Kot veste, je letos junija potekal slovenski evharistični kongres. To je bil prvi kongres po 75 letih, torej po velikem evharističnem kongresu leta 1935, na katerega so se po vseh župnijah temeljito pripravljali. Po župnijah so delovali posebni župnijski pripravljalni odbori, po vsej Sloveniji so organizirali postavljanje evharističnih križev. Tako tudi na Preloki. Odbor pod vodstvom našega takratnega župnika Alojzija Jeriča je sklenil križ postaviti na Krtinjeku. Les zanj je dal Jure Miketič – Gradan (rojen 1880, umrl 1937). Po nekaterih ustnih virih zato, ker se je tako zaobljubil, ko se je vračal z ladjo iz Amerike: na morju naj bi bil strašen vihar in takrat naj bi se zaobljubil, da bo, če ostane živ, na Krtinjeku postavil velik križ. Vendar smo do te njegove takratne zaobljube lahko nekoliko skeptični, saj se je Gradan vrnil iz Amerike že junija 1921. Razlog za njegovo darežljivost 14 let pozneje je bolj verjetno treba iskati drugje: v dejstvu, da z ženo nista imela otrok in je bilo leta 1935 že jasno, da bo grunt moral predati skupnikom, gotovo pa tudi v tem, da je bil globoko veren. Kakorkoli že, dejstvo je, da je Gradan torej dal velikanski kostanj iz Marindola, tako velik, da so ga na Krtinjek morali vleči trije pari močnih volov (ustni vir), tam pa so ga nato iztesali v 25 metrov visok križ. Eden od naših ustnih virov se spominja tudi blagoslovitve križa: na Krtinjek je šla dolga procesija, v njej so bili tudi šolarji s svečami, ljudske pevke …, na Krtinjeku so bile pete litanije in posvetitev križa.
In tako je Krtinjek dobil svoj markantni križ, ki pa je po 2. sv. vojni delil usodo vseh takšnih in podobnih znamenj po Sloveniji: postala so hud trn v peti novim oblastem in še bolj zagrizenim posameznikom. Mnogi križi so bili kmalu porušeni, npr. tudi adlešiški.
Naš je bil na resni preizkušnji leta 1954. Na Krtinjeku je bila velika veselica (več o njej ob kaki drugi priložnosti), na katero je prišlo ogromno ljudi z vseh koncev in krajev. Prišli so tudi viniški lovci, vsi “visoko politično ozaveščeni”, še najbolj zagrizen med njimi pa Jura Stegne, ki ga je “to suho drvo” na Krtinjeku strašno motilo in je sklenil, da ga je treba podžagati. A so mu prisebni Preločani to preprečili tako, da mu je - medtem ko se je Stegne oziral za pomagači - eden od Preločanov izmaknil žago in z njo izginil v noč. Tako takrat ni prišlo do incidenta žaganja križa, ki se gotovo ne bi dobro končal: Preločani križa gotovo ne bi dali, viniški lovci pa so imeli s sabo puške.
Jeseni leta 1990 pa je bil naš evharistični križ vendarle podžagan. In kdo ga je podžagal? Gradan, le da je bil zdaj to Franc Pavlakovič - še eden, ki mu križ ni pomenil kaj več kot suho drvo, in še celo Gradanovo … Podžagal ga je, češ da je itak že črviv, in ga sežagal za drva.
Od maja leta 1992 križ na Krtinjeku spet stoji, kostanj zanj je spet prišel iz Marindola, dal ga je Franc Pavlakovič - Bertov (živi v Kanadi). Ta križ pa ni več tako markanten. Malo zato, ker ni tako visok kot tisti iz leta 1935, malo zato, ker se pokrajina vse bolj zarašča, predvsem pa zato, ker ga je zasenčilo eno od čisto drugačnih znamenj, kakršna zdaj postavljajo po naših hribih.
Ana Starešinič (13. 9. 2010)
P. S.: Priloženi fotografiji, nastali tik pred 2. svetovno vojno, sta za zdaj edini, ki ju imam s križem iz leta 1935. Zelo bi bila vesela, če bi se našla še kakšna fotografija s tem križem.
|