Ker je bilo treba ljudem v Čindžarkah, ki so se »namerili na vrajže delo«, zadnje tri dni pomagati pri kurjenju, smo se za pomoč v nedeljo od petih zjutraj do desetih dopoldan, ker ni bilo nobenih moških kandidatov, napovedale preloške ženske. 

Da pa bi obudile staro tradicijo, da so se naši ljudje znali ob delu, naj je bilo to še tako težko, tudi pohecati in kaj ušpičiti, smo prišle v Čindžarke že uro prej, da bi kurjače malo strašile. A treba je povedati, da se današnja generacija žal več ne prestraši rekvizitov, kot so bele rjuhe in bakle, ki plapolajo po nočnem nebu.

In kako smo se obnesle pri delu? Dan prej so se moški v vasi precej muzali na naš račun, češ – ako bo apnenica kdaj ugasnila, bo sigurno ugasnila v nedeljo zjutraj. A ni bilo tako. Nasprotno. Jako dobro smo se obnesle. Mojster Darko nas je javno pohvalil: šele ko smo me zahajcale, je v apnenici gorelo tako, kot bi moralo vse dni. Poleg tega smo apnenico oskrbele s kurivom še za ves dan, vse do njenega zaprtja.

So vrajže te Preločanke, kajne! (A. S.)