj stroja na ladji preplul tako rekoč vsa morja in oceane sveta, pozneje pa kot tehnični inšpektor nadziral in vodil ladje največjega slovenskega ladjarja Splošne plovbe. Zadnjih 23 let kot surveyer (izvedenec) enega največjih ladijskih registrov na svetu – Germanischer Lloyd oziroma DNV GL – skrbi za tehnično brezhibnost obstoječih ladij in nadzoruje gradnjo novih na svetovnem nivoju. V okviru svojega dela je več kot 20 let profesionalno nadziral tudi gradnjo plovil v begunjskem Elanu.

V pričujočem intervjuju nam Jože omogoča vpogled v svoje lastno plovilo, – prvo in veliko uspešnico podjetja Elan, ki sta jo zasnovala in oblikovala brata Jakopin: jadrnico Elan 31, z zaporedno številko 6, letnik 1984. Regatna različica te jadrnice je v letu 1984 zmagala na vseh regatah, na katerih je nastopala (skupaj 28), v letu 1985 pa tudi na svetovnem prvenstvu 3/4 toncev IOR v razredu serijskih bark (pred Dehler DB2 in X-102 in X-99).

Čeprav je Jožetova jadrnica že nekakšen morski oldtimer, saj je stara že 37 let, ima še vse originalne glavne dele, vključno z motorjem, in je videti kot nova. Prvič zato, ker je bila odlično zgrajena: jadrnica Elan 31 je bila prava cvetka slovenske industrije, izdelana iz kakovostnih materialov in v optimalnih pogojih gradnje. In drugič zato, ker jo njen lastnik lepo, pravilno in redno vzdržuje ter seveda pravilno uporablja.

Letos pa je Jože svoji lepotici privoščil še kompletno obnovo – iz spoštovanja in ljubezni do tega nekdanjega ponosa Slovenije ter v zahvalo za vse z njo preživete nevarnosti, nevihte in tramontane na morju. To pa je tudi osrednja tema intervjuja: pomen pravilnega vzdrževanja plovila za njegovo brezhibno kondicijo in dolgo življenjsko dobo.

Izsek iz intervjuja je TUKAJ, celoten intervju pa si lahko preberete v reviji Val navtika, št. 257, str. 64 – 67.

2345

A. S. (6. 7. 2021)

Vince Miketič (1946 – 2021)

06 01Danes je v Domu starejših občanov v Črnomlju za vedno zaspal Vincencij Miketič, po domače Vince Rtički. Veliko prezgodaj, saj je letos februarja dopolnil šele 75 let.

Svoj vek je preživel v našem zaselku Jakovini, v hiši na hribčku s prostranimi razgledi na vsa štiri strani. Bil je dete narave, živel je z naravo, kake svetovne teme ga nikoli niso zanimale.

Bil je dolgoletni član preloške folklorne skupine Lepa Anka, – njen odličen plesalec. Ni bilo nastopa, kjer bi Vince manjkal, ni bilo vaje, na katero ne bi prikolesaril iz Jakovinov.

Spominjali se ga bomo tudi po nekaj odlično odigranih vlogah v okviru preloške igralske družine, – morda ena njegovih najboljših je bila vloga Urarja v Štokovi komediji "Trije tički", ki jo je režiral Stane Starešinič.

Tale njegova fotografija pa je nastala na snemanju dokumentarca "Steljarija na Preloki", kjer je Vince sodeloval kot kosec – steljar. Takole zadovoljen je zgledal med steljarsko večerjo.

                                                  ******

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v ponedeljek, 7. junija 2021, ob 16. uri na pokopališču na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 14. ure v naši cerkvi.

Naj Vince Rtički počiva v miru!

(1. 6. 2021)

Pisani, cvetoči vuzem na Preloki

04 03

Preloka, 2. 4. 2021 ob 15. uri, skozi objektiv Marice Jaušovec

Anica Hvalec (1932 – 2021)

03 22aDanes je v Domu starejših občanov v Vojniku umrla Anica Hvalec iz Šentjurja pri Celju. Rojena je bila na Preloki, dekliški priimek Pavlakovič, poznali smo jo kot Ančico Bertovo po domače. Leta 1957 se je poročila z Milanom Hvalcem, dom in družino sta si ustvarila v Šentjurju.

Anica Hvalec pa ni bila Preločanka le po rodu, ampak je Preločanka ostala vse življenje tudi v srcu.

Kot ljubiteljska pesnica ter dolgoletna in zelo aktivna članica Literarnega društva Šentjur je leta 1990 izdala pesniško zbirko Tihe breze, ki jo je posvetila prav Preloki in Beli krajini. Njena druga knjiga, ki je posvečena naši vasici, pa je iz leta 2005 in ima še bolj zgovoren naslov: Naša Preloka

Leta 2012 je Anica Hvalec v preloško fototeko prispevala več črno-belih fotografij, nadvse dragocenih za osvetlitev rodovnika Bertovih. Eno od njih smo takrat predstavili TUKAJ.

In še prav pred kratkim (če smo natančni - pred 9 dnevi!) nam je poslala 5 svojih pesmic, napisanih v preloškem narečju – z željo, da bi jih objavili, če bo kdaj nanesla priložnost. Dve od njih objavljamo že zdaj, ob tej nadvse žalostni priložnosti:

Čuje se
Čuje se, tukača popeva,
njej glas po selu odmeva.
Za zimo se delo pripravlja,
bogata bu od cure bala.

Jesen
Megla po jutranju rose poležava,
sunce raneje zahaja.
Stelja po steljniki je dozorela,
koristna kmeta roka jo bo požela.

Naj Anica Hvalec, po domače Ančica Bertova, počiva v miru!

(22. 3. 2021)

100 let življenja neke preloške fotografije

1Na FB Črnomelj fčasih, kjer se nalagajo stare fotografije iz vse naše občine, je zdaj objavljena še ena fotografija s Preloke. Ob njej so navedeni tile podatki: Preloka. Množica vernikov pred cerkvijo presvete Trojice. Razglednica iz leta 1933, iz zbirke Alojza Cindriča. Vir: Digitalna knjižnica Slovenije.

Poglejmo vso njeno kronologijo.

Fotografija, na podlagi katere je nastala ta razglednica, je bila posneta na Preloki leta 1924, njen avtor je bil znani ljubljanski fotograf Hugon Hibšer*. Prizor je posnel skozi okno v zgornjem nadstropju preloške šolske stavbe.

2Ta motiv je bil potem natisnjen na več serijah razglednic, ki so se malenkost razlikovale le po izrezu. V svojem arhivu hranim primerek, ki je najbrž iz najstarejše serije (razglednica levo, vse do 2. sv. vojne se je v več ponatisih prodajala v trgovini Stanka Novaka, kjer je bila tudi preloška pošta).

Hibšer je v objektiv ujel vsekakor dragocen dokument časa.

Gre za prizor odhajanja ljudi od maše na neko običajno nedeljo pred skoraj 100 leti. V zgodovini oblačilne kulture naših krajev je to tisti trenutek, ko Bela krajina ni več vsa bela, ampak je že črno-bela. In samo še poldrugo desetletje bo potrebno, da bo postala že vsa – »črna«, kot je v svoji avtobiografiji iz leta 1929 tarnal takratni adlešiški župnik Ivan Šašelj. Kot vidimo, ženske na fotografiji še vedno nosijo bela platnena in bombažna oblačila, moški pa (pod vplivom Amerike in Amerikancev ter mestne oblačilne mode) že obleko iz industrijskega blaga.

Preloški motiv na Gasparijevi razglednici (1928):

3V Ljubljani je ta etnološko, sociološko, arhitekturno … zanimiv motiv s Preloke pritegnil pozornost Hibšerjevega prijatelja Maksima Gasparija, znanega po svojih razglednicah s folklornimi motivi. Pri Hibšerjevi fotografiji se je zgledoval, ko je slikal svojo Kmečko svatbo, le da jo je postavil v gorenjsko okolje (gorenjska narodna noša, arhitektura s skodlami, preloški betonski »bunki« ob vhodu na pokopališče sta postali piramidi s skodlami …). To razglednico je naslikal leta 1928, ko se je zaposlil kot restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani.

Preloški motiv v filmu Božidarja Jakca (1940):

4Hibšerjev in Gasparijev znanec Božidar Jakac je seveda poznal oboje, Hibšerjevo fotografijo in Gasparijevo razglednico. In ko je v nedeljo, 11. avgusta 1940, prišel na Preloko snemat svoj zanameniti film Bela krajina, se je seveda spet postavil točno na nekdanje Hibšerjevo stojišče v zgornjem nadstropju šole in čakal konec nedeljske maše. V belo oblečenim dekletom iz folklorne skupine je naročil, naj se pomešajo med mašarje, ampak Hibšerjevega prizora ni več mogel ne dobiti ne ustvariti. Vmes je minilo 16 let in v tem času se je že »obarvala« tudi ženska noša, najprej seveda naglavne rute in predpasniki.

 Preloški motiv na naslovnicah dveh publikacij (1999 in 2005):

5Fotografija Po maši na Preloki iz leta 1924 se je znašla tudi na naslovnici knjige iz leta 1999, ki jo je napisala znana etnologinja Marija Makarovič, prav tako zaposlena v Etnografskem muzeju: Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, 10. knjiga Bela krajina.

6Iz Etnografskega muzeja prihaja še ena tiskovina s tem preloškim prizorom na naslovnici: njihov koledar za leto 2005. Le da se jim Hibšerjeva vsebina prizora malo zameštra z Gasparijevo. Fotografijo podnaslovijo: »Ženitovanjski obred (Preloka, Bela krajina, pred 1914) …« Niti tega ne opazijo, da na fotografiji ni tistih dveh, brez katerih vendar ni ženitovanjskega obreda!

7Hibšerjev preloški motiv danes:

Na isto fotografsko stojišče kot Hibšer pred skoraj 100 leti se Preločani postavljamo še danes (no, smo se postavljali še do pred kratkim). Isto stojišče, isti motiv ... in potem ugotavljaš stalnice in spremenljivke. No, predvsem spremenljivke.

Ana Starešinič (20. 3. 2021)

* V preloški fototeki hranimo še nekaj fotografij, ki jih je H. Hibšer leta 1924 posnel na Preloki in v Žuničih. Mdr. je bil uradni fotograf smelega, a žal nerealiziranega projekta gradnje mostu čez Kolpo leta 1924 (posnetih več fotografij, tudi razglednica idejnega projekta; o tem smo pisali TUKAJ). Fotografiral je mdr. tudi družino preloškega trgovca Stanka Novaka - Županovega; v njegovi trgovini, kjer je bila tudi preloška pošta, se je fotorazglednica Po maši na Preloki iz leta 1924 prodajala še vse do 2. sv. vojne.