Hvaležnost in poslovitev ter nov začetek

1V župniji Preloka smo se danes ob slovesni sveti maši zahvalili dolgoletnemu župniku g. Vinku Guni za njegovo predano in srčno delo med nami. V zahvali smo se spomnili vseh let njegovega duhovnega vodstva, pastoralne skrbi in osebne bližine.

Ob tej priložnosti je novomeški škof msgr. Andrej Saje v bogoslužnem obredu umestitve imenoval novega župnika upravitelja, g. Antona Gnidovca. Verniki župnije Preloka smo ga sprejeli z odprtimi srci ter z zaupanjem, da bo nadaljeval poslanstvo gradnje skupnosti in krepitve vere. Slovesnost je bila zaznamovana s hvaležnostjo, molitvijo in prošnjo za Božji blagoslov ob začetku nove pastoralne poti naše župnije. 

Gregor Ivanušič (10. 8. 2025)

2345

Foto: Slavica Starešinič in Klavdija Špišič

 Še več posnetkov najdete na FB: 

Župnija Presvete Trojice na Preloki ob Kolpi

Zahvala g. Vinku Guni za 35 let pastoralnega dela pri nas

 08 03V nedeljo, 10. 8. 2025, se bomo pri sveti maši, ki se bo začela ob 9.30, zahvalili našemu župniku g. Vinku Guni za njegovo dolgoletno služenje, predanost in skrb za duhovno življenje naše župnije. K nam je prišel prav v teh dneh pred 35 leti.

Zahvalne svete maše se bo udeležil tudi novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje. Ob tej priložnosti bo potekala še predaja bodočega upravljanja Župnije Preloka viniškemu župniku g. Antonu Gnidovcu.

Prisrčno vabljeni, da skupaj izrazimo hvaležnost g. Vinku za vse, kar je storil za našo skupnost, za vsa leta duhovne opore, pastoralnega dela in človeške bližine.

Po sveti maši bo pred cerkvijo družabno srečanje, kjer bo priložnost še za osebno zahvalo in prijateljski pogovor.

Prisrčno vabljeni!

Preločani na belokranjskem »Triglavu« leta 1972

1aTa fotografija preloške folklorne skupine Lepa Anka je nastala pred 53 leti in mnogim od nas obuja spomine na mlade dane in na drage osebe, ki živijo le še v naših spominih in srcih.

Nastala je v nedeljo, 23. 7. 1972, pred planinskim domom na Mirni gori, takoj po našem nastopu na veliki proslavi v počastitev slovenskega dneva vstaje (gl. opombo). V kulturnem programu smo nastopili skupaj z ženskim pevskim zborom iz Črnomlja. Kot je takrat poročal Dolenjski list, se je tisti dan zbralo na Mirni gori več kot tisoč ljudi, iz vseh večjih belokranjskih krajev so na goro vozili posebni avtobusi.

1bLetos 14. junija se je na isto mesto pred planinskim domom postavila skupina pohodnikov s preloškimi koreninami oz. sorodstveno ali prijateljsko tako ali drugače povezanih s tistimi ovekovečenimi na fotografiji iz leta 1972. Med njimi smo bili tudi trije s tiste stare slike, na približno istih mestih kot pred dobrega pol stoletja.

1cA čas je medtem naredil svoje, tako na Mirni gori kot pri nas treh. Morda še najbolj osupljivo je dejstvo, da so se letnice in naša leta močno zvišali, ta naš belokranjski »Triglav« pa se je v tem času znižal, in to kar za en meter! No, še vedno pa je tu neokrnjena narava, zdaj tudi veliko, zares veliko rož, še vedno je od tod neskončno lep razgled na našo deželico.

Ana Starešinič (18. 6. 2025)

Opomba:
Dan vstaje slovenskega naroda je bil republiški praznik SR Slovenije, ki se je praznoval 22. julija. Temu prazniku pa se je v Beli krajini leta 1972 pridružila še počastitev 30. obletnice ustanovitve Belokranjskega odreda.

Jože Starešinič iz Balkovcev (1960 – 2025)

1Težko se je sprijazniti z dejstvom, da se z nekom, ki si ga poznal tako rekoč vse življenje, ne boš nikoli več srečal na svojih zemeljskih poteh.

Z Jožetom sva se pogosto srečavala. Po delovni plati prvič ob snemanju dokumentarca Steljarija na Preloki, ko smo se odločali, da bi v starem delu njihove hiše snemali etnološko ključne prizore priprave hrane za steljare. In takrat je Jože brez velikih besed tako rekoč čez noč prepleskal ves tisti prostor, ker da pač »mora biti vse tako, kot je treba!«

Zadnjič sva intenzivno sodelovala pred pol leta. Takrat mi je pomagal pripravljati prispevek o dragocenem arhivskem dokumentu, ki ga je hranil – potnem listu njegovega starega očeta. In mi je na koncu rekel, da je »vedno vesel, ko je delo dobro opravljeno«.

Da je bilo dobro opravljeno delo pravzaprav njegovo življenjsko vodilo, vedo povedati tudi njegovi begradovci. Na Begrad je prišel takoj po strojni tehnični šoli v Ljubljani in že kmalu mu je bilo zaupano vodenje celotnega avto strojnega parka tega gradbenega podjetja: mehanične delavnice, ključavničarske delavnice in elektro delavnice, v njegov resor so spadali tudi žerjavisti.

Njegovi nekdanji sodelavci se ga spominjajo kot zelo dobrega šefa, vedno spoštljivega in človeškega do svojih podrejenih, sicer zahtevnega in doslednega, ker delo pač mora biti opravljeno in mora biti opravljeno dobro. In dodajajo, da je Jože vedno znal najti kompromis med zahtevami nadrejenih in med neposrednimi izvajalci del. Begrad je Jožetu veliko pomenil, verjel je v to podjetje in zato ga je njegov stečaj še toliko bolj prizadel.

Njegovo delavnost in voditeljske sposobnosti bodo odslej pogrešali tudi v vaški skupnosti. Bil je član PGD Zilje, dolgoletni član njegovega upravnega odbora, pa tudi na vodilnih položajih društva. Bil je zelo aktiven član Agrarne skupnosti Zilje – Balkovci in dolgoletni član njenega upravnega odbora, pa član sveta KS Vinica, več let je bil tudi član štaba Civilne zaščite Črnomelj.

Da je težko sprejeti, da se poti z Jožetom ne bodo več srečevale, vedo povedati tudi oboji njegovi sosedje. Veliko so se družili, delovno in tudi sicer, vedno se je trudil pomagati, bili so si dobri sosedje, tudi prijatelji!

Ampak največjo praznino in bolečino pušča njegov prezgodnji odhod pri tistih, ki so ga imeli najraje, – pri njegovih najbližjih in najdražjih. Za ta »in memoriam« so prispevali več fotografij iz njihovega družinskega arhiva, ki ilustrirajo njegovo življenjsko pot. In pričajo o tem, da si je – tako kot že njegova starša – tudi sam znal ustvariti toplo in ljubečo družino. Skupaj z ženo sta »spravila h kruhu« oba otroka, zdaj, ko bi lahko užival v bogati jeseni življenja, gledal, kako rastejo vnuki, spremljal razvoj družinske veje, ki jo je zasnoval …, pa ga je strla zahrbtna bolezen.

In zdaj mu žal lahko vsi skupaj zaželimo samo še – miren počitek.

Ana Starešinič (22. 5. 2025)

23456789101112a1314

Podrobnosti o pogrebu: Jožeta bo na njegovi zadnji poti mogoče pospremiti v petek, 23. maja 2025, ob 16. uri na pokopališču v Ziljah. Žara bo na dan pogreba od 10. ure v tamkajšnji poslovilni vežici.

Vesel vuzem!

Za vuzem poklanjamo tistim, ki jih cenimo in jih imamo radi, – pisanice. To je na Preloki že dolga tradicija. Na Preloki in tudi na spletni Preloki!
 Letos vam poklanjamo fotografijo teh drobnih umetnin, ki jih je ustvarila teta Angela Iz kovašnice. Fotografija je nastala leta 1958, seveda na Preloki št. 8 (hiše danes ni več). Posnel jo je znani ljubitelj in spodbujevalec belokranjske ljudske umetnosti Božo Račič – Kume, hrani jo družina Čoholič na Švedskem.

04-19-2025 A. S. (19. 4. 2025)