Zdaj pa se v sliki in besedi odpravimo še z viniškega placa proti gradu. Na spodnji sliki prve razglednice, ki je iz okoli leta 1900, Šterkova trgovina še nima prizidka, Šterkova pletilnica (hiška poleg trgovine) pa ima slamnato streho.
Zgornja slika druge razglednice, poslane leta 1912, kaže isto območje, le da je slikano iz nasprotne strani, od nekdanje kapelice sv. Florjana, kjer je danes spomenik NOB-ju (kapelica je bila uničena v nemškem bombardiranju leta 1944). Šterkova trgovina ima že prizidek, hiška poleg pa je še vedno pokrita s slamo. To razglednico objavljamo ekskluzivno, saj doslej še ni bila nikjer objavljena.
Ob cesti, ki vodi s placa proti gradu, nas bosta posebej zanimali dve hiši na desni strani, v katerih je v različnih časovnih obdobjih domovala viniška pošta - Karinovi in Blinčevi. Najprej prva hiša desno - Karinova. Vendar smo na začetku 20. stoletja, ko tam pošte še ni bilo. Kot pripoveduje Mirko Mihelič, je bil takratni Karinov gospodar krojač, ki je imel tudi trgovinico s štofom (blagom).
Takratno lokacijo pošte nam razkriva druga razglednica: pošta je pri Blinčevih (to je hiša nasproti vrta s spomenikom pesnika Župančiča). Na to še zdaj spominjajo železni križi na oknih prostora, kjer je bil poštni urad, in tudi ustno izročilo, da je bil pismonoša Emil Blinčev jako uraden človek, saj je še živa metafora: služben si kot Emil Blinčev.
H Karinovim se je pošta preselila pozneje, med obema vojnama. Karinovi so pošto vodili kot družinsko podjetje. Gospodar Evgen je vzdrževal postiljonsko zvezo s Črnomljem: s konji je vozil pošto v Črnomelj in iz Črnomlja, spotoma pa pobral še kakega potnika. Njegova sestra Gabrijela je delala na pošti kot poštna uradnica. Nekaj časa je tam delala tudi mlajša sestra Malčika. Mlajši brat Tone pa je bil nekaj časa pismonoša za Vinico in okolico. Skratka družinsko podjetje.
Po vojni se je pošta preselila k Balkovčevim (nasproti zdajšnjega zdravstvenega doma) in zdaj domuje spet na placu. Njene morebitne druge lokacije med letom 1865, ko je Vinica dobila poštni urad in z njim postiljonsko zvezo s Črnomljem, in letom pribl. 1900 (pošta pri Blinčevih) bi kazalo še raziskati.
Identificirajmo pa še dve hiši ob cesti s placa proti gradu. Hiši med Karinovo in Blinčevo se je reklo Pri Biščanu (vidna na razglednici s pošto, stala je nasproti Župančičeve rojstne hiše). Biščani so se odselili v Ameriko, nekaj časa je še ostala doma stara ženica - Biščanka, potem so vzeli v Ameriko še njo.
Hiša med Šterkovo malo pletilnico in Župančičevo rojstno hišo (vidna na razglednici iz pribl. 1900, po videzu ista kot Župančičeva) pa je bila v lasti družine Persetič. Približno desetletje pozneje pa se je te hiše že prijelo ime Rusova. Zakaj Rusova? Ker je Nikolaj Persetič na svoji krošnjarski poti po svetu prikrošnjaril vse do Rusije in se tam priženil v premožno družino, ki se je ukvarjala z zlatarstvom. Ob pojavu boljševizma v Rusiji se je skupaj z družino (ženo Heleno in 3 otroki) od tam umaknil in prišel domov v Vinico. Od takrat se je hiši pač reklo po domače Pri Rusu.
Na teh dveh starih razglednicah nam je ostala še ena hiša - kulturnozgodovinsko najbolj pomembna in daleč najbolj znana viniška hiša - Župančičeva. A ta hiša si zasluži, da se ji posvetimo posebej - tukaj
Ana Starešinič (4. 12. 2014)
Ustni vir: Mirko Mihelič