9.
Robert Lozar, La meeer, 2011,
olje na platnu, 40x70,
izklicna cena 385,00 €

PRODANO

385 €, Jože Starešinič, Portorož

Akademski slikar ROBERT LOZAR je Črnomaljec. Leta 1993 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Metki Krašovec. Leta 1992 je prejel študentsko Prešernovo nagrado Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2006 pa delovno štipendijo Ministrstva za kulturo RS. Od leta 1995 do 2000 je bil odgovorni oz. glavni urednik revije Likovne besede. Od leta 1994 ima status samozaposlenega na področju kulture. Atelje v Gradcu. Pa ne v Avstriji.

V letih od 1992 do danes je sodeloval na 16 skupinskih razstavah in ustvaril 11 samostojnih razstav v različnih galerijah - od Ljubljane, Celja, New Yorka, Zagreba, Kostanjevice na Krki, Novega mesta do svojega Črnomlja. Njegova dela najdemo že v zbirkah številnih znanih galerij.

O Robiju, ki postopno in zanesljivo oblikuje svoj samemu sebi najbolj lastni umetniški izraz in pred katerim je še vse življenje, na tem mestu le na kratko. Zato, ker bomo o tem našem slikarju gotovo še zelo veliko brali in slišali.

Sliko La meeer in simboliko današnjega časa na njej je v prispevku Pokukati v svet (gl. nižje) predstavil kar umetnik sam, tudi atmosfero, občutja, celo zvoke, ki jih v ta zaprti, zaroletani prostor vnaša izbrani izsek iz pokrajine. Morda le pojasnilo, od kod ta hipnotični »posnetek« na ekranu in tako izrazita slutnja morja za hribi, da se po slikarjevih ušesih pretaka šanson legendarnega francoskega šansonjerja Charlesa Treneta La mer? Z razglednega preloškega hribčka vendar, kjer stojita cerkev in – šola!

Pokukati v svet

Po Merleau-Pontiju vemo, da slikarja, tudi če bi delal popolnoma abstraktne slike, če bi bilo to sploh možno, na začetku vedno navdihne, inspirira svet. Brez tega izvornega stika ni izvorne slikarske geste: svet se dotakne slikarja, slikar platna.

Ko smo soočeni s svetom, smo v temeljnem smislu voajerji. Oprezamo, kukamo skozi špranje svoje percepcije in svet se nam včasih pokaže, nas preseneti in prevzame, navdušimo se nad prizori, drobci univerzuma, ki se nas dotaknejo, nas zaznamujejo in spreminjajo. Tu se rodijo motivi in naša vztrajna fascinacija nad njimi.

Približno sto let je, kar se je pojavila prva abstraktna slika, kot jo imenujemo. In čeprav se je pojmovna dvojica abstraktno-realistično že zdavnaj izpela – ne le, da nam intuitivno preseda, tudi konceptualno se je popolnoma razkrojila, je le še lupina brez vsebine –, je danes paradoksalno še vedno eden najpogosteje uporabljenih konceptov za razumevanje umetnosti. Če se je pred desetletji povprečnemu ljubitelju zdel pogled na t. i.. abstraktno sliko izguba časa, je pozornost danes zanihala na drugo stran: t. i.. realistična slika se zdi tem »ljubiteljem« in »strokovnjakom« zastarela, zgrešena, neumetniška, kičasta in še kaj drugega. Seveda se motijo, kot so se motili takrat, ko so zavračali abstrakcijo: ni bistvene, kvalitativne razlike med obema tipoma slik, gre le za razliko v stopnji, kvantiteti.

Do motiva svojih zadnjih slik imam predvsem afirmativen odnos: ironija ali kakršnakoli kritika, ki bi se navezovala na ta osrednji objekt sodobnega življenja, nikoli ne stopata v prvi plan. Moja fascinacija nad tem motivom je čisto klasična, tradicionalna, gotovo pa je povezana tudi z očitno značilnostjo, gre namreč za podobo v podobi: v kompozicijski celoti je upodobljeno polje, televizijski ekran, ki mi omogoča popolno motivno odprtost. Kot lahko tv ekran prenaša vsakršno vsebino, je tudi moj ekran »programsko« odprt: vanj lahko naselim karkoli. Danes je na programu hipnotični pogled proti morju, ki je nekje za hribi, izza trepetajočih meglic, skozi ušesa pa se mi pretaka pojemajoči zvok starega šansona.

Robert Lozar