Slikar Maksim Gaspari je svoj motiv svatovskega sprevoda, ki odhaja iz preloške cerkve (»Belokranjska ohcet« iz leta 1924), razvil v še eni različici, ki je znana kot »Kmetska svatba«, a bi jo pravzaprav lahko naslovili »Gorenjska svatba«. (*1)

Kompozicijski okvir je še vedno preloški – znana preloška veduta, le da nekoliko zožena. In tudi tu je svatovski sprevod, ki je (bil) vedno prava paša za oči, lepo zaokrožen z (otroškimi) »zijali«. Vendar v nasprotju s fotografijo in sliko iz leta 1924 zdaj umetnik na prizor ne gleda več »od zgoraj navzdol«, ampak z gledišča otrok v ospredju.

Predvsem pa je ta ohcet postavljena v drugačno okolje, nekam v alpski svet, nekam na Gorenjsko. Alpska arhitekturna kulisa je mdr. poudarjena s skodlami (s skodlami je prekrito celo pokopališko obzidje in še preloški betonski »bunki« ob vhodu sta postali piramidi s skodlami). In tisti hribčki na sliki iz leta 1924 so se tukaj kar konkretno povišali.

Prepoznavno gorenjske prvine se kažejo tudi v oblačilnem videzu svatov: avbe, peče, živopisne ramenske rute z dolgimi resami, pa pri moških temna oblačila …, nič več belokranjske beline. V belem je samo še nevesta, njeno naglavno okrasje pa je bistveno »znižano«. V ospredje povorke je sicer še zašel godec z Gasparijeve belokranjske svatbe, vendar v visokih škornjih in temnem gvantu, ampak čisto na čelu je zdaj – gorenjska harmonika.

Ta Gasparijeva slika je danes znana le kot reprodukcija na razglednici, ki jo je leta 1928 izdala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Originalna slika, po kateri je bil narejen kliše za razglednico, ni znana oz. se morda ni ohranila.

A prav s to drobno umetnino, ki je kot razglednica prešla med t. i. množična komunikacijska sredstva in v množično potrošnjo, lahko rečemo, da je v množično vizualno kulturo in slovensko zavest prišla tudi Preloka.

Razglednica Kmetska svatba je letos zasedala vidno, vodilno mesto tudi na dveh razstavah, ki ju je Etnografski muzej pripravil v okviru spremljevalnega programa velike Gasparijeve razstave: na razstavi Razglednice Maksima Gasparija v muzejski hiši ter na razstavi na prostem na Krakovskem nasipu v Ljubljani Podobe naroda na razglednicah Maksima Gasparija.

Ana Starešinič (25. 10. 2025)

OPOMBA:
*1 Gaspari je najraje in najbolj pogosto upodabljal alpski svet in gorenjsko narodno nošo. Zelo si je prizadeval ustoličiti gorenjsko nošo kot tipično slovensko. Gaspari je bil eden prvih, ki je trdil, da je gorenjska noša slovenska. Od tod najbrž tudi splošni naslov te slike: ne gorenjska, ampak kmetska svatba.

Spet pišemo o Preloki in nasploh Beli krajini na razstavi v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Tokrat ne več o razstavi o belokranjskih steljnikih, torej o tem krajinskem simbolu Bele krajine, ampak o razstavi umetnika, ki so ga impresionirale belokranjske šege in navade, ki je bil očaran nad lepoto naše oblačilne in arhitekturne dediščine, nad našo belokranjsko narodopisno dediščino ..., o razstavi umetnika, ki je pravzaprav opredelil vizualno podobo in identiteto belokranjskega človeka. (*1)

Gre seveda za razstavo Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda. Večina njegovih slik in risb z belokranjskimi motivi in motivi iz naše etnološke dediščine je nastala med letoma 1920 in 1940, v njegovem klasičnem, najbolj plodnem obdobju. In na sredi razstavnega prostora, še poudarjenega z zlato barvo, kraljuje ena na sploh največjih oljnih slik na razstavi (92 × 110 cm) – tale »Belokranjska ohcet«, ustvarjena leta 1924:

Motiv, ki je nam Preločanom tako domač, kajne?! Takoj prepoznamo: vhod na pokopališče z dvema značilnima “bunkama”, križ na desni, obokan vhod pod zvonikom, okrogla lina nad vhodom, značilne stopnice na kor na desni, vhod v zakristijo na levi, pa pokopališko obzidje, pa mehki hribčki čez Kolpo, še priliška sv. Magdalena se lepo prepozna tam v daljavi. Jasno – Preloka! (*2)
A Preločanom je nekam domača tudi vsebina v tej tako znani veduti: množica ljudi, ki se vali iz preloške cerkve. Seveda zaradi te antologijske fotografije, prav tako iz leta 1924:

O tem skoraj neverjetnem dokumentu časa smo podrobneje pisali lani ob 100-letnici te fotografije. Med drugim o fotografu Hugonu Hibšerju in o tem, da je prizor posnel z okna v zgornjem nadstropju preloške šole. Pa tudi o tem, kaj je bil glavni razlog, da je bil poleti leta 1924 povabljen k nam domov, in kaj vse je takrat pri nas še fotografiral.

A tukaj in zdaj nas zanima slikar Gaspari.

Slikovitost prizora, ki je dokumentiran na Hibšerjevi fotografiji in ki ga je Gaspari – tako domnevam – videl tudi na svoje lastne oči, saj je bil tisto poletno nedeljo skupaj s Hibšerjem na Preloki (*3), ga je očitno tako prevzela, da je še isto leto (torej v 2. polovici leta 1924) ustvaril oljno sliko. Naslikal je isti okvir, pokrajinski in arhitekturni, in v njem množico ljudi, na katere gleda – tako kot Hibšer – »od zgoraj«. Vendar je te ljudi pomaknil v drug čas, nekam globoko nazaj v 19. stoletje. Za motiv pa si je izbral svojega morda najljubšega, v katerega je lahko vnesel največ barvitosti in slikovitosti, veselega razpoloženja in dinamike in pri katerem je lahko uporabil vse registre svojega narodopisnega znanja: svatbo.(*4)

V Sičevih knjigah o slovenskih narodnih nošah (iz 1919) in narodnih vezeninah (iz 1918) se je Gaspari podučil o oblačilnem videzu belokranjskega človeka, tam in tudi na terenu je zbral veliko gradiva o svatovskih šegah in navadah in jih potem na sliki umetniško preoblikoval in – tudi malce prikrojil po svoje.

Med številnimi etnološkimi zanimivostmi tega svatovskega sprevoda, lepo zaokroženega z (otroškimi) »zijali«, ne prezrite vsaj dveh: nevestinega naglavnega okrasja v obliki visoke krone in zastavonoše na čelu povorke. (*5)

Oljno sliko Belokranjska ohcet je Gaspari leta 1924 naslikal za Kraljevi etnografski muzej v Ljubljani, ki je bil ustanovljen leto prej. A ta naš najbolj ljudski slikar med slovenskimi slikarji je mislil tudi na vse tiste, ki morda ne bodo mogli priti v Ljubljano v etnografski muzej ali videti, še manj kupiti kake njegove oljne slike. In je »preloški« motiv razvil v še eni različici, ki je šla med ljudi v množični nakladi in ki je lahko dosegla prav vsako hišo: da, razglednica. O fenomenu te Gasparijeve razglednice s preloško veduto pa v naslednjem prispevku.

Ana Starešinič (22. 10. 2025)

OPOMBE:

*1 Simbol Bele krajine je poleg belokranjskih steljnikov in belih brez (krajinska identiteta) tudi bela narodna noša, torej oblačilni videz Belokranjca in Belokranjke, njun pripadnostni kostum. To našo oblačilno identiteto pa je vizualno opredelil Maksim Gaspari v knjigi Alberta Siča iz leta 1827. Da je Gaspari tako rekoč standardiziral narodno nošo po slovenskih pokrajinah, torej tudi nošo Belokranjke, smo omenjali že ob Meštrovićevih kariatidah na Avali.

*2 Plod slikarjeve interpretacijske svobode je le nekaj nadrobnosti: čopasta streha na križu, okni na obeh straneh zvonika, okno na zakristiji (dejansko je tam spominska plošča Ani Zarnik) in še ena cerkvica na hribčku nad sv. Magdaleno.

*3 Dokaz, da je bil Maksim Gaspari poleti 1924 skupaj s fotografom in prijateljem Hibšerjem pri nas, je tale fotografija, ki jo je Hibšer posnel po sestanku Odbora za gradnjo mostu čez Kolpo (o tem načrtovanem mostu smo pisali TUKAJ). Gaspari sedi v tretji vrsti skrajno levo (z značilno kapo, očali in cigaro v roki). Hibšer naj bi fotografsko dokumentiral celoten gradbeni projekt, zakaj je bil na sestanku tudi Gaspari, ni mogoče z gotovostjo reči. Je pa z gotovostjo mogoče reči, zakaj je prišel v Belo krajino.
Bela krajina je Gasparija zelo zanimala zaradi še vedno živega in pristnega ljudskega izročila, narodopisni motivi pa so bili njegova daleč najljubša slikarska tema. Iz tega razloga je tudi ilustriral precej knjig z belokranjsko tematiko. Z njegovimi ilustracijami je prav leta 1924 izšla knjižica Belokranjske otroške pesmi, ki jih je zbral adlešiški učitelj Božo Račič, pozneje je ilustriral še Belokranjske pripovedke, ki jih je zbral Lojze Zupanc. Leta 1924 pa je poleg Belokranjske ohceti naslikal tudi svojo znano sliko Jurjevo v Beli krajini.

 *4 Motiv svatbe je upodobil tudi na monumentalni sliki "Slovenska svatba" iz leta 1937 (olje na platnu, 63 x 163 cm), ki danes velja za Gasparijevo najbolj kakovostno delo.

*5 Zastavonoša (zastavnik) je imel po zapisih viniškega učitelja Bernarda Tomšiča v Carniolii pomembno funkcijo na svatbah v naših krajih še sredi 19. st. Na dolgem drogu, na vrhu okrašenem s šopkom rož in s pisanimi trakovi, je plapolal t. i. svatovski otirač, bogato izvezen z značilnimi belokranjskimi geometrijskimi ornamenti.
Le pol stoletja pozneje pa učitelj Franjo Lovšin (v Sič, Narodne vezenine na Kranjskem, 2. knjiga. Belokranjske vezenine, 1918) piše, kako so svatovski otirač izrinili s svatbe in ga najprej »pomanjšali« v naglavni robec, pa potem v del opreme mrliča v krsti in ga nazadnje »ponižali« v – navadno brisačo.
O visoki kroni podobnem naglavnem okrasju belokranjske neveste pišemo v posebnem članku, saj je Gaspari to narodopisno posebnost naših krajev tudi dokumentiral kot risar.

V župniji Preloka smo se danes ob slovesni sveti maši zahvalili dolgoletnemu župniku g. Vinku Guni za njegovo predano in srčno delo med nami. V zahvali smo se spomnili vseh let njegovega duhovnega vodstva, pastoralne skrbi in osebne bližine.

Ob tej priložnosti je novomeški škof msgr. Andrej Saje v bogoslužnem obredu umestitve imenoval novega župnika upravitelja, g. Antona Gnidovca. Verniki župnije Preloka smo ga sprejeli z odprtimi srci ter z zaupanjem, da bo nadaljeval poslanstvo gradnje skupnosti in krepitve vere. Slovesnost je bila zaznamovana s hvaležnostjo, molitvijo in prošnjo za Božji blagoslov ob začetku nove pastoralne poti naše župnije. 

Gregor Ivanušič (10. 8. 2025)

Foto: Slavica Starešinič in Klavdija Špišič

 Še več posnetkov najdete na FB: 

Župnija Presvete Trojice na Preloki ob Kolpi

 V nedeljo, 10. 8. 2025, se bomo pri sveti maši, ki se bo začela ob 9.30, zahvalili našemu župniku g. Vinku Guni za njegovo dolgoletno služenje, predanost in skrb za duhovno življenje naše župnije. K nam je prišel prav v teh dneh pred 35 leti.

Zahvalne svete maše se bo udeležil tudi novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje. Ob tej priložnosti bo potekala še predaja bodočega upravljanja Župnije Preloka viniškemu župniku g. Antonu Gnidovcu.

Prisrčno vabljeni, da skupaj izrazimo hvaležnost g. Vinku za vse, kar je storil za našo skupnost, za vsa leta duhovne opore, pastoralnega dela in človeške bližine.

Po sveti maši bo pred cerkvijo družabno srečanje, kjer bo priložnost še za osebno zahvalo in prijateljski pogovor.

Prisrčno vabljeni!

Ta fotografija preloške folklorne skupine Lepa Anka je nastala pred 53 leti in mnogim od nas obuja spomine na mlade dane in na drage osebe, ki živijo le še v naših spominih in srcih.

Nastala je v nedeljo, 23. 7. 1972, pred planinskim domom na Mirni gori, takoj po našem nastopu na veliki proslavi v počastitev slovenskega dneva vstaje (gl. opombo). V kulturnem programu smo nastopili skupaj z ženskim pevskim zborom iz Črnomlja. Kot je takrat poročal Dolenjski list, se je tisti dan zbralo na Mirni gori več kot tisoč ljudi, iz vseh večjih belokranjskih krajev so na goro vozili posebni avtobusi.

Letos 14. junija se je na isto mesto pred planinskim domom postavila skupina pohodnikov s preloškimi koreninami oz. sorodstveno ali prijateljsko tako ali drugače povezanih s tistimi ovekovečenimi na fotografiji iz leta 1972. Med njimi smo bili tudi trije s tiste stare slike, na približno istih mestih kot pred dobrega pol stoletja.

A čas je medtem naredil svoje, tako na Mirni gori kot pri nas treh. Morda še najbolj osupljivo je dejstvo, da so se letnice in naša leta močno zvišali, ta naš belokranjski »Triglav« pa se je v tem času znižal, in to kar za en meter! No, še vedno pa je tu neokrnjena narava, zdaj tudi veliko, zares veliko rož, še vedno je od tod neskončno lep razgled na našo deželico.

Ana Starešinič (18. 6. 2025)

Opomba:
Dan vstaje slovenskega naroda je bil republiški praznik SR Slovenije, ki se je praznoval 22. julija. Temu prazniku pa se je v Beli krajini leta 1972 pridružila še počastitev 30. obletnice ustanovitve Belokranjskega odreda.