Za vuzem poklanjamo tistim, ki jih cenimo in jih imamo radi, – pisanice. To je na Preloki že dolga tradicija. Na Preloki in tudi na spletni Preloki!
Letos vam poklanjamo fotografijo teh drobnih umetnin, ki jih je ustvarila teta Angela Iz kovašnice. Fotografija je nastala leta 1958, seveda na Preloki št. 8 (hiše danes ni več). Posnel jo je znani ljubitelj in spodbujevalec belokranjske ljudske umetnosti Božo Račič – Kume, hrani jo družina Čoholič na Švedskem.
A. S. (19. 4. 2025)
To je zgodba o tem, kako je Jože Starešinič - Jamin svojo dolgoletno ljubezen do motorjev zdaj, pri 60+, prelil v zavidljive športne dosežke.
Motor si je želel že od nekdaj, a do njega ni bilo lahko priti, poleg tega so seveda imele prednost hiša, družina, kmetija … Sčasoma si je motor kupil, a je z njim premagoval le strmine proti Kolpi, se vozil na kopanje ali gobarjenje. Hodil pa je na dirke kot strasten navijač, na mnoge dirke v bližnji in daljni okolici. Da bi ob službi in kmetiji tudi sam resno treniral in dirkal, – te investicije ni zmogel ne časovno ne finančno. A v njem je vse bolj rasla velika, skoraj neuresničljiva, nerealna želja, da bi v življenju osvojil pokal, vsaj en pokal v motokrosu.
Prve korake v tej smeri je naredil po upokojitvi. Leta 2022 je začel trenirati na nam najbližjem vadbenem poligonu – čez Kolpo v Ribniku, nasproti Adlešičem. Svoje prve dirke je vozil v okviru prvenstva Zagorja, in to v »lastni režiji«, kar pomeni, da je sam kril vse s tem povezane stroške. In na lepem je začel nizati pokale: Bedenica, Lobor ter dva pokala za skupno uvrstitev v letih 2022 in 2023.
Potem pa ga je ustanovitelj in predsednik motociklističnega kluba Štefanac Team iz občine Barilović pri Dugi Resi povabil v njihov klub. Jože je član tega kluba od lani spomladi in je pridobil tudi licenco za državna prvenstva. Tekmuje v kategoriji seniorjev (veterani C) in tako rekoč z vsake dirke se vrača domov s pokalom, klubu pa prinaša točke: Požega, Jastrebarsko, Zabok, Rakov Potok, Viškovci … Svoj deseti pokal je prejel 22. marca letos, na slovesni podelitvi nagrad Hrvaške motociklistične zveze za lansko leto: skupno tretje mesto v kategoriji veterani C. Svojega že enajstega pa je osvojil včeraj (v nedeljo, 6. aprila), ko je na uvodni dirki letošnje sezone – na odprtem prvenstvu Hrvaške v Požegi – zasedel odlično drugo mesto.
Ko smo se v soboto, dan pred tem tekmovanjem, oglasili pri njem za krajši intervju in med drugim vprašali, kaj je pravzaprav njegova prednost pred konkurenco, je navedel dvoje.
Na prvem mestu je omenil svojo vztrajnost, vzdržljivost, žilavost – veščine, v katerih se kali in je kalil že od malih nog skozi trdo kmečko delo. Kajti brez tega v motokrosu, ki velja za izredno trd šport, posebno za roke, ne prideš prav daleč.
In drugo, kar se mu zdi pomembno: da v tem izredno nevarnem športu voziš ne le s srcem, ampak tudi z glavo. Jože si že ob startih, ki so na dirkah še posebej adrenalinski in nevarni, strateško vedno izbere mesto, kjer se bo lahko čimbolj varno izognil pogostim skupinskim padcem, prav tako na prvih ovinkih. Tudi potem na progi vozi po pameti, pozna svoje prednosti in slabosti in iz sebe iztisne največ, kar se da. Kmečko delo ga je pač naredilo vzdržljivega, gospodarjenje pa pametnega.
In doda, da doslej še ni imel kakega grdega padca, kake omembe vredne poškodbe. Pravi, da je doslej imel srečo, veliko srečo. Mi pa dodajamo, da smo jako ponosni na svojega sokrajana in njegove dosedanje uspehe.
Jože, tudi v letošnji sezoni ti želimo čim več stopničk in točk in prav nič poškodb. In kar tako po pameti naprej in seveda – samo gas!
Ana Starešinič (7. 4. 2025)
Belokranjski steljniki so končno našli svoje mesto tudi v naši osrednji etnološki ustanovi – v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Sinoči so namreč odprli razstavo o tem edinstvenem krajinskem fenomenu, simbolu Bele krajine in njene identitete.
Naši steljniki so nazoren primer soodvisnosti med ljudmi, živalmi in naravo. Ohranjali so se skozi tradicionalno, stoletja tako rekoč nespremenjeno kmetovanje, a se zdaj hkrati z opuščanjem takega kmetovanja, torej tudi z opuščanjem košnje steljnikov in paše živine v njih, vse bolj zaraščajo in – izginjajo.
V pripravah na razstavo smo sodelovali tudi Preločani in spletna Preloka. Posebej dragoceno je video pričevanje Martina Pluta o spominih iz otroštva, vezanih na pašo in pastirske igre; video je bil posnet julija lani, na nekdanjih preloških košenicah, kjer je Martin nekoč pasel ovce* (gl. opombo). Razstavljenih je tudi nekaj fotografij iz naših osebnih arhivov. Fotografija pastirčkov leta 1941, iz arhiva naših rojakov na Švedskem (družina Čoholič), ponazarja ljubeč odnos med ljudmi in živalmi, ki se je oblikoval skozi kmečko delo. Fotografija Viktorja Gerduna pa nas spomni na našo uspešno rekonstrukcijo steljarije na Preloki pred 17 leti.
Tekst in fotografije Ana Starešinič (22. 2. 2025)
* Gre za nekdanje preloške košenice Sinokoše, ki mejijo na Marindolske steljnike. Ko se je v 60-ih letih prejšnjega stoletja košnja tam opustila, so se na predlog in pod pokroviteljstvom gozdnega gospodarstva te parcele pogozdile s smrekami. Ledinsko ime Sinokoše (iz: košnja sena) se je seveda ohranilo, dejansko pa so tu zdaj gozdovi. Gozdovi, ki jih pospešeno uničuje lubadar.
Voščilnica za prihajajoče praznike in novo leto naj bo tale črno-bela zimska idila, – prizor, kakršnega že dolgo nismo videli in kot vse kaže, ga ne bomo več prav pogosto.
To seveda ni prizor Božička z njegovimi jelenčki in sanmi, ki bi obtičali v debelem snegu kje na daljnem severu. Gre za Preločane, ki v 60-ih letih prejšnjega stoletja plužijo cesto Preloka – Vinica.
Kot ve povedati lastnik fotografije Tine Plut, so tisti dan vlekli ralico v Vinico in nazaj trije pari konj: Plutovi, Županovi in Pintarovi. Furmani so bili poleg Tineta še Slavko Novak in Miko Starešinič. V ekipi je bil, tako kot ob vsakem pluženju, tudi preloški cestar Miko Simčič, ki je vse skupaj koordiniral in poročal naprej o opravljenem delu.
Na fotografiji je prizor iz Vinice, ko se je celotna “kompozicija” na prostoru pred viniškim gradom že obrnila in se umaknila z glavne ceste na odcep za Preloko oz. Adlešiče. Levo na fotografiji je Ceneča delavnica in ob njej smerokaz, proti sredini Ceneč pod, v ozadju hribček Rtič.
Gre za trenutek, ko furmani in predvsem konji po opravljeni prvi polovici poti počivajo. Kot vidimo, so konji pokriti z odejami, pred njimi so gotovo vreče s krmo, ki so jo furmani obvezno jemali s sabo na to dolgo, naporno pot.
Prizor je s fotoaparatom ovekovečila Slavka Pavlakovič – Gradanova, ki se je tistega dne vračala iz Nemčije na božično-novoletne praznike. Z avtobusom je prispela do Vinice, tam pa počakala naše “raličarje” in se z njimi odpravila domov na Preloko.
Tako je torej Slavka tik pred božičem pred kakimi 55 leti zabeležila trenutek, kakršnega se danes spominjamo le še nekateri, v tistih zimah pa je bil nekaj vsakdanjega. Da, da, kdo bi si mislil, da se stvari lahko tako hitro in korenito spremenijo, kajne?!
Za uredništvo www.preloka.si Ana Starešinič (24. 12. 2024)
Te dni mineva 81 let, odkar je bil med 2. sv. vojno ubit priljubljeni preloški župnik Jože Pokorn. V njegov spomin je danes v župnijski kapeli sv. Družine na Preloki sveto mašo daroval domači župnik Vinko Guna.
O tem našem narodnozavednem župniku in velikem domoljubu Jožetu Pokornu ter njegovi žalostni usodi smo na spletni Preloki že veliko pisali (gl. npr. tukaj). V sliki, besedi in pričevanjih je predstavljen tudi na portalu raziskovalnega projekta Okupacijske meje (gl. tukaj).
Spomin nanj ohranjata tudi dve spominski obeležji:
Ana Starešinič (23. 11. 2024)
P. S.: Minuli teden je Ministrstvo za obrambo RS v okviru vzdrževanja in obnavljanja vojnih grobišč v Sloveniji obnovilo tudi grob neznanega hrvaškega partizana na preloškem pokopališču. Po pričevanju našega nekdanjega mežnarja Petra Ivanušiča, ki je mežnaril tudi med 2. svetovno vojno, je truplo tega partizana, ki je bilo najdeno ob Kolpi pri Žuničih, dal prinesti na preloško pokopališče in ga je tu pokopal prav župnik Jože Pokorn.