Tragična zgodba Jožeta Radoviča

Tole obvestilo posvečamo Jožetu Radoviču - Tišljarovemu.

Je eden od šestih mladih mož na fotografiji, ki smo jo objavili nedavno (Poroka pri Tišljarovih 15. 2. 1938), in eden od petih mladih mož s tiste fotografije, katerih življenja so mnogo prezgodaj ugasnila. Jožeta tam vidimo kot 16-letnega fantiča (sedi poleg svoje sestre neveste).

Na fotografiji, ki jo prilagamo tu spodaj, pa je tri leta starejši (fant na levi). Skupaj s svojim bratrancem in prijateljem Jožetom Starešiničem - Prdanskim sta se slikala na vrtu v Kučeru. Ta mlada vesela fanta na sliki takrat gotovo nista slutila, kako grdo ju bo življenje preizkušalo že prav v kratkem.

V koncentracijskih taboriščih

Avgusta leta 1942 so ju Italijani skupaj z mnogimi sovaščani odgnali v koncentracijsko taborišče na Rab, Jožeta Tišljarovega pa od tam še v taborišče Renicci v Italijo. Obe taboriški kalvariji je preživel in po italijanski kapitulaciji septembra 1943 prestal še tretjo kalvarijo: pešačenje iz Italije domov na Preloko. 

V Cankarjevi brigadi in Belokranjskem odredu

Po pripovedovanjih je bil Jože Radovič velik domoljub. Domoljubje in hkrati sovraštvo do okupatorjev, ki so njemu in njegovim najbližnjim povzročili že toliko gorja, sta bili vzrok, da doma ni ostal dolgo. Le toliko, da si je nekoliko opomogel. Potem pa se je pridružil znameniti Cankarjevi brigadi. Bil je topničar in izkazal se je v številnih bitkah te brigade. Ko pa je šla Cankarjeva brigada na Hrvaško pomagat osvobajati Bosiljevo (mimogrede: ta napad se je zanjo končal zelo klavrno!), je bil Jože ranjen. Brigada se je morala umakniti čez Kolpo na slovensko stran in za en dan se je ustavila na Preloki, da so si borci nekoliko odpočili; ranjenega Jožeta so pustili doma, dokler ne okreva. Toda ko je čez nekaj tednov za silo okreval in hotel nazaj k svojih cankarašem, so ti bili že daleč nekje na Štajerskem. Jožetu ni preostalo drugega, kot da se je pridružil Belokranjskemu odredu na položajih nad Metliko.

Medtem pa je že padel njegov mlajši in edini brat Franje: tudi on je šel v partizane; ker je bil še premlad za fronto, je pomagal v kuhinji in je z mulo prenašal hrano; enkrat so ga skupaj s tovorom zajeli Nemci in ubili.

Na pragu svobode

Bila je že pomlad leta 1945 in vojna se je bližala koncu. Ko je bil Jože na položaju v bližini Drašičev, je tja prišla mama Franca in ga prepričevala, naj gre domov: da se ni niti še dobro pozdravil, da je Franje že padel, da je zet Matija umrl v taborišču, da ima samo še njega. Domov je šel strašno nerad - predvsem zaradi mame in njenih solz. A tudi zaradi zemlje in njiv, saj ji je rekel: "Prav, treba je mislit i na to, da bumo imali u svobode kaj za jest!"

V "svobodi"

Čez slab mesec se je vojna končala. Potem se je šel "javit" v Črnomelj. Kot je povedal njegov bratranec striče Prdanski, je rekel:"Idem se prijavit, da me ne bi slučajno kaznovali."

A so ga kaznovali, strašno kaznovali. Brez milosti so ga strpali v konvoj, ki je bil namenjen najprej na zbirno mesto v Šentvid pri Ljubljani in od tam v Kočevski rog. S tem, da je Jože po poti v Ljubljano zbolel in je v Šentvidu moral na bolnišnični oddelek. Ne glede na vse mednarodne konvencije, ki ščitijo bolnišnice in bolnike, so ponoči celotni oddelek, vse bolnike brez izjeme, naložili na tovornjake - smer kočevska brezna.

Oh, le kaj si je Jože Tišljarov mislil, ko so ga njegovi lastni soborci in tovariši gnali na morišče?!

To je bilo junija leta 1945.

In kot da cinizma in ironije usode še ni bilo dovolj, je konec leta 1950 na Preloko prišla posebna plaketa: Spomenica za Jožeta Radoviča (gl. spodaj). V znamenje globoke hvaležnosti za vse njegove zasluge in za vse, kar je na spomenici navedeno, jo je podpisal sam vrhovni komandant in prvi mož Jugoslavije - Josip Broz Tito.  V levem kotu pa še takratni drugi mož v državi - Aleksandar Ranković.

Spomenico in priloženo fotografijo hrani družina Starešinič, P 14

Podatke zbrala in zapisala Ana Starešinič

Viri: Jože Starešinič, P 14; Ivan in Marija Starešinič, P 10

arhiv-staresinic-01arhiv-staresinic-02