Živemu človeku se pripeti vse mogoče, pravi pregovor, (živemu) spletnemu portalu pa prav tako, dodajamo mi.

Potem ko smo na spletni Preloki skoraj mesec dni čakali na pravilni odgovor o skrivnostni Beli krajini (čeprav je bil ta odgovor ves čas tako rekoč na dlani), smo potem v treh urah prejeli kar tri pravilne odgovore. Presenetljivo, kar tri v treh urah!

Prvi ga je poslal, to že veste, Jadran Čeh iz Sežane. Kot zmagovalec je tudi že prejel nagrado, a jo je, to tudi že veste, velikodušno poklonil Belokranjskemu muzeju oziroma Belokranjcem.

Ampak zgodilo se je še eno presenečenje. S Primorskega, kjer so spremljali dogajanje okrog nagradnega natečaja, sta prišli v uredništvo spletne Preloke še dve darili. Pomorski muzej v Piranu ju poklanja “drugo- in tretjeuvrščenemu v natečaju za uspešno razvozlano zagonetko skrivnostna Bela krajina".

Gre za dva izvoda zajetne knjige avtorice Duške Žitko IZTRGANO POZABI, s podnaslovom POMORSKA IN UMETNIŠKA ZBIRKA SPLOŠNE PLOVBE, ki jo je Pomorski muzej izdal decembra lani (gl. namig št. 8).

Knjiga je neke vrste katalog slovenske umetnosti, naše kulturne dediščine, ki se je – kot potujoča razstava – vozila na naših ladjah po svetu, tudi na Beli krajini. Je dokaz, da je bila Splošna plovba ne le eden od najboljših jugoslovanskih ladjarjev, ampak je imela tudi izredno tenkočuten, občudujoč odnos do umetnosti in nasploh kulture.

V naslovu IZTRGANO POZABI pa je simbolno zajet tudi osnovni namen našega nagradnega vprašanja: ne le da se ohrani vedenje o naši ladji, ampak da nas to vedenje spodbuja k novim, še večjim, drugačnim, sodobnim dosežkom, tudi vzporedno z umetnostjo in na njenih krilih ...

A. S. (31. 5. 2023)

P. S.:

V branje in poslušanje priporočamo prispevek Hommage slovenskemu pomorstvu, našim ladjam in pomorščakom.

Sledita pa seveda še predstavitvi obeh prejemnikov teh knjig, drugo- in tretjeuvrščenega.

Prvi, ki je v skrivnostni Beli krajini prepoznal ladjo in poslal pravilni odgovor, je bil Jadran Čeh. Jadran ni ne Preločan ne Belokranjec, ampak je, kot že ime pove, od nekod iz bližine morja – iz Sežane. S Preloko je povezan sorodstveno, in sicer z Radovičevimi. Skupaj z ženo Anko sta tudi aktivna člana naše spletne skupnosti, predvsem kot odlična fotografa (gl. npr. njuno lansko fotopripoved). Naj pa tudi spomnimo, da je Jadran že zmagal ne enem od naših prejšnjih natečajev (gl. tukaj).

Kot je povedal Jadran, je pomislil na ladjo Bela krajina že kakih 10 dni prej, preden je poslal svoj odgovor. A je dal prednost Belokranjcem. Potem pa mu je bilo tega čakanja že dovolj. O ladji Bela krajina mu je pripovedoval njegov znanec iz Sežane, ki je bil pomorščak, pa tudi sicer so mu bili morje in predvsem ladje že od nekdaj blizu. Že od nekdaj ga namreč navdušujejo in navdihujejo dosežki, ki jih je ustvaril človek, tudi kot fotografa (npr. tukaj).

Torej bi lahko rekli, da je knjiga o slovenskih ladjah TRIGLAV PO SVETOVNIH MORJIH s posvetilom njenega avtorja Jožeta Utenkarja prišla v prave roke:

Ampak Jadran se je odločil drugače. Svoje darilo poklanja Belokranjskemu muzeju, - da si knjigo lahko ogleda in prebere vsak!

In tako je ta knjiga že »priplula« v Metliko, v Belokranjski muzej. Da bomo Belokranjci lahko izvedeli o »Beli krajini« še veliko več.

A. S. (27. 5. 2023)

Nagrada za prvega, ki je v skrivnostni Beli krajini prepoznal “našo” ladjo, bo tale knjiga TRIGLAV PO SVETOVNIH MORJIH, ki je izšla aprila letos (gl. namig št. 8). Njen avtor je Jože Utenkar, nekoč kapitan dolge plovbe in pozneje tehnični direktor Splošne plovbe Piran, ki do potankosti pozna vse ladje, ki so kdaj plule v floti Splošne plovbe.

Bogato slikovno opremljena knjiga predstavlja celotno zgodovino slovenskega pomorstva in predvsem našega ladjarja  – Splošno plovbo, ki se je razvila v močno in uspešno pomorsko podjetje.

Knjiga je spomin na zlate čase naše trgovske mornarice, ko je bilo v njej zaposlenih več kot 1.700 ljudi, od tega več kot 1.400 pomorščakov in ko je imela Splošna plovba kar 86 ladij dolge plovbe in še številne v najemu ... Ena od njih je bila seveda ladja Bela krajina.

Knjiga Jožeta Utenkarja pa je hkrati opomin, kako ogromen korak nazaj smo naredili v pomorstvu v primerjavi s tem, kar smo v preteklosti že imeli. Danes je na Splošni plovbi zaposlenih le še okoli 10 ljudi in sredi aprila letos smo prodali še zadnjo ladjo s slovenskim imenom.

***

Gospod Utenkar je uredništvu www.preloka.si pomagal pri pripravi tega nagradnega natečaja s svojim arhivskim gradivom o ladji Bela krajina. Ves čas je tudi spremljal razvozlavanje te zagonetke (in se ob vaših “stranpoteh” tudi malo zabaval).

Knjigo je seveda avtorsko podpisal in napisal posvetilo za zmagovalca. O tem, kdo je to, pa v naslednjem obvestilu.

A. S. (24. 5. 2023)

Bela krajina je bila ob zgraditvi ne le naša največja in najsodobnejša ladja, ampak tudi razkošno in zelo lepo opremljena. Prostori za posadko so bili klimatizirani, – za tisti čas še prava redkost in znamenje prestiža, oprema v enem od salonov (gl. fotografijo prvega) pa je bila zelo podobna tisti na “Galebu”, znameniti ladji Josipa Broza Tita.

V enem od namigov smo tudi omenili, da je imela v tem objektu častno mesto – umetnost, da se je npr. ponašal s pravcato mini galerijo kiparja Stojana Batiča. Kot dokaz smo priložili tri njegove kipe iz enega od salonov. Ker jih je namenil Beli krajini, je seveda izbral belokranjsko motiviko: motiv Zelenega Jurija, Belokranjsko kolo in Petelinji boj (gl. fotografijo drugega salona).

Še veliko bolj monumentalna je Batičeva umetnina v prvem salonu (gl. prvo fotografijo). Ker je bilo poimenovanje ladje po Beli krajini, kot smo že omenili, “le skromna oddolžitev zibelki partizanstva za vse, kar je prispevala v narodnoosvobodilnem boju”, je Batič torej posegel po partizanskem motivu in za to ladjo leta 1961 ustvaril skoraj 3-metrski relief z naslovom Partizani (99 × 278 cm).*1

Skupaj z “našo” ladjo in pomorščaki pa ni potovala po svetu le slovenska umetnost, ampak tudi etnološki eksponati. Ti, ki so predstavljali pokrajino, po kateri je bila ladja poimenovana. In ena od vitrin z izdelki belokranjske ljudske umetnosti in obrti, torej z izrazito belokranjsko identiteto, je bila tudi iztočnica za naš nagradni natečaj o skrivnostni Beli krajini.

O udobju in visokem bivanjskem standardu na Beli krajini pa imamo vrsto pričevanj njenih pomorščakov.
Eden od pomorščakov, ki je plul na njej kot asistent stroja, je bil tudi kasnejši igralec Boris Cavazza. V njegovi biografiji iz leta 2011 beremo, kako in zakaj na ladji Ljubljana ni več zdržal in je prosil za prekrcanje. Ko je prišel na Belo krajino, se mu je zdelo, kot bi prišel v hotelu. Njegova kabina sploh ni bila samo kabina, bila je kar manjše stanovanje ...
Na vprašanje, kakšna je bila razlika med ladjama Ljubljana in Bela krajina, pa je Boris Gruden, ki je kot 3. častnik stroja plul na obeh, šaljivo odgovoril: »Ljubljana je bila proti Beli krajini kot baraka proti hotelu. So rekli, da tistemu, ki pluje na Beli krajini, ni treba dati plače. Dovolj je, da se lahko pelje na tako lepi ladji."*2

Tudi zaradi vsega tega je bila ladja Bela krajina naš ponos. Bila je ambasadorka našega znanja, naših podjetij, naše pokrajine in države v svetu. In kot taka je dragocen dokaz moči in uspehov slovenskega ladjarja Splošne plovbe in nam priča o (nekdanji) slavi slovenskega pomorstva. Zato se nam je zdelo pomembno, da osvežimo spomin nanjo in ta košček naše polpretekle zgodovine.

Ana Starešinič (22. 5. 2023)

1. Duška Žitko, Iztrgano pozabi : pomorska in umetniška zbirka Splošne plovbe

2. Bogdana Marinac, Dušan Mayer, kapitan dolge plovbe iz Šoštanja, in življenje pomorščakov v njegovem času

V enem od namigov o skrivnostni “Beli krajini” smo govorili o minljivosti njene snovne, predmetne pojavnosti. In tudi o tem, da pa še vedno obstaja v dveh miniaturnih različicah – v dveh maketah, modelih.

Zdaj, ko je skrivnosti (ki nikoli ni bila zares skrivnost) konec, lahko povemo, da je bila ladja Bela krajina septembra 1983 v Pireju v Grčiji predana v razrez, torej v recikliranje.*1 Predstavljamo pa tudi oba njena modela. Oba sta izjemno kakovostna ročna izdelka z umetniško vrednostjo.*2

Prvi je prišel iz profesionalne modelarske delavnice ladjedelnice Uljanik v Pulju (leto izdelave 1961, dimenzije 86 x 19 × 11 cm). Ladijski trup in ladijska nadgradnja, krmilo in dimnik so izdelani iz masivnega lesa, propeler, oba jambora, cevi, ograja itd. pa iz medenine. Izdelani so tudi vsi elementi palubne opreme, tako da je bil ladijski model karseda podoben ladji. Ta model je ob splavitvi ladje prejel njen naročnik, torej Splošna plovba Piran, in v njeni stavbi v Portorožu je še danes.

Še eno naročilo za izdelavo modela ladje Bela krajina pa je dobil modelar Mihael Huszar, zaposlen v restavratorski in modelarski delavnici Pomorskega muzeja v Piranu. In ta je leta 1967 izdelal torej še eno tridimenzionalno upodobitev, prav tako iz lesa in kovine (dimenzije 87 × 18 × 12 cm).

Danes modele izdelujejo iz plastike in kmalu si bo lahko 3D model Bele krajine naprintal kar vsak sam doma. A ta gotovo ne bo dosegal žlahtnosti, vrednosti ročnega dela, kot ga ohranjata tadva modela.

A. S. (19. 5. 2023)

P. S. Podatki o ladji in njenih dveh modelih so iz dveh pred kratkim izdanih knjig. Prva je izšla aprila 2023, druga pa decembra 2022:

1. Jože Utenkar, Triglav po svetovnih morjih : splošna plovba in njena flota skozi čas

 2. Duška Žitko, Iztrgano pozabi : pomorska in umetniška zbirka Splošne plovbe