Katarina Ivanušič - Valeča (1942 – 2022)

Nepričakovano in tako na hitro nas je zapustila naša draga sovaščanka Katarina Ivanušič, po domače Valeča Katica.

08 12Rojena je bila sredi vojne vihre leta 1942 v Pavlinih. Siromaštvo v povojnih časih ji ni omogočilo kake višje izobrazbe, zato pa je z odliko končala nauke v šoli narave. Znala je uporabljati vsako orodje, kasneje tudi vsak kmetijski stroj, in nobeno delo ji ni bilo ne težko ne tuje.

Kot mlado dekle se je poročila k Mlinarjevim v Valete in z možem Ivanom sta živela zgledno družinsko življenje, v katerem sta se rodila sin in hči. Urejena, vedno napredna kmetija je bila plod njunega trdega dela, pogosto pa je bila za vse sama, saj je mož služil dodaten denar kot vesten zidar in tesar (več o njem tukaj).

V mlajših letih je sprva nosila mleko čez Kolpo v sosednje Prilišće, v vsakem vremenu. Kasneje ga je nosila na Preloko. Pomolsti je bilo treba 7 do 10 krav in ohlajeno mleko dostaviti ob 5. uri zjutraj čez Goro v 2 km oddaljeni center vasi. Časi so se v 70. in 80. letih izboljšali, kolovozno pot v spodnjo Preloko so preplastili in po mleko je na domače dvorišče prihajal tovornjak. Zbiralka Katarina je vsako jutro pomila bazen za mleko 10 gospodinjstev in vestno vodila evidenco o oddaji.

Po letu 2000 so moči začele pešati in sta vzrejo goveje živine morala opustiti. Bolj sta se začela posvečati vzgoji svojih 7 vnukov in vnukinje. Sovaščanom bo ostala med drugim v spominu kot stroga nadzornica vedenja vnukov v javnosti: bodisi kot ministrantov, bralcev beril ali glasbenikov.

Pripravljena je bila pomagati pri vseh dogodkih v vasi, pri vseh večjih opravilih, vedno s pozitivno naravnanostjo, če ni mogla drugače, vsaj s svojim prislovičnim štrudljem »za prste obliznit«. Pri pripravi tipične steljarske hrane je sodelovala tudi pri snemanju filma Steljarija na Preloki.

Bila je ponosna častna članica Preloških muzikantov, kjer igrajo njeni trije vnuki, občasno pa tudi še trije. Tako rekoč ni minil dogodek brez njene popotnice v obliki štrudlja, svežega kruha, sadja in pijače. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je obiskovala tudi njihove nastope.

Več kot 7 desetletij je bila ena najbolj rednih udeleženk nedeljskih svetih maš. Žal nas bo odslej praznina v drugi klopi na desni strani cerkvene ladje spominjala, da je ni več ...

Naj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v ponedeljek, 15. avgusta, ob 17. uri na pokopališču na Preloki.
Žara bo na dan pogreba od 10. ure v kapeli župnišča.

Tudi Preloka ima vinsko cesto

Vinogradništvo je bilo za naš okoliš nekoč pomembna gospodarska panoga (gl. npr. tukaj), zdaj pa je v naše uredništvo »priletela« še novica, da je Preloka dobila vinsko cesto. Navajamo prispelo e-pismo:

"Da še zmeraj tli duh udarništva, da je treba za dobrobit skupnosti kdaj kaj postoriti tudi prostovoljno, je dokazala skupina Preločanov po nedavnem velikem neurju. Deroča voda je, tako kot že neštetokrat, odnesla del poti, ki vodi do preloških vinogradov.

07 19Na pobudo Vinka Špišiča, ki je bil kasneje tudi vodja del, so se zbrali še udarniki Ivan Pavlakovič, Niko Simčič, Tine Plut, Jože Starešinič – Jamin in Matej Balkovec in začeli s sanacijo poti. Finančni podporniki sanacije so bili Boris Raztresen, Vinko Špišič in Ivan Starešinič.

Med samimi deli se je porodila ideja, da bi to pot preimenovali v vinsko cesto. In tako je to cesto končno dobila tudi Preloka. Nahaja se na lokaciji z dih jemajočim razgledom, na stoletni vinogradniški legi, idealni za pridelavo vrhunskega grozdja in vina.

In še namig: kot zdaj kaže, nas letos čaka jako lepa letina. Ako Bog da i sv. Trojica!"

Tekst in foto: Ivan Starešinič

(19. 7. 2022)

Iz preloškega glasbenega arhiva – video iz leta 2010

»Sliši se neverjetno, a je očitno res: prav na primeru male vasice Preloke se kaže tolikšno bogastvo našega glasbenega izročila. Še bolj presenetljivo pa je, da na primeru Preloke lahko spremljamo vse tehnološke razvojne stopnje beleženja tega izročila.« To je le eden od vaših številnih odzivov na nedavno objavljeni magnetofonski posnetek iz leta 1957.

Magnetofonsko snemanje je bilo za naše etnomuzikologe prevladujoči način terenskega zapisovanja vse do sredine 90. let. Zdajšnje obdobje pa seveda zaznamuje digitalna snemalna tehnologija. Snemalne naprave so danes veliko lažje dostopne in zato množično razširjene, ampak priložnosti za ljudsko petje je vse manj in manj.

07 15Za ponazoritev te razvojne stopnje v beleženju naše glasbene dediščine smo izbrali video iz leta 2010. Iz več razlogov: ker na harmoniko igra isti muzikant kot na posnetku Svat(ov)skega kola iz leta 1957, ker je med Preločani, ki pojemo, kar nekaj svatov in celo mlada (nevesta) s tistega pira leta 1957, pa tudi zato, ker je tudi ta ljudska pesem na Preloko »prišla« prek Kolpe.

Video je nastal 27. avgusta 2010, ob tem, ko je Televizija Slovenija pri nas snemala etnološki dokumentarec o veščini žganja apna – o apnenici (gl. tukaj). Kot lahko vidite, posnetek ni najboljši, ker je pač noč, digitalna snemalna naprava pa kar tista, ki je danes stalno pri roki – mobilni telefon (tokrat v rokah našega prijatelja z one strani Kolpe Nikole Volovića). Ampak bistvenega vseeno ni mogoče prezreti: pesem in petje sta neločljivi del preloške duše!

Ana Starešinič (14. 7. 2022)

P. S.: Ob posebni priložnosti, ki se nam bliža (3-milijonti obiskovalec spletne Preloke) pa bomo objavili nedavni (torej digitalni!) posnetek ljudskega petja, ki ga je na Preloki posnela Televizija Slovenija. Bo presenečenje ...

Iz preloškega glasbenega arhiva – Svat(ov)sko kolo iz leta 1957

Za igriv začetek poletja smo letos posegli v bogato zakladnico našega glasbenega izročila. O njem smo že veliko pisali, največ leta 2014 ob 100. obletnici snemanja na voščene valje, ko so nastali na sploh prvi slovenski zvočni zapisi. Na tem portalu ste tudi že lahko brali o tem, da se prav na primeru Preloke kaže vsa paleta razvoja snemalnih možnosti: fonograf – magnetofon – digitalne snemalne naprave.

Zdaj pa enemu od takih zvočnih zapisov lahko še prisluhnete, in sicer zapisu na magnetofonskem traku. Etnomuzikologi z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani (GNI) so prišli z magnetofonom na Preloko večkrat. Prvič že 27. in 28. januarja 1955 (to je bilo sploh njihovo prvo terensko snemanje, potem ko so mesec dni prej dobili prvi magnetofon).

07 13Ponovno so prišli k nam že čez dve leti, tokrat kar za tri dni (22., 23. in 24. februarja 1957). Podrobno so dokumentirali (zvočno, fotografsko in opisno) pir pri Navoselkinih – od bale do svatbe na nevestinem in nato še na ženinovem domu. In takrat je nastal mdr. tudi tale zvočni posnetek. Izbrali smo takratni priložnosti najbolj primernega – Svat(ov)sko kolo.

V arhivu GNI-ja je ob njem zabeleženo, da na harmoniko igra Jože Starešinič, da plešejo Angela Starešinič, Ana Novak, Ana Špišič in Ana Žunič in da pojejo Preločani. – Pojejo? Da, prav berete in boste slišali: pojejo!

Kot navaja Mirko Ramovš*, se je Svatsko kolo k nam razširilo s hrvaške strani Kolpe, zato so mu na Preloki rekli Hrvatsko kolo. Ker so ga največ plesali na svatbah, so mu rekli tudi Svatsko kolo, pozneje tudi Zvezda.

Rebeka Kunej** pa dodaja: »Dokaz o plesu Zvezda, kjer se plesalci vrte izmenjaje po krogu v levo in desno, so najzgodnejši nemi posnetki slovenskega ljudskega plesa na filmski trak, narejeni leta 1940. Na tak način so ga na Festivalu narodnih plesov in kresovanju v Metliki zaplesali domačini iz Preloke.« (Več o tem smo pisali TUKAJ.)

V strokovni literaturi je to kolo uvrščeno med zgolj instrumentalne plese (torej plese brez kakršnegakoli besedila) in kot takšnega ga danes izvajajo vse folklorne skupine. Ampak na Preloki leta 1957 očitno ni bilo tako! Bil je peto-instrumentalen. A kakšno je bilo besedilo, če pa ga ni najti v nobenih strokovnih arhivih? Nedavno nam ga je pomagal »dešifrirati« – kdo drug kot sam harmonikar na tem zvočnem posnetku – Jože Starešinič, ki danes živi v Kanadi in ki ohranja tesne stike s svojim »starim« krajem in mi seveda z njim.***

Podrobna analiza tega na novo odkritega besedila preloškega Svat(ov)skega kola je pokazala, da ima vse značilnosti (strukturno-kompozicijske, ritmične, sintaktične in semantične) pesemska žanra, ki je v Obkolpju in na širšem območju Hrvaške znam kot »bečarec«. Njegova bistvena funkcija je nasmejati občinstvo, torej mora biti živahen, njegovi stihi pa šaljivi, duhoviti, tudi pogumno-drzni …

Kot navajajo naši viri, je bil preloški mladi generaciji v 50-ih letih minulega stoletja tak žanr pisan na kožo. Bili so ne samo odlični pevci in tamburaši, ampak tudi pesniki in humoristi, ki so si stihe in cele pesmi včasih izmišljali kar sproti, med samimi nastopi. Priložnost, da so zapeli, zaigrali, zaplesali, so našli na vsakem koraku, naravnost nepozabne vragolije pa so uganjali na svatbah, pirih. In z enega od takih pirov je tudi pričujoči posnetek. Ki samo potrjuje, kako bogata in resnično raznovrstna je naša glasbena dediščina!

Ana Starešinič (12. 7. 2022)

Viri:
* Mirko Ramovš, Polka je ukazana: plesno izročilo na Slovenskem. Bela krajina in Kostel, Lj. 1995, str. 117
** Rebeka Kunej, Vplivi folklorizma na slovensko plesno izročilo (na primeru Bele krajine); magistrsko delo, Lj. 2004, str. 95
*** Jože Starešinič – Skrajni, e-pismo 20. aprila 2022

Zvočni posnetek je iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta (GNI M 27.955/a).

P. S.: V naslednjem prispevku pa posnetek ljudskega petja iz današnjih dni.

O pečatih in Preloka.si v junijskem »Belokranjcu«

V novi številki mesečnika Belokranjec je v rubriki »Pustili so pečat« predstavljena urednica www.preloka.si Ana Starešinič. Nekaj poudarkov, ki jih je novinarka izluščila iz njene dolge in vijugaste dozdajšnje poti:

1f bAna Starešinič je Belokranjka, Preločanka, ki je večino svoje poklicne poti ''prehodila'' na nacionalni televiziji v skrbi za njeno neoporečno jezikovno podobo. Že med študijem je sodelovala pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika na SAZU-ju, pozneje pa to delo nadgradila s strokovnim sodelovanjem pri nekaterih velikih projektih založb. Je tudi scenaristka dveh na festivalih nagrajenih dokumentarcev. Zasnovala je in že 16 let ureja spletni portal www.preloka.si. V rokah je držala vse niti več odmevnih prireditev na Preloki in tudi v Črnomlju ...

Novinarka je v nadaljevanju članka izpostavila nekatere od teh prireditev in projektov. Naj vas spomnimo nanje še z linki:

- dokumentarec "Steljarija na Preloki" (2008):
https://www.preloka.si/arhiv/content/view/141/2/index.html

- dokumentarec "Apnenica na Preloki" (2010):
https://www.preloka.si/arhiv/content/view/336/2/index.html

- tradicionalni most »na gaz« čez Kolpo (2009):
https://www.preloka.si/arhiv/content/view/182/2/index.html

- dobrodelni koncert za obnovo šole na Preloki (2011):
https://www.preloka.si/arhiv/content/view/403/2/index.html

- prvi neposredni prenos s Preloke na svetovnem spletu (2013)
https://www.preloka.si/rss/43-predstavljamo-ekipo-ki-je-izpeljala-internetni-prenos.html

- razstava »Plečnik v Beli krajini« (2017)
https://www.preloka.si/rss/645-na-zemljevidu-plecnikove-slovenije-zdaj-tudi-bela-krajina.html

- »Plečnikova luč v Beli krajini« v monografiji "Hodil po zemlji sem naši" (2018).
https://www.preloka.si/rss/666-hodil-po-zemlji-sem-nasi-in-pil-nje-prelesti.html

- spominska plošča Stanetu Starešiniču ob 100. obletnici rojstva (2021)
https://www.preloka.si/rss/15-najbolj-odmevno/765-z-zlatimi-crkami-zapisan-v-zgodovino.html

 (25. 6. 2022)