PRODANO
165,00 €, Občina Črnomelj
Akademski slikar specialist in grafik specialist DARKO SLAVEC se je rodil v Postojni. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Jelisavi Čopič. Po diplomi se je vpisal na slikarsko specialko in diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici ter se zatem vpisal še na grafično specialko in diplomiral pri prof. Bogdanu Borčiču. Zaposlen je kot redni profesor za risanje in slikanje na Oddelku za tekstilstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Vodi seminarje in tečaje za pedagoške delavce ter likovne in fotografske ustvarjalce. Piše knjige s področja oblikovanja in fotografije, knjižne recenzije ... In ob vsem tem in še marsičem drugem nepretrgoma slika.
Ustvarjanje Darka Slavca zavzema v slovenskem slikarstvu posebno mesto. Svojo razpoznavnost je dosegel z elementi nadrealizma, z očitnimi duhovnimi razsežnostmi in imenitno slikarsko govorico. Njegovi cikli Kruh, svet in kozmos, Človek in vesolje, Sanje velike kopalke, Sonca, Črne luknje ... so prežeti s kozmološko tematiko. Kot otroka ga je fascinirala globina nočnega neba, ki ga je premamila v sanjarjenje o letenju in potovanju po neskončnosti. Svoje vizije in izpovedi o vesolju je odtisnil v slike in tako so postale realnost.
Leta 2009, ob mednarodnem letu astronomije, je Televizija Slovenija o njegovem ustvarjanju posnela dokumentarni film Od kruha do zvezd. Predstavlja nam umetnika od njegovih mladostnih vizij in hrepenenj do trdega slikarskega dela, razvoja in končne nadgradnje – prenašanja znanja na mlajše generacije.
Grafika, ki jo je daroval za preloško šolo, je iz cikla Kruh, svet in kozmos. To je svojevrstno tihožitje, umeščeno v neskončni kozmični prostor. Kruh in prt kot materija, s katero se srečujemo sleherni dan, ki pa nosi tudi močne simbolne pomene. Kruh kot naša osnovna dobrina s svojo krhko strukturo ter prt s svojo gibčnostjo in prilagodljivostjo kot tkanine vseh vrst, ki nas spremljajo od rojstva do smrti. Ta simbola in hkrati minljivi telesi pa lebdita sredi temnega, skrivnostnega, še neraziskanega kozmičnega prostranstva, ki nas s svojim brezčasjem spominja na našo in vsesplošno minljivost.