Pred 1. sv. vojno ga skoraj ni bilo Preločana, ki ne bi vedel za imena ameriških zveznih držav in nekaterih ameriških velemest, recimo Pittsburgh, Cleveland, Chicago … in seveda New York z Ellis Islandom – »Otokom solza« (gl. op. 1). O Kanadi pa so takrat naši ljudje vedeli komaj kaj. Morda kvečjemu to, da je to prostrana, pusta in prazna, predvsem pa mrzla dežela na severu.

Toda po letu 1924, ko so ZDA sprejele zakon o omejevanju priseljevanja, je zanimanje z Kanado začelo naglo naraščati. Sploh potem, ko je odjeknil glas, da so tam odkrili velika nahajališča zlate rude, da so tam »zlata polja«, kot se je govorilo pri nas. Pa tudi to, da velika svetovna gospodarska kriza, ki je že bila na pohodu, zlatih rudnikov ni prizadela in da so plače v rudnikih še kar spodobne.

Tako se je tok izseljevanja v samo nekaj letih v celoti preusmeril v Kanado, iz naših krajev največ v rudnike severnega Ontaria, v naselbine Kirkland Lake, Timmins, Schumacher … (gl. tri obdobja izseljevanja).

In kakor ga pred 1. sv. vojno ni bilo človeka, ki ne bi vedel za Pittsburgh, ga okrog leta 1930 ni bilo, ki ne bi vedel za Kirkland Lake, mestece, ki le nekaj let prej sploh še ni obstajalo. Tam so namreč tako rekoč čez noč odprli kar 7 rudnikov zlata in okrog njih so zrasla rudarska naselja (»kempi«). In tako se je tam znašlo kar nekaj ljudi iz preloške fare.

Med prvimi je tja prišlo tudi teh pet kmečkih mož s fotografije, dva s Preloke: Niko Novak – Peričev (r. 1899) in Mihael Starešinič – Skrajni (r. 1894), dva iz Grdunov: Franc Grdun – Jurasov/Jurišin (r. 1898) in Niko Pavlakovič – Jarkov/Petrov (r. 1899) ter eden iz Balkovcev: Jože Balkovec – Gornji (r. 1901). Ko so odhajali v Kanado, še niso bili stari niti 30 let, vseh pet je bilo že poročenih, trije od njih (Starešinič, Novak in Balkovec) so doma pustili tudi že majhne otroke (gl. op. 2).

Delo v rudnikih je bilo težko in nevarno, življenjske razmere v rudarskih naseljih pa skromne (gl. op. 3). Prigarane dolarje so »slali« domačim, občasno pa jih tudi sami prinašali. S tem denarjem se je doma zgradila ali popravila hiša, zgradila štala, morda pod, dokupila njiva …

Na stara leta so se štirje od njih vrnili domov in tu umrli: Starešinič je umrl leta 1962, Balkovec 1974, Novak 1979 in Grdun okoli 1980. Le Pavlakovič je vzel k sebi v Kanado ženo in sina ter ostal v svoji drugi domovini. (Gl. op. 4)

Vendar to seveda niso bili edini Preločani in okoličani, ki so iskali srečo v Kirkland Laku, »mestu, ki je zraslo na zlatu«. O nekaterih od njih smo že ali bomo še pisali (gl. op. 5).

Sicer pa so se naši ljudje po prihodu v Kanado v iskanju sreče razkropili po vsej tej drugi največji državi na svetu. Precej Preločanov je po pristanku na vzhodni obali odšlo vse do Vancouvra na zahodni obali. Življenjske zgodbe nekaterih od njih smo že predstavili, npr. zgodbo Jožeta Radoviča – Tišljarovega, ki je v Kanado prišel leta 1926.

Sledi pa prispevek o tretjem obdobju izseljevanja: o izseljevanju po 2. sv. vojni.

Ana Starešinič (9. 5. 2024)

Opombe:

1. Preloški učitelj Venčeslav Skebe (na Preloki od 15. 9. 1913 do 15. 4. 1920) je v šolski kroniki med drugim zapisal, da ta zemljepisna imena poznajo celo že šolarji v najnižjih razredih.

2. Za posebne agente, ki so takrat novačili delovno silo za Kanado, je bila najbolj zaželena kategorija priseljencev: kmetje, torej vajeni trdega dela, stari največ 30 let, poročeni in po možnosti že z majhnimi otroki, torej motivirani, da s trdim delom čimprej in čim več zaslužijo in se vrnejo k družini.

3. Kot so pripovedovali, je bilo v »jami« pogosto vroče kot v peklu. Npr. v rudniku Macassa v Kirkland Laku je bilo 32 stopinj Celzija tudi takrat, ko je bila zunaj temperatura pod lediščem. Tako vroče je bilo, da so morali po večkrat na dan iz čevljev izlivati vodo, ki je bila v resnici znoj njihovih izmučenih teles.

4. Za pomoč pri identifikaciji oseb na priloženih fotografijah se zahvaljujemo hčerki od Nika Novaka s fotografij – Barbari Starešinič iz Whitbyja pri Torontu.

5. Še naprej vas vabimo k aktivnemu sodelovanju pri zbiranju in objavljanju zgodb o naših izseljencih. Z mislimi na svoj grunt, na svojo družino so se pogumno odpravljali v svet, v neznano, in tvegali svoja življenja, tudi za nas potomce. Za njihov pogum in požrtvovalnost se jim zdaj lahko vsaj malo oddolžimo z objavo njihovih zgodb. Če pa so »korenine pognali« v svoji novi domovini, se lahko zdaj, v dobi interneta, povežemo z njihovimi potomci – našimi rojaki po svetu.

Prazniki so tu, da jih praznujemo, počastimo, kajne?

Spletna Preloka je ob letošnjem dnevu žensk objavila prispevek o tem, kako se je kipar Meštrović poklonil ženskam z monumentalnimi kariatidami na Avali, med njimi seveda poklonil tudi Lepi Anki - Belokranjki, ki pooseblja Slovenijo.

Za veliko noč smo se osredotočili na kapitele Meštrovićevih kariatid, oblikovane v stilizirane jerbase, s čimer je kipar to uporabno ljudsko obrt povzdignil v element svetovne kiparske umetnosti.

Za praznik dela pa še o tem, da se je Meštrović s temi svojimi granitnimi gracijami, ki prenašajo bremena in prinašajo dobrote, na poseben način poklonil (ženskemu) delu.
To pa je tudi priložnost, da strnemo vaše odzive na naše delo:

• Ker se dobro blago samo hvali, najprej pronicljiv komentar enega od naših obiskovalcev (T. J.): Preloka.si je z »Meštrovićevo Belokranjko" pripeljala Belo krajino na meddržavno raven, že prej pa z ladjo "Bela krajina" na svetovno raven, saj je Bela krajina z njo obplula svet, in to večkrat.

• Umestitev Bele krajine na svetovno raven – tudi z istoimensko ladjo po svetovnih morjih – je zapopadel tudi naš pesniško navdahnjeni obiskovalec S. B. Objavljamo njegov (ljudski) prispevek:
   Lepa Anka je ob morju stala,
   tam na produ cajtng brala.
   Črn Zamorec ladjo mim zafura:
   »Hej, ta Lepa, koliko je ura?«
(Prosto po Branku Jovanoviču Vunjaku - ''Brendiju'', ta prosto po Prešernu, ta prosto po slovenski ljudski pesmi Lepa Vida ali nič več prosto po ChatGPT.)

• Enega od obiskovalcev (R. S.) so zbodle, kot sam zapiše, »uplivnice«: Meštrovićeve ženske nemo strmijo, trdno na svoji zemlji, kljubujejo času. Naše vplivnice pa živijo za trenutek in v trenutku, neprestano šarmirajo, se spogledujejo in pačijo, ponujajo pralni prašek, morda (glej vesti) politike in drugo našarano šaro. Šarmantne vplivnice prodajajo "vrednosti", kariatide podajajo vrednote. Slednje so graciozne, one druge večinoma (samo) suhe in (samo)všečne. Ene imajo črede sledilcev in sledilk, oboževalcev in oboževalk, druge pa imajo le obiskovalke in obiskovalce, med njimi tudi vplivnice, in tako sobivajo. Kariatide ženske-matere, zdaj le kot kulisa vplivnicam, bodo obstale, one druge pa bodo pozabljene v bitih digitalnih omrežij.

• J. R.: Torej Srbi imajo Meštrovićevo Avalo in Kalemegdan, Črnogorci Lovćen z Njegošem, Hrvati Meštrovićeve galerije v Zagrebu in Splitu, Bosna kamnolom za Meštrovićeve skulpture, a Slovenija ima Belokranjko na Avali!

• Umetnostnemu zgodovinarju (P. M.) pa ni ušla razporeditev kariatid na severno, po starih Rimljanih ugodnejšo stran, in južno ne tako udobno: Hrvatica, Slovenka, Bosanka in Dalmatinka na severu ter Šumadijka, Črnogorka, Makedonka in Vojvodinka na jugu. So imeli Rimljani prav?

• In komentar zgodovinarja (T. P.): V resnici je bil spomenik na Avali, ki naj bi združeval, kontroverzen že od vsega začetka in je kvečjemu – razdvajal. Prepir je bil zaradi samo 8 kariatid v državi z 9 banovinami, pa kako da je neznani vojak Srb, če pa je vendar neznan, pa spet zakaj ni spomenik postavljen neznanemu liberalcu, pa pozneje zakaj ne komunistu ... Morda pa to razdvajanje ne preseneča: ime Avala je hribu pri Beogradu dal turški general Ghazi Porca (Havala) in pomeni pregrada, ovira. Pač – nomes est omen!

Veseli nas, da je Meštrovićeva Belokranjka vzbudila toliko zanimanja, odmevov od tod in tam.

A. S. (1. 5. 2024)

The English translation is below the Slovenian text

 Odločitev za odhod v tujino, kjer da bo boljše življenje, ni bila in ni nikoli lahka. Tam sredi 19. stoletja pa je bilo potrebno prav veliko poguma, celo drznosti, da so se posamezniki le na osnovi govoric in ugibanj odpravili v neznano, v nekakšno »Indijo Koromandijo« – v Ameriko.

Našim ljudem so bile sinonim za Ameriko vse do prve svetovne vojne Združene države Amerike (gl. tri obdobja izseljevanja). Tem izseljencem smo na Preloki rekli »merikanci«.

Za naše kmečke fante in može, vajene vasi in vaške skupnosti, poljedelskega dela, je bil prihod v ameriška naglo razvijajoča se industrijska mesta in tekmovalno družbo gotovo velik šok. Zanje je bila torej vožnja čez Atlantik – vožnja skozi stoletja. Toda nekateri posamezniki se niso odločili za večja mesta, ampak za podeželsko okolje, ki je bilo bolj podobno njihovi izvorni lokaciji.

Eden od prvih Preločanov, ki se je s trdim delom, smelostjo in sposobnostjo prilagodil novemu načinu življenja v »novem svetu« in uspel v njegovem novem domu, je bil Janko Starešinič – Jamin. Rojen je bil 3. avgusta 1849 na Preloki št. 36 (danes št. 22), v Ameriko je odšel verjetno leta 1872.

Kot vedo povedati njegovi pra-pravnuki, ki so nedavno navezali stike s Preloko.si, je najverjetneje »skočil z ladje« (»jumped ship«) v Charlestonu v Južni Karolini. Od tam ga je pot vodila v Severno Karolino, v podeželsko okrožje Sampson. Tam je spoznal družino Faircloth in začel delati na žagi. Kmalu se je poročil z njihovo hčerko Rebecco (gl. poročni list iz leta 1873). Za ta del Severne Karoline so značilni posebni borovi gozdovi (vrsta Pinus palustris), kjer so pridobivali smolo, glavno surovino za terpentin, takrat močno iskan in cenjen zlasti v ladjedelništvu in kot topilo. Veliko delovne sile je bilo potrebne tudi za sečnjo in žaganje lesa, ki so ga potem po Črni reki spravljali do obale. Janko, takrat že John, je bil dober in uspešen tesar. Zgradil je več hiš, ena od njih stoji še danes. Kot uspešen poslovnež je bil sprejet tudi med »masone« – v tamkajšnjo prostozidarsko ložo (»Freemasons«). Umrl je 11. novembra 1916 na svojem domu v Severni Karolini.

Njegovi potomci so nam poslali več njegovih fotografij, ganljivo je, da še vedno hranijo molitvenik, ki ga je vzel s sabo, ko je odhajal s Preloke. Tudi sicer imamo kar nekaj pričevanj, da so naši ljudje na to dolgo in nevarno pot v neznano jemali prav molitvenike.

V arhivu Preloke.si najdete še več zgodb Preločanov in okoličanov, ki so šli s trebuhom za kruhom v ZDA (npr. tukaj). Najbolj množično so odhajali ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, največ v Pittsburgh, takrat središče ameriške jeklarske industrije. Na Preloki tako rekoč ni bilo hiše, ki ne bi imela tam kakega družinskega člana ali sorodnika.

Ana Starešinič (27. 4. 2024)

P. S.: Uredništvo »digitalne« Preloke se iskreno zahvaljuje Denise Cumbree Long za obsežno gradivo iz družinskega arhiva potomcev Janka Starešiniča in se veseli srečanja z njo morda kmalu še v »realni« Preloki.

************************************************************

About one of our first "Americans"

The decision to go abroad for a better life was not easy and is never easy. In the middle of the 19th century, it took a lot of courage, even audacity, for individuals to go to the unknown, to a "land flowing with milk and honey« - to America, based only on rumors and guesses.

To our people, the United States of America was synonymous with America until the First World War (see the three periods of emigration). We called these emigrants "Amerikans".

For our farm boys and men, accustomed to village communities and agricultural work, the arrival in America's rapidly developing industrial cities and competitive society must have been a great shock. For them it was a ride across the Atlantic - a ride through the ages. But some individuals did not emigrate to larger cities, but prefered the more rural areas that were more similar to their homeland.

Janko Starešinič - Jamin was one of the first residents of Preloka who, with hard work, courage and ability, adapted to a new way of life in the "new world" and succeeded there in his new home. He was born on August 3, 1849 at Preloka no. 36 (today no. 22), and he probably left for America in 1872.

According to his great-great-grandchildren, who recently contacted Preloka.si, he most likely "jumped ship" in Charleston, South Carolina. From there, his path led him to North Carolina, to rural Sampson County. There he met the Faircloth family and began working in a sawmill. He soon married their daughter Rebecca (see marriage certificate from 1873). This area of North Carolina is characterized by special pine forests (Pinus palustris species), where resin was extracted, the main raw material for turpentine, then highly sought after and valued especially in shipbuilding and as a solvent. A lot of labor was also needed for cutting lumber and sawing wood, which was then brought down the Black River to the coast. Janko, then already John, was a good and successful carpenter. He built several houses, one of which still stands today. As a successful businessman, he was also accepted among the "Masons" - the local Freemasons lodge. He died on November 11, 1916 at his home in North Carolina.

His descendants sent us several photos of him, and it is touching that they still keep the prayer book that he took with him when he left Preloka. Coincidentally, we have quite a few testimonies that our people took prayer books on this long and dangerous journey into the unknown.

In the Preloke.si archive, you can find even more stories of people from Preloka and the surrounding area who went to the USA »with a belly for bread« (e.g. here). Most of them left en masse at the end of the 19th and the beginning of the 20th century, and the primary destination was Pittsburgh, then the center of the American steel industry. There was practically no house on Preloka that did not have a family member or relative there.

Ana Starešinić (April 27, 2024)

P.S.: The editors of the "digital" Preloka sincerely thank Denise Cumbree Long for the extensive material from the family archive of Janko Starešinič's descendants and look forward to meeting her later this year in the "real" Preloka.

Danes mineva natanko 30 let od smrti našega rojaka Staneta Starešiniča in čez 4 dni bo minilo tudi 30 let, odkar počiva na preloškem pokopališču.

Čeprav je vso svojo poklicno pot prehodil v slovenskem gledališču v Trstu, se je vse življenje štel za Preločana, kar kaže tudi njegova uradna vizitka. Rad in pogosto se je vračal domov in veliko prispeval h kulturnemu utripu Preloke in vse Bele krajine.

V zahvalo in v poklon smo mu Preločani skupaj z Občino Črnomelj postavili na Preloki spominsko ploščo.

A. S. (2. 4. 2024)

Ob letošnjih velikonočnih praznikih se na Preloka.si posvetimo enemu redkih običajev, ki ga čas še ni uspel pomesti v zgodovino: to je tradicionalno nošenje velikonočnih jedi k žegnu.

Dandanes prinašamo (pripeljemo!) jedi blagoslovit večinoma v košarah, nekoč, ko so bile družine še številčne in ko je bil ta tovor kar težak, pa so ga ženske nosile na glavah, v jerbasih.

Jerbas za žegen je bil lepši kot tisti za vsak dan, prav tako svitek, s katerim je bil jerbas podložen. Poseben okras pa so bili štikani prtički, ki so pokrivali velikonočne dobrote. Gospodinje so kar tekmovale, katera bo imela lepšega.

Posebna umetnost pa je bila tudi nošnja na glavi. Spretnejše so to obvladale brez uporabe rok, seveda z nekaj poprejšnje vaje. Je pa nošenje na glavi neprimerno lažje kot recimo nošenje na boku, na hrbtu ali v naročju. In kot tako seveda ni vezano samo na naš prostor (gl. tukaj).

Prav jerbase, to uporabno ljudsko umetnost, ki se je v vsem svojem sijaju razkazovala ob velikonočnem žegnu, je kipar Ivan Meštrović na avalskih kariatidah povzdignil v monumentalno in brezčasno lepoto. Veliki mojster je kapitele osmih kariatid-mater namreč oblikoval kot stilizirane jerbase, seveda podložene s svitki. S tem je simbolno nakazal bremena, ki jih prenašajo ženske-matere, in tudi dobrote, ki nam jih prinašajo. Kajti tisto, kar umetnost je, ni ne les ne kamen, ni ne granit ne marmor, je nekaj več, je tisto onkraj prostora in časa!

Ana Starešinič (31. 3. 2024, na velikonočno nedeljo)

P. S.: Naš prispevek o granitnih gracijah na Avali in Belokranjki med njimi, ki smo ga objavili za dan žensk, 8. marec, je zbudil kar nekaj zanimanja za zgodovino in preteklost in kar nekaj vaših odzivov. Strnili jih bomo v enem od naslednjih člankov. Veseli pa bomo tudi komentarjev na to velikonočno objavo.