Spremna beseda h kapeli Kraljica družine na Preloki

                                                                                Stari trg ob Kolpi, 5. – 9. 12. 2019

Že pred kakimi desetimi leti smo želeli urediti vežico v kletnih prostorih župnišča. Seveda bi vežica prvenstveno služila kot zimska kapela. Vendar je bila zadeva nekako prekinjena. Jaz imam vedno veliko dela v naši Polanski dolini, da sem na preloško kapelo lahko pozabil. Ko smo lani na petek pred božičem obhajali 2. obletnico smrti naše mame Ane Pavlakovič, nas je lepo zeblo. Takrat me je pokojna mama intuitivno spomnila, naj vendar že enkrat naredimo tisto kapelo v župnišču. To sem takoj po maši povedal in po božiču poskrbel za začasno rešitev z obljubo, da bo do letos narejena prava namenska oprema …

12 09Kot vidite, se je kapela uresničila do zadnjega obiska našega škofa msgr. Andreja ob njegovi zadnji kanonični vizitaciji. Verjamem, da mu je to lep poklon ob odhodu v pokoj.

Sam sem pa še posebej vesel, da opremo podarjam župniji ob svoji 40. obletnici odhoda v bogoslovje. Takrat, pred 40 leti, je bilo zelo napeto. Najbolj me je skrbelo troje:
- Najprej sem se bal, da bo študij pretežak, ker se mi nikoli ni dalo učiti.
- Potem je bil velik problem tata, ki je bil zapit in v tistem času veri dokaj oddaljen. Kako bo on odreagiral? Lahko bi kaj hudega storil sebi in bližnjim.
- Najtežje pa mi je bilo zaradi delavnice, ki je nastala v Jakovinih, predvsem iz želje, da bi nekako pomagal zajeziti to strašno izseljevanje – bežanje iz dežele v mesta.

Prvi dve težavi sta se lahko rečem čudežno rešili. Študiral sem dokaj redno in ne tako slabo. Le jezike so mi morali spregledati, 'ker nisem hotel z njimi zastonj tratiti časa'. Glede tretje težave delam sedaj v Poljanah vsak dan pokoro, ko je pri nas enak problem. Stari umirajo, mladih je samo za vzorec …

Kako je kapela zamišljena?

Vse narekuje prostor. V 5 m dolgo in 4 m široko sobo je treba spraviti čim več ljudi ter čim lepšo in funkcionalno opremo: oltar, tabernakelj in neko podobo. Smo v župniji Sv. Trojice, zato se ponavljajo trojke. Ker je sedanji župnik po duši ribič, kakor na primer jaz mizar, sem se odločil za ribe. Riba je stari krščanski skrivni prepoznavni znak IXTIS (Isus Hristos Teos Soter, Jezus Kristus Bog Odrešenik), potem skrajšano v IHS. Križ je pač križ, plamen pa pomeni Svetega Duha. Tabernakelj stoji na trikotni polici v Bogkovem kotu. Spodaj je prostor za male jaslice ali Božji grob.
Tudi tabernakelj nekako predstavlja Božji grob. Narejen je iz nerodovine iz rodu akacije kot skrinja zaveze. Mizarji smo pravili temu lesu aformozija, material je bil v Ljubljani zelo čislan in drag. Uporabljal se je samo furnir. Naš tabernakelj je iz masivnega lesa. Na zunanji strani je prebodeno srce s polnim levim prekatom, na notranji pa je prebodena desna roka, dvignjena v pozdrav »Mir vam bodi!« in v blagoslov.
Nad tabernakljem je hrastov križ. Jezus je bil prvotno ob grdunskem potu in kalu, ki so ga postavili Škavurinski, verjetno po naročilu Juričkovih iz Grdunov. Pred skoraj 15 letih mi je korpus prinesel Jože Dejanski, naj ga restavriram; pa sem kmalu obupal, ker je bil v zelo slabem stanju – razpokan. Zdaj sem se spomnil nanj in ga kar hitro uredil z bolj primernim akrilnim kitom in barvami. Na prvotni lokaciji ga je bil prerasel gozd in ni imel več prave funkcije, zdaj bo v kapeli za vso župnijo, kar bi se tako Škavurinskim kot Juričkovim verjetno lepo zdelo, če bi še kdo živel.
Klopi so smrekove, ob straneh so po tri ribe. Ribiči sicer veliko ujamejo, zelo rado pa se zgodi, da ravno takrat ne dobijo nič, ko bi najrajši. Zdaj bo naš župnik imel vedno pri roki 77 smrekovih in še eno veliko hrastovo. Da bi bilo vsaj ljudi vedno toliko pri maši.
Na vratih od znotraj je napis Alfa in Omega. Tako se imenuje Jezus v zadnji knjigi Svetega pisma, začetek in konec, prvi in poslednji. Spodaj je deset zapovedi. (Bogati mladenič je Jezusa vprašal, kaj naj naredi dobrega, da pride v nebesa. Ta mu je odgovoril, naj izpolnjuje zapovedi.)

Oltarna slika je delo naše soseda v Jakovinih gospe Ane Jerala, rojene Miketič.
Slika je nekoliko nenavadna. Marija z Jezusom in dvema mladima, ki nekako gledata vsak v svojo smer. Meni se je porodila misel, da bi sliko lahko imenovali Kraljica družine. To je po novem predzadnji vzklik v Marijinih litanijah. Da bi se tadva mlada obrnila drug proti drugemu in poročila. Avtorica je ob blagoslovitvi kapele pojasnila, da je želela narediti veselo podobo z otroki. Tega nam najbolj manjka. Kjer ni otrok, ni pravega veselja.

Kot sem že omenil: vse sem bil pripravljen narediti že prej. V kleti bi bila kapela večja in bolj podobna bogoslužnemu prostoru. Sedaj nam je to uspelo ob moji 40. obletnici odhoda za Gospodom. Tokrat se je vse zelo lepo uredilo. Za to sem iskreno hvaležen Bogu in vsem, ki so morali z mano tudi kaj pretrpeti. Moja želja je, da bi se v kapeli dobro počutili in jo s pridom izkoriščali. Bog je bogat v usmiljenju in v obdarovanju, le potrpeti je treba in malo počakati.

Marija Kraljica družine – prosi za nas!
Sveta Trojica – usmili se nas!

                                                                             Jože Pavlakovič, brat Janez Krstnik
                                                                                            župnik polanski

Nova zimska kapela na Preloki

Nova kapela, kjer bodo sv. maše predvsem ob delavnikih v mrzlih zimskih dneh, je umeščena v župnišče*.

1Kapela je – od zamisli do izvedbe – delo Preločana, zdaj župnika v Poljanski dolini Jožeta Pavlakoviča**. Zasnoval jo je zelo funkcionalno in vse elemente izdelal iz lesa.

Njeno središče je seveda oltarček s tabernakljem, ki nosi pomenljive krščanske simbole ribe, križa, Jezusovega srca in plamena. Jože si je zamislil in izdelal tudi daritveno mizo in 13 klopi, nova vrata, karnise, svečnike ... (podrobneje je svoje delo predstavil tukaj).

2Osrednja podoba kapele, ki dopolnjuje oltar, pa je delo slikarke, ki je prav tako domačinka, Ane M. Jerala. Slika nosi naslov "Marija kraljica družine" in njej je nova kapela na Preloki tudi posvečena. Kot posebna priprošnja k Mariji, da bi ti naši odmaknjeni, demografsko ogroženi kraji "stali inu obstali".

345a6

Ana Starešinič (6. 12. 2019)

* Župnišče na Preloki je bilo zgrajeno za časa župnika Gašperja Porente (na Preloki je bil od marca 1824 do avgusta 1855). Gradil ga je gradbeni mojster Ivan Hočevar. Prostor, kamor je zdaj umeščena kapela, že dolgo ni več služil svojemu prvotnemu namenu; nekoč so v njem stanovale farovške kuharice.

** Jože Pavlakovič je za svoj rojstni kraj storil že pred tem marsikaj. Delo njegovih mojstrskih rok in neizčrpnih idej sta npr. novi daritveni oltar in nadškofov prestol v preloški cerkvi, naredil pa je tudi maketo cerkve, ki jo je za Preloko načrtoval arhitekt Jože Plečnik. Jože med drugim tudi lepo skrbi za kapelo in križev pot, ki ju je v Jakovinih ustvaril njegov oče.

 

Blagoslovitev kapele v preloškem župnišču

V četrtek, 5. 12. 2019, bo Miklavžev večer. Ta dobrotnik bo seveda raznašal darila tudi po Preloki, morda najlepšega pa bo prinesel kar vsej preloški fari: novo kapelo v preloškem župnišču. Dobrodošla bo predvsem v mrzlih zimskih dneh, ko se pri sv. maši ob delavnikih zbere manj ljudi in bo ta prostor lažje ogrevati.

Pozimi se nam torej pri sv. maši na Preloki res ni več bati mraza!

12-04

(3. 12. 2019)

Po sledeh svojih prednikov

1V teh dneh se na preloškem pokopališču spet tre ljudi, ki se prihajamo poklonit spominu na svoje rajne in jim prižgat svečko. Povejmo pa, da so se skozi vse leto prihajali k cerkvi sv. Trojice na Preloki poklonit spominu na svoje prednike tudi mnogi naši rojaki iz tujine. Kajti kje, če ne z obzidja preloškega pokopališča, se lahko vidi, v kako lepih krajih so živeli njihovi predniki.

V zadnjih letih prihaja veliko naših izseljencev na obisk tudi zato, ker izdelujejo svoje rodovnike.

2Lydia Boljkovac iz Kanade prihaja v kraje svojih prednikov navadno kar dvakrat na leto. Preločanka je bila njena prababica Magdalena Ivanušič, rojena v Valetih (danes Preloka 50, Dolnji Valeti). Lydia pri nas raziskuje svoje korenine, se srečuje s sorodniki in vsako leto odkrije še kakega novega. Zelo je vesela, ko ji posamezne drobce iz njenega rodovnika sestavljamo v celoto. Lydia spada v t. i. drugo generacijo izseljencev in še zelo lepo govori tudi "po naše". Fotografija je bila posneta pri cerkvi sv. Trojice letos julija.

3bRaziskovat svoje korenine in spoznavat sorodnike pa je letos prvič prišel Mike Bahorich iz ZDA. Mike spada v t. i. tretjo generacijo naših rojakov po svetu. Njegova stara mama je bila Preločanka Doroteja Žunič, rojena na Preloki št. 20 (to je seveda stara številka). Fotografija hiše, v kateri se je rodila in živela do svojega odhoda v Ameriko, je najstarejša fotografija kake preloške domačije in smo o njej pisali TUKAJ. Mikov stari oče Franjo Bahorič je bil sicer rojen v Prilišću (staršema iz adlešiške fare), a je od svojega 13. leta živel kot pastorek na Preloki (st. številka 43, hiše od leta 1952 ni več). S Preloke je potem tudi odšel v Ameriko in se tam poročil z Dorotejo Žunič. Njun vnuk Mike je z ženo Donno obiskal Preloko 2. julija.

4Ivana Novaka - Peričevega nam ni treba posebej predstavljati, saj spada v prvo generacijo preloških izseljencev. S Preloke je odšel v Kanado, ko je bil star 8 let. Odšel je skupaj z mamo in mlajšima bratoma, seveda k očetu, ki je tja odšel 4 leta prej. Ive se v svoj "stari kraj" pogosto vrača in še lepo govori po preloško. Letos je prišel v drugi polovici junija. Skupaj z ženo Višnjo sta poleg Preloke obiskala še ženine sorodnike na Hrvaškem, pa Bled in Ljubljano. Tako kot vedno je obiskal tudi svojo teto Peričevo. In takrat še ni vedel, da jo vidi zadnjič. Umrla je isti dan, ko se je Ive vračal v Kanado.

5Pri osmih letih je s Preloke odšla tudi Maria Zunic, po domače Marica Jurkina iz Vidin. Vsa družina (poleg obeh staršev in Marice še njena brata Jože in Franc) se je preselila v Francijo, kamor sta že prej odšla njena stara starša. Jurkina domačija v Vidinah je bila pozneje prodana ljudem iz Ljubljane in je zdaj spremenjena v dva vikenda. Vendar Marica vseeno prihaja z možem Dominiquom na obiske v svojo staro domovino vsako leto najmanj enkrat. Kako tudi ne, saj si je v Sloveniji (v Podgori pri Hotavljah) ustvaril družino njen sin Quentin in tukaj ima Marica že tri vnuke! Seveda vedno obišče tudi svoje druge tukajšnje sorodnike. Ta srečanja in obujanje spominov na svoje mlade dane u Preloke doživlja zelo čustveno in še zelo lepo govori po preloško, uči pa se tudi knjižne slovenščine.

6Tako kot Ive Peričev in Marica Jurkina spada v prvo generacijo izseljencev tudi John Staresinic – po domače Janez Izpodhruškin iz našega zaselka Vidine. In tudi on še lepo govori in piše po preloško. Preloko in svoje tukajšnje sorodnike je obiskal letos septembra, skupaj z ženo Carolyn. Janez je skupaj s starši in mlajšim bratom odšel v Kanado, ko je bil star 12 let. Izpodhruškina hiška v Vidinah vse od takrat sameva. Ampak hruška tepka, ki je hiši dala lokalno ime, je še vedno vsa čila in zdrava.

7To so seveda samo nekateri od letošnjih obiskov naših rojakov po svetu v kraju, kjer so se rodili bodisi sami ali njihovi predniki. Zelo čustvena so vsa ta vračanja "nazaj domov" in srečevanja s svojimi tukajšnjimi sorodniki. In nepopisno je njihovo veselje, ko najdejo še kakega doslej neznanega sorodnika. Pa zabavno odkrivanje podobnost med njimi – bodisi fizioloških ali podobnosti v talentih, ki jih kažejo člani iste rodbine ...

 Ana Starešinič (1. 11. 2019)

P. S.: Zelo bomo veseli še kakih novih zgodb o letošnjih potovanjih "nazaj domov". Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Frančiška Stipanovič - Rahojkina (1926 – 2019)

3Še ena žalostna novica s Preloke: v četrtek, 12. 9. 2019, je umrla še ena naša vaščanka – Frančiška Stipanovič, po domače teta Rahojkina.

Dočakala je, kot rečemo, lepa leta in z njimi marsikaj lepega, vendar ji življenje ni prizanašalo niti z udarci!

Rodila se je kot tretji od štirih otrok Jožeta in Frančiške Radovič. Njen mlajši brat Franc je nepričakovano umrl pri komaj sedmih letih (1937), potem se je leta 1941 pri gradnji domačega skednja smrtno ponesrečil oče Jože. Leto pozneje so brata Jožeta Italijani skupaj z mnogimi Preločani odgnali v internacijo na Rab in ga tam izstradali do smrti (1943). Starejša sestra Ana se je poročila v Paunoviče in tako je v domači hiši od štirih otrok ostala samo Frančiška. Leta 1952 se je k hiši priženil Stevo Stipanovič in s Frančiško sta se jima rodila Vlado in Verica.

Da bi Rahojkina hiša lahko šla v korak s časom, kot rečemo, je mož Stevo vrsto let hodil na delo v Nemčijo. Doma so razširili hišo, nakupili kmetijske stroje, potem pa je moža na njivi, pri delu s traktorjem, zadela možganska kap in mu v bolnišnici v NM niso mogli več pomagati (1987). Oba otroka sta že prej odšla od doma – pač za boljšim in lažjim kruhom v mesto. Frančiška je ostala sama doma z bolehno, na posteljo prikovano sestro Ano, ki se je po moževi smrti vrnila v domačo hišo. Vrsto let je Ani stregla, čeprav je bila slabotna in bolehna tudi že sama. Močno jo je prizadelo tudi to, da ji je začel pešati vid in ni mogla več brati, kar je prej tako rada počela. In potem je doživela še en zelo hud udarec: izgubila je vnuka Mladena ... Zadnja leta je preživela pri sinu Vladu v Paunovičih.

Tete Rahojkine se bomo spominjali kot dobre, skromne, do vseh prijazne ženice, z vsemi vedno v lepih odnosih ... in jo bomo pogrešali!

Naj zdaj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v soboto, 14. 9. 2019: spominu na teto Rahojkino se bo mogoče pokloniti ob krsti, ki bo v cerkev sv. Trojice pripeljana ob 14. uri, pogrebna maša pa se bo začela ob 16. uri.

(12. 9. 2019)