Premiera filma z mnogimi Belokranjci v glavnih vlogah

10-15

Da se je triletni raziskovalni projekt Okupacijske meje 1941 – 1945 končal, to že veste (o tem smo poročali npr. tukaj).

Veste tudi, da je bilo v okviru tega projekta v Beli krajini posnetih okoli 50 intervjujev, veliko intervjujev in pogovorov je bilo opravljenih tudi na našem koncu (Preloka, Zilje, Balkovci, Žuniči: Marija Starešinič, Frančiška Tahija, Angela Žugelj, Jože Starešinič, Ivan Starešinič, Miroslav Čemas, Janez Balkovec, Jože Čemas, Franc Starešinič, Jože Grdun, Franc Čadonič in mnogi drugi).

Veste že, da je izšla knjiga, v kateri so zbrani izsledki te raziskave (predstavitev v Ziljah).

Zdaj pa je vse to zbrano še v filmu:

Premiera dokumentarnega filma o Beli krajini med 2. svetovno vojno bo v četrtek, 15. oktobra 2020, ob 20. uri. Ogledali si ga boste lahko na tej povezavi:  https://youtu.be/Zu-GeZmV3EE

A. S. (15. 10. 2020)

In memoriam moji mami

Z veliko žalostjo v srcu pišem, da je za vedno odšla ena najtesnejših sodelavk spletne Preloke: ena njenih najbolj zvestih in kritičnih bralk in ena najboljših pričevalk o življenju v naših krajih v preteklosti in odlična pripovedovalka zgodb ... – moja mama.

1S svojim smislom za pripovedovanje, s svojim pripovedovalskim žarom in briljantnim spominom ter ljubeznijo do domačega kraja je botrovala marsikateremu prispevku na tej spletni strani. Veliko njenih pričevanj je že objavljenih, veliko pa jih še čaka na objavo, kajti ...

Kajti ko smo zdaj po njeni smrti končno smeli odpreti njen predal (prej nam je to strogo prepovedala!), smo odkrili, da je v dolgih zimskih večerih pisala in napisala avtobiografski roman. Na drobno popisan je debel zvezek velikega formata in v njem njena življenjska pot.

Njeni spomini so dragoceni tudi zato, ker se v njegovi osebni življenjski zgodbi v marsičem zrcali življenje ljudi na Preloki in v naših krajih na sploh.

Marija Starešinič, rojena Novak (po domače Županova) je veliko pripovedovala o svojih starših, ki so jo vzgojili v poštenega, pokončnega človeka. Njen oče je od vseh svojih sedmih otrok, čim so znali brati, zahteval, da se naučijo na pamet Aškerčevo balado Mejnik – o tem, kako pomembna vrednota je poštenost. Od jih je zahteval, da se v šoli pridno učijo, a vedno dodajal, da mu je najbolj pomembna ocena iz vedenja: kdor ne bo imel v spričevalu iz vedenja petice, naj mu ne hodi domov!

Iz njenih pripovedovanj in spominov veliko vemo o njenem šolanju, o naši šoli in njenih učiteljih. Pa o živahnem utripu pri nas pred 2. sv. vojno, ko je tu vse kipelo od življenja in je bila v ta utrip močno vpeta tudi sama. Ko je imela Preloka tako rekoč svoje stalno gledališče, ko so obudili našo folklorno dediščino, ko je ta utrip leta 1940 prišel posnet Božidar Jakac za svoj znameniti dokumentarec Bela krajina. Ali pa o tem, kako so na Preloki uglasbili pesem njenega najljubšega pesnika Simona Gregorčiča "Tri lipe". Teh dogodkov se je vedno spominjala z velikim ponosom in – veliko nostalgijo.

Pa potem o težkem času 2. sv. vojne: o bratu v internaciji na Rabu in potem v partizanih, o drugem bratu, ki je kot dijak škofijske gimnazije, torej tako rekoč še otrok, končal v kočevskih breznih, o tretjem bratu, ki je, obupan, takoj po vojni emigriral v Kanado ... Pa o tem, kako pogumno in pokončno je sama krmarila skozi ta kaotični vojni čas. Dalje o tem, kako je junija leta 1944 spremljala svojega očeta Stanka Novaka na ustanovni zbor Rdečega križa Slovenije, ki je bil v Gradcu in kjer je bil njen oče izvoljen v glavni odbor te organizacije ...

2Kot mnogim drugim Preločanom in Preločankam tudi njej življenje ni prizanašalo niti po vojni. Takrat, ko sta si z našim očetom ustvarjala svoj dom in družino in je bilo treba živeti, preživeti in izšolati svoje štiri otroke – samo z zemljo in od zemlje.
V šole sta nas poslala, kot se je reklo, "za lažjim in boljšim kruhom", a hkrati z zavestjo, da bosta zato na stara leta ostala doma sama. In potem je pred osmimi leti za vedno odšel še oče.

Z bolečino je opazovala, kako se je v zadnjih desetletjih tiho in nezadržno praznila tudi naša vas. In je ugotavljala, iz katerih hiš se zjutraj ne kadi več, katere imajo samo še dva ali samo enega prebivalca. Droben žarek upanja ji je posvetil ob prizadevanjih Preločanov doma in po svetu, da bi revitalizirali našo šolo, a potem se je utrnil, ugasnil še ta žarek. Kakor se v mamini življenjski zgodbi zrcali zgodba cele Preloke, se tudi zgodba naše šole – nekoč zgodba o uspehu – najbrž ne bo in ne more končati nič drugače.

Mamin roman s trdimi platnicami je torej letos popisal svoj 96. list in knjiga se je neminljivo zaprla. Ostajajo pa sporočila, obveze in zaveze – za nas in zame. In ostane zahvala za vsa pričevanja, ki smo jih lahko delili tudi tukaj. In če te zgodbe zdaj na poseben način živijo dalje, kako ne bi živel duh, volja, energija, ki stoji za njimi!?

345678910

Ana Starešinič (7. 10. 20202)

Marija Starešinič - Račekarkina (1925 – 2020)

10 03V 96. letu je v Domu starejših občanov v Črnomlju umrla Preločanka Marija Starešinič, po domače Marica Račekarkina.

Nekaj besed v njen spomin si lahko preberete tukaj.

Podrobnosti o pogrebu: spričo okoliščin bo pogreb v ožjem družinskem krogu, in sicer v petek,  9. oktobra 2020, ob 16. uri na Preloki. Od pokojnice se bo mogoče posloviti na dan pogreba od 10. ure pred našo cerkvijo. Vse poslovitve in pogrebna maša bodo namreč pred vhodom v cerkev, torej na prostem.

Svojci sveče in cvetje hvaležno odklanjajo. V njen spomin lahko darujete za potrebe naše cerkve.

Naj počiva v miru!

(4. 10. 2020)

Marija Žunič - Kokčeva (1938 – 2020)

07 04Iz Žuničev spet prihaja žalostna vest: niti mesec dni še ni minil od smrti Ane Mikčeve, pa je danes umrla še njena soseda in prijateljica Marija Žunič, po domače Kokčeva/Šickoča.

Rodila se je leta 1938 v sosednjem Prilišću (dekliški priimek Žunić, po domače pri Jankaševih). 25. januarja 1959 se je poročila s Petrom Žuničem iz Žuničev. Družini Kokčevih in Jankaševih sta takrat naredili t. i. meno: Marijin brat Jože se je namreč istega dne poročil s Petrovo sestro Ano; nevesti sta ob poroki spremenili samo strešico v zadnji črki priimka (iz ć v č in obratno).

Marija, po domače Marica, je postala Žuničanka v najboljšem pomenu besede: aktivna v vasi, delavna, vedno prijazna in nasmejana ... Bila je odlična pevka. Izhajala je iz družine, kjer se je vedno veliko pelo, v Žuničih pa je našla pevski družici kar v najbližjih sosedah Ani Srečini in Ani Mikčevi, ki sta tudi bili izborni pevki. Ta ubrani tercet je prišel posnet celo Marko Terseglav z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani in njihovo popevanje je bilo predvajano mdr. v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi.

Morda manj znano je, da je bila dolgoletna krvodajalka – darovalka krvne plazme. Več kot 40 let, povprečno 4-krat na leto, so jo klicali v Ljubljano, ko je bila potrebna njena specifična krvna plazma, in z njo je rešila življenje prenekaterega novorojenčka. Za te donacije je prejela tudi posebno plaketo Zavoda RS za transfuzijo krvi.

Predvsem pa je bila Marica Kokčeva dobra žena in mama dvema sinovoma Tihomirju in Eriku. Za njo zdaj žalujejo mož, sinova z družinama, štirje vnuki in pravnukinja.

Pogreb bo v četrtek, 9. julija 2020, ob 17. uri pri cerkvi sv. Trojice na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 11. ure v preloški župnijski kapeli.

Naj teta Kokčeva počiva v miru!

(4. 7. 2020)

Letošnje obletnice našega rojaka Jožeta Pavlakoviča

1Na kresni večer (23. junija) pred natanko 70 leti se je na Preloki, v zaselku Jakovini, rodil deček, ki so mu dva dni kasneje pri krstu izbrali za zavetnika sv. Jožefa – sv. Jožefa Delavca. In to ime ga je, v smislu latinskega reka “nomen est omen”, zaznamovalo za vse življenje!

Jože se je najprej izučil za mizarja in bil potem 13 let pravi mojster svojega poklica, nato pa je končal še teološko fakulteto. Na petrovo (29. 6.) pred 35 leti je bil posvečen za duhovnika in dan kasneje (30. 6. 1985) je daroval na Preloki svojo prvo sv. mašo. In letos sredi avgusta bo minilo natanko 30 let, kar je župnik v Starem trgu ob Kolpi.

Njegovi Polanci ga imajo radi, ne le kot dušnega pastirja, ampak tudi zaradi neizčrpnih idej in mojstrskih rok, s katerimi marsikaj postori tako v farni cerkvi in župnišču kot tudi v 13 podružnicah svoje župnije. In leta 2006 je tam ustanovil skupnost za odvajanje od zasvojenosti TAV. Kot voditelj te skupnosti je pomagal več kot 100 "izgubljenim sinovom" in mnoge tudi spravil na normalno življenjsko pot.

Ob vsem tem delu pa Jože vedno najde čas tudi za svojo rojstno vas in faro. Nedavno (za miklavževo lani) nam je podaril unikatno kapelo v našem župnišču. TUKAJ si lahko preberete, kaj vse je doslej postoril na Preloki in za Preloko. Kot smo takrat zapisali: "Jože se tako razdaja na vse strani, da bi morda moral biti krščen tudi za Miklavža!"

In kot je zdaj ob svoji 70-letnici sam zapisal: "Čeprav je treba v življenju marsikaj potrpeti in se odreči mnogim rečem, smo vendarle ustvarjeni za srečo. Sreča pa ni v poležavanju in izkoriščanju naivnih ljudi. Sreča je, ko nekaj koristnega narediš, ko komu pomagaš ali mu pokažeš pravo pot."

Jože, ob tvoji 70- letnici ti tudi iz preloške fare želimo še veliko zdravja, moči in vedrine duha. In da bi še naprej in še dolgo delil na vse strani darove svojega duha in pridnih rok!

A. S. (3. 7. 2020)

P. S. 1: Na fotografijah so utrinki velikega slavja, ki je bilo 23. junija 2020 v Starem trgu ob Kolpi. Udeležili so se ga ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar, dekanijski duhovniki, jubilantovi sošolci s teološke fakultete ter farani in najožji sorodniki, sodelavci in prijatelji.

P. S. 2: Dva dni kasneje, 25. junija 2020, pa je bil Jože Pavlakovič spet v preloški cerkvi, tako kot pred natanko 70 leti. Tokrat je na Preloki daroval mašo v zahvalo za milost sv. krsta. Kot pogosto poudarja tudi papež Frančišek: krstni dan je vendar bolj pomemben od rojstnega!

2345678910111213