Migracije – še vedno obravnavamo to pomembno poglavje naše zgodovine, ki nas navsezadnje veliko nauči tudi o današnjem času.
V prejšnjem prispevku smo ob arhivskem dokumentu, ki ga hrani Preločan Viktor Gerdun, ugotavljali, da so naši predniki odhajali v Ameriko legalno, po zakoniti poti ter na željo in z odobritvijo ciljne države, tam pa s trdim delom prispevali k razvoju te države in hkrati k izboljšanju gmotnega položaja svoje domačije v »starem kraju«.
V tokratnem prispevku pa predstavljamo primer administrativnih postopkov in obveznih potovalnih dokumentov, brez katerih pred 100 leti ni bilo možno prestopiti državne meje in vstopiti v tujo državo.
Tak dragoceni dokument hrani Jože Starešinič iz Balkovcev: potni list iz leta 1928, last njegovega starega očeta Jožeta Balkovca. Jožeta Balkovca smo v sliki in besedi že omenjali med našimi »kanadčani« v Kirkland Laku, torej med izseljenci iz t. i. drugega vala, iz obdobja po 1. svetovni vojni, ko so naši ljudje odhajali v Kanado.
Potni list izvira torej iz časa Kraljevine SHS, nove državne tvorbe, ki je zrasla na pogorišču avstro-ogrskega cesarstva.
Balkovčev potni list ni navadni (za potovanje med državami), temveč je izseljenski, je numeriran in veljaven 1 leto. Izdan je v srbohrvaškem jeziku in s prevodom v francoščino, obsega 24 strani. V imenu države (oz. kralja Aleksandra I.) ga je 15. maja 1928 izdala takratna lokalna oblast – srez Črnomelj (oz. zanj sreski načelnik).
Iz zaznamkov v potnem listu vidimo, da se je Balkovec na pot odpravil 1. junija 1928, in sicer iz Zagreba, kjer je Kraljevina SHS vzpostavila Izseljenski komisariat – centralizirano izseljensko službo za vso državo (gl. žig na str. 9). Tam je ladijski družbi White Star Line (op. 1) poravnal stroške potovanja in pridobil avstrijski tranzitni vizum. Državno mejo je prestopil naslednji dan na mejnem prehodu Jesenice.
Njegovo potovanje po evropski celini se je končalo v Antwerpnu, kjer je 6. junija pridobil tri pomembna dovoljenja (žige) za vstop v Kanado oz. v Britansko skupnost narodov. Naslednji dan, 7. junija, se je kot transmigrant izkrcal v manjšem pristanišču Harwich v Angliji (gl. žig na str. 10), od tam pa odpotoval v eno od dveh pristanišč, iz katerih so parniki družbe White Star Line vozili v Kanado. Ali je bilo to pristanišče Liverpool ali Southampton, iz tega potnega lista ni razvidno.
V Harwichu v Angliji (torej že na območju Commonwealtha, kamor je spadala in še spada tudi Kanada) se uradni zaznamki v tej listini končajo. Jože Balkovec je torej za pot od Zagreba do pristanišča, kjer se je vkrcal na čezatlantski parnik, potreboval najmanj 7 dni. Plovba čez Atlantik pa je okrog leta 1928 trajala povprečno 6 dni.
Kot smo že pisali, je Jože Balkovec najprej vrsto let delal v zlatih rudnikih v Kirkland Laku, pozneje pa v jeklarni v Torontu. Svoje domače je prvič obiskal konec leta 1935 in takrat se je pri Gornjih v Balkovcih zgradil nov hlev. Dokončno se je domov vrnil po 31 letih, leta 1959 (gl. op. 2).
Ta njegov potni list pa se je vračal domov po precej bolj zamotani, nejasni poti. Jasna je le zadnja etapa te poti: pred kratkim je Janez Balkovec – Maradinov iz Zilj izvedel od svojega nečaka, ki se tudi piše Balkovec, da se je na bolšjaku v Kranju znašel potni list nekega leta 1901 rojenega Jožeta Balkovca. Janez je poklical Jožeta Starešiniča in ta je seveda takoj vedel, da gre za potni list njegovega starega očeta. Ta dokument se je torej v Balkovce vrnil po skoraj 100 letih in nam zdaj, v pričujočem prispevku, natančno izpričuje migrantsko pot enega od naših prednikov v obdobju stare Jugoslavije.
Ana Starešinič (11. 11. 2024)
OPOMBE:
1. Ladijska družba White Star Line je imela koncesijo Kraljevine SHS za prevoz njenih državljanov v Kanado. Čezatlantska proga te družbe se je začenjala v angleških pristaniščih Liverpool in Southampton, končevala pa v Montrealu v Kanadi v poletnem času oz. v Quebecu v zimskem, ko je bila Reka sv. Lovrenca zamrznjena.
2. Sosed Balkovčevih Franc Čadonič – Biričev, leta 1959 še mali fantiček, se še danes živo spominja te vrnitve soseda "kanadčana". To pa zato, ker ga je s črnim oplom pripeljal Viničan Darko Kotar, ki je veljal za nekakšnega prvega taksista za ves viniški okoliš.
To seveda ni prizor Božička z njegovimi jelenčki in sanmi, ki bi obtičali v debelem snegu kje na daljnem severu. Gre za Preločane, ki v 60-ih letih prejšnjega stoletja plužijo cesto Preloka – Vinica.
