Belokranjci na svetovnih morjih

Zdi se, da se nam v teh vročih dneh vsem pleteta po glavi samo še Kolpa in naprej morje. Tako vsaj sklepamo po branosti in odmevnosti prispevka O Belokranjcu, ki ima poleg Kolpe neskončno rad tudi morje in barke. Samo prvi dan po objavi je imel ta prispevek na www.preloka.si 2.860 ogledov, še veliko več t. i. unikatnih klikov pa je bilo na spletnih profilih Radia Odeon (kar 18.000 na spletni strani in 3.000 na FB). Da klikov, všečkov in vseh komentarjev, potem ko se je članek začel deliti še na drugih FB-profilih, niti ne omenjamo. Povzemimo le rdečo nit teh komentarjev: začudenje in hkrati ponos, da je največji strokovnjak za ladjarstvo v naši državi in širši regiji – po rodu Belokranjec!

In potem se je ta morsko-spletna debata kot val razširila še na druge Belokranjce, ki so se podajali, se podajajo ali se bodo še podajali na svetovna morja.

Npr. enigmatični Josip Kopinič, rojen leta 1911 v Radovičih pri Metliki, kapitan fregate, viceadmiral mornarice, direktor ladjedelnice Uljanik v Pulju (in še marsikaj drugega!).

Kar 35 let je na ladjah pod različnimi zastavami plul, nazadnje kot »barba« (kapitan ladje), zdaj upokojeni Jože Balkovec. Rojen je bil leta 1938 na Drenovcu pri Vinici, zdaj pa živi v Črnomlju. Povedal nam je, da je še do pred kratkim obstajalo celo neformalno združenje »Belokranjski pomorščaki«. In v tem društvu je bil tudi leta 1932 v Semiču rojeni Ciril Derganc, ladijski radiotelegrafist, ki je plul že na prvi čezoceanki Splošne plovbe – na znamenitem Rogu. Derganc je tudi avtor knjige "Na morja široki cesti".

Naše gore list je seveda tudi leta 1937 rojeni Jure Šterk, ki je odraščal v Vinici, – jadralska legenda, Belokranjec z osemkrat preplutim Atlantikom, dvakrat preplutima Tihim in Indijskim oceanom ter nekončanim tretjim jadranjem čez Indijski ocean v smeri sever-jugovzhod, ko je bil cilj, da bi planet objadral sam brez postanka.

Pa Belokranjec Stanislav Šikonja, rojen leta 1947 na Desincu, znani jadralec in alpinist, gorski vodnik ... Na samotno okolizemeljsko jadralsko odisejado se je podal leta 2004. In potem ko je leta 2007 "mašnico okoli planeta že skoraj zavezal", je po brodolomu tako rekoč pred vrati domačih voda žalostno končal svoje potovanje …

Pomorske prigode in nesreče jadralcev Šterka in Šikonje so mdr. popisane tudi v knjigi "Mayday", avtorja Jožeta Mušiča, rojenega leta 1935 v Mariboru. Mušič je še en prekaljeni »morski volk« in avtor več čudovitih knjig o jadranju, najbolj znan pa je po tem, da je v letih 1988–90 objadral svet kot prvi Slovenec. A kam segajo njegove korenine? – Seveda v Belo krajino, k Mušičevim, po domače Mežnarovim, v Adlešiče!

Zanimiva spletna debata se je razvila tudi okrog vprašanja, kako to, da se Belokranjci, ki vendar veljamo za izrazite kontinentalce, podajamo v take morske pustolovščine.

Viničan Božo Radmelič o tem razmišlja takole (citat iz njegovega e-pisma):

Glede na majhnost Bele krajine, če sem še bolj precizen, občine Črnomelj, imamo nenavadno veliko znanih morjeplovcev raznih kalibrov. Nekateri so za sabo pustili knjige, drugi reportaže ali kak podlistek ... Žal je bila za nekatere strast do morja usodna.

Včasih se sprašujem, kaj je gnalo Šikonjo, Šterka, Mušiča … v te nevarne avanture, v mnoge hude ure in nevere. Geni in duh prednikov, ki so pred stoletji prišli v Belo krajino, bodisi z obal ali iz zaledij s pogledom na širno modrino? Kri ni voda, kot se reče, a očitno ima tudi ona zgodovinski spomin!

Tudi sam sem kratek čas razmišljal o pomorski šoli – smer navtika, a potem se je življenje zapeljalo v "druge vode".

Odgovor na to vprašanje pa ima tudi prej omenjeni Jože Mušič, kot rečeno, po rodu Belokranjec in prvi Slovenec, ki je objadral svet:

Prav zanimivo in že skoraj pregovorno se mi zdi, da mi ljudje s celine bolj spoštujemo in ljubimo morje, kot tisti, ki jim je ponujeno vsak dan. Pravzaprav to niti ne preseneča, tako smo pač naravnani ljudje, da dosegamo boljše rezultate, če do njih prihajamo po težji poti.

Spletno in telefonsko debato strnila Ana Starešinič (12. 7. 2021)

1234

Pri nastajanju tega prispevka so sodelovali: Jože Mušič, Ivan Šikonja, Jože Balkovec, Božo Radmelič, Jože Adlešič, Janko Adlešič, Nada Kozan, Niko Vrlinič, Dario Šikonja, Zdravko Kunič in seveda stric Google.

O Belokranjcu, ki ima poleg Kolpe neskončno rad morje in barke

Intervju z navtičnim strokovnjakom Jožetom Starešiničem v novi, jubilejni številki revije Val navtika:

1aBelokranjec, Preločan Jože Starešinič ima pravo mero pomorskega znanja, saj je na svoji profesionalni poti kot oficir in upravitelj stroja na ladji preplul tako rekoč vsa morja in oceane sveta, pozneje pa kot tehnični inšpektor nadziral in vodil ladje največjega slovenskega ladjarja Splošne plovbe. Zadnjih 23 let kot surveyer (izvedenec) enega največjih ladijskih registrov na svetu – Germanischer Lloyd oziroma DNV GL – skrbi za tehnično brezhibnost obstoječih ladij in nadzoruje gradnjo novih na svetovnem nivoju. V okviru svojega dela je več kot 20 let profesionalno nadziral tudi gradnjo plovil v begunjskem Elanu.

V pričujočem intervjuju nam Jože omogoča vpogled v svoje lastno plovilo, – prvo in veliko uspešnico podjetja Elan, ki sta jo zasnovala in oblikovala brata Jakopin: jadrnico Elan 31, z zaporedno številko 6, letnik 1984. Regatna različica te jadrnice je v letu 1984 zmagala na vseh regatah, na katerih je nastopala (skupaj 28), v letu 1985 pa tudi na svetovnem prvenstvu 3/4 toncev IOR v razredu serijskih bark (pred Dehler DB2 in X-102 in X-99).

Čeprav je Jožetova jadrnica že nekakšen morski oldtimer, saj je stara že 37 let, ima še vse originalne glavne dele, vključno z motorjem, in je videti kot nova. Prvič zato, ker je bila odlično zgrajena: jadrnica Elan 31 je bila prava cvetka slovenske industrije, izdelana iz kakovostnih materialov in v optimalnih pogojih gradnje. In drugič zato, ker jo njen lastnik lepo, pravilno in redno vzdržuje ter seveda pravilno uporablja.

Letos pa je Jože svoji lepotici privoščil še kompletno obnovo – iz spoštovanja in ljubezni do tega nekdanjega ponosa Slovenije ter v zahvalo za vse z njo preživete nevarnosti, nevihte in tramontane na morju. To pa je tudi osrednja tema intervjuja: pomen pravilnega vzdrževanja plovila za njegovo brezhibno kondicijo in dolgo življenjsko dobo.

Izsek iz intervjuja je TUKAJ, celoten intervju pa si lahko preberete v reviji Val navtika, št. 257, str. 64 – 67.

2345

A. S. (6. 7. 2021)

Vince Miketič (1946 – 2021)

06 01Danes je v Domu starejših občanov v Črnomlju za vedno zaspal Vincencij Miketič, po domače Vince Rtički. Veliko prezgodaj, saj je letos februarja dopolnil šele 75 let.

Svoj vek je preživel v našem zaselku Jakovini, v hiši na hribčku s prostranimi razgledi na vsa štiri strani. Bil je dete narave, živel je z naravo, kake svetovne teme ga nikoli niso zanimale.

Bil je dolgoletni član preloške folklorne skupine Lepa Anka, – njen odličen plesalec. Ni bilo nastopa, kjer bi Vince manjkal, ni bilo vaje, na katero ne bi prikolesaril iz Jakovinov.

Spominjali se ga bomo tudi po nekaj odlično odigranih vlogah v okviru preloške igralske družine, – morda ena njegovih najboljših je bila vloga Urarja v Štokovi komediji "Trije tički", ki jo je režiral Stane Starešinič.

Tale njegova fotografija pa je nastala na snemanju dokumentarca "Steljarija na Preloki", kjer je Vince sodeloval kot kosec – steljar. Takole zadovoljen je zgledal med steljarsko večerjo.

                                                  ******

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v ponedeljek, 7. junija 2021, ob 16. uri na pokopališču na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 14. ure v naši cerkvi.

Naj Vince Rtički počiva v miru!

(1. 6. 2021)

Pisani, cvetoči vuzem na Preloki

04 03

Preloka, 2. 4. 2021 ob 15. uri, skozi objektiv Marice Jaušovec

Stane Starešinič, 3. 11. 1921 – 2. 4. 1994

Danes mineva 27 let od smrti Staneta Starešiniča, prvega poklicnega igralca iz Bele krajine.

Bila je velikonočna sobota, 2. aprila 1994, ko se je v bolnišnici v Izoli nepričakovano in mnogo prezgodaj odvilo zadnje dejanje v njegovi življenjski igri. Na njegovem odru v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so se mu poklonili na žalna slovesnosti 5. aprila, pokopali smo ga 6. aprila na Preloki.

Na Preloki je Stane Starešinič 3. novembra 1921 tudi stopil na oder življenja. Tu se je že tudi začela njegova igralska pot, – in to kar na začetku že v glavnih vlogah (gl. TUKAJ). Nadaljevala se je na gledališkem tečaju v okviru SNG na osvobojenem ozemlju v Črnomlju, kjer se je učil od takrat največjih imen slovenskega gledališča. Nato se je kalil v prvi generaciji študentov takoj po vojni ustanovljenega AGRFT-ja in leta 1951 postal njegov prvi diplomant (bil je ponosni lastnik diplome št. 1/1).

Že med študijem je nastopil v prvem slovenskem celovečernem igranem zvočnem filmu Na svoji zemlji (1948), ki se je leta 1949 kot prvi slovenski oziroma jugoslovanski film predstavil v tekmovalnem programu filmskega festivala v Cannesu.

04 02 2Takoj po diplomi je bil povabljen v Trst, kjer je režiser Jože Babič pripravljal velikopotezno zasnovano predstavo na prostem Celjski grofje. Vloga Pravdača v tej predstavi je bila že Stanetov prvi velik uspeh in mu je tudi odprla vrata v stalni ansambel tega gledališča.

V gledališču v Trstu je potem prehodil večino svoje poklicne igralske poti. Bil je eden od stebrov tega gledališča in je v njem oblikoval več kot 200 vlog, med njimi veliko zahtevnih likov slovenske in svetovne dramatike (gl. njegov celotni opus).

Težko bi zdaj brez globljega premisleka izbrali najboljše, a gotovo bi nam zameril, če ne bi omenili njegovega trikratnega Romea: prvič v mariborski Drami v sezoni 1951/52, drugič v isti sezoni v Trstu in še tretjič kot gost v ljubljanski Drami v sezoni 1953/54. In seveda Hamleta v Trstu v sezoni 1961/62 ter Hamleta v naslednji sezoni v Karlovcu, – za to vlogo je prejel celo hrvaško prvomajsko nagrado. Oba tadva Hamleta sta mu tudi utrla pot na podiplomski študij v Prago, kamor se je septembra 1964 odšel izpopolnjevat še v režiji, med drugim tudi pri znanem režiserju Otomarju Krejču.

Stane Starešinič je ostal zvest poslanstvu svojega poklica in tržaškemu odru tudi po upokojitvi leta 1982 pa vse do smrti leta 1994. »Zvestoba, dolga kar 43 let!« mu je zapisal v slovo eden od tržaških kolegov.

Mi pa dodajmo še eno njegovo zvestobo: do Bele krajine in Preloke. Belokranjec je ostal v srcu vse življenje. Rad in pogosto se je vračal, predvsem pa veliko prispeval h kulturnemu utripu deželice na sončni strani Gorjancev. To pa je že tema, ki si zasluži nov prispevek.

Ne prezrite, da smo mu v zahvalo in v poklon ob njegovi letošnji 100. obletnici rojstva na preloški spletni strani objavili njegov celotni igralski opus (TUKAJ).

Posebej pa se mu je poklonila tudi svetovna Wikipedija – s tem da je odprla njegovo spletno stran (gl. TUKAJ).

Ana Starešinič (2. 4. 2021)