Zdaj pa poglejmo zgodbe, ki jih "piše" tale viniška razglednica iz okoli leta 1900 (objavljena je v knjigi dr. Božidarja Flajšmana "Sledovi časa", original hrani Belokranjski muzej v Metliki). Tukaj nas bo zanimal le zgornji del razglednice: pogled s placa proti jugozahodu, tj. proti Školnikovi gostilni. Njen spodnji del bomo obdelali naslednjič.
Kdo je lastnik prve hiše na desni, je jasno: Johan König. Starejši Viničani in okoličani zdaj gotovo porečejo: "Da, to je bil šnajdar Johan König, ki sem ga dobro poznal(a), nečak od župnika Jurija Königa." Vendar ne, prizor na razglednici je iz približno leta 1900, ko ta Johan še ni bil niti rojen (rodil se je 1907), torej gre za nekoga drugega z enakim imenom.
Je bil tudi ta krojač? Ne. Kot vidite na povečanem izrezu razglednice, ki so nam ga prijazno poslali iz Belokranjskega muzeja, je med imenom in priimkom na tabli po vsej verjetnosti napis MIZAR. In pod njim še tabla češke zavarovalnice Slavije*.
Leta 1907 rojeni Johan pa se je šel izučit za krojača. Učil se je v Prilišću in tam si je izbral tudi ženo - Magdaleno (Mandico) Šimunović. (Njunega kasnejšega zeta Ivana Mušiča smo na Preloki.si že nekajkrat omenjali kot fotografa, npr. tukaj). Viniški Königi izhajajo iz družine kočevskih Nemcev, t. i. kočevarjev. Starejši Viničani vedo povedati, da je krojač König perfektno govoril nemško.
Mirko Mihelič pripoveduje, da je bil Johan jako dober krojač, tudi malo dražji, specializiran predvsem za moške obleke. In Rudolf Trempus se spominja, da mu je, takrat še fantičku, šnajdar König iz italijanske deke sešil hlače, iz nemških oficirskih hlač pa kapo. In doda, da se je med vojsko i po vojske samo predelivalo iz starega novo, drugega ni bilo!
Zgodbo prve hiše skrajno levo nam je pomagal sestaviti Mirko Mihelič. Okoli leta 1900 se je tej hiši reklo po domače Pri Kramar(j)u. Zgradil jo je Matija Malič; nadimek Kramar se ga je prijel zato, ker je v mladosti krošnjaril po svetu in si s tem opomogel toliko, da si je tu zgradil trgovinico. (Zgradil je tudi kapelico sv. Ivana v Podklancu, ob mostičku čez potok; zdaj je ni več.) Ob nastanku te fotografije je njegovo trgovino že vodil zet Janko Šimunovič, po rodu iz Prilišća, prej trgovec na Zdihovu. Po 1. sv. vojni se je v to hišo priženil učitelj Kravos in hiše se je kmalu prijelo ime Pri Kravsu.
In še tretja hiša - Školnik: gostilna, mesnica, klavnica, prekajevalnica, ledenica ... pa čitalnica, knjižnica itd. Ob nastanku te razglednice je bil hišni gospodar Peter Malič, praded sedanjega gospodarja Kazimirja Maliča (ded, prav tako Peter, je bil rojen leta 1885, oče Kazimir pa 1907).
O imenu Školnik
Zakaj se tej hiši, kjer že najmanj od leta 1722 (dokumentirano z rodovnikom!) živi rod Maličev, reče "Pri Školniku", smo se pogovarjali s sedanjim gospodarjem Kazimirjem. Kot pripoveduje, je najbrž treba izhajati iz povezave naše narečne besede škola (šola) z zgodovinskim podatkom za Vinico, ki smo ga že omenili: "Prvega učitelja je dobila Vinica že leta 1822; pouk je bil spočetka v zasebnih hišah, dokler ni bilo 1838 zgrajeno šolsko poslopje." (J. Dular)
Školnik kot viniška blagovna znamka
Gostilna "Pri Školniku" je bila ena večjih in boljših viniških gostiln. Bila je center kulturnega, političnega in športnega življenja Vinice in okolice. V času politične delitve na liberalni in konservativni tabor so se tukaj zbirali liberalni Sokoli. Leta 1890 je bila na pobudo učitelja Franja Lovšina tu ustanovljena knjižnica s čitalnico.
Medtem ko so imele ostale viniške gostilne po en gostinski prostor, so bili pri Školniku trije: prva soba je bila bolj "vsakdanja", odprta ob delavnikih. Druga soba je bila največja - salon. Odprla se je, ko je prva postala pretesna - ob nedeljah in praznikih, predvsem pa ob sejmih. Ob kakih posebnih prireditvah ali gledaliških igrah so v tej sobi postavljali improvizirani oder. In tretji prostor je bila bogata knjižnica s čitalnico, tudi izposojevalnica knjig: š(k)ola za tiste, ki prave š(k)ole še niso bili deležni ali pa jim je bila prava š(k)ola premajhna, pretesna in premalo ...
Dober glas seže v deveto vas in za Školnikovo gostilno lahko rečemo, da je bila na glasu. Kdor je poznal Vinico, je poznal Školnika! In kdor se je spomnil na vedno odprtega, za vse, kar je napredno, dovzetnega Školnika, mu je prišla na misel Vinica! Dober brend, bi temu strokovno rekli danes.
*Jože König iz Ljubljane (sin krojača Johana) nam je potrdil, da mu je njegov oče večkrat pripovedoval, da je bila pred krojaštvom v tej hiši mizarska delavnica. Ta mizar ni bil njihov neposredni prednik, ampak daljni sorodnik. Torej je zdaj tudi potrjeno, da na tabli hiše res piše MIZAR. (Op. A. S.: dodano 11. 12. 2014)
In še o tehniki tiskanja zgornje dvodelne razglednice
Ste morda tudi vi v dilemi, ali gre pri tej razglednici za fotografiji ali sliki?
Kustos v Belokranjskem muzeju v Metliki, kjer hranijo original, Leon Gregorčič je s povečevalnim steklom posebej preveril dele, ki delujejo kot naslikani. In ugotovil, da niso.
Dr. Božidar Flajšman pa nam pojasnjuje tehniko tiskanja te razglednice takole: Gre za fotografiji, ki sta natisnjeni v tehniki knjigotiska. Fotografiji so prek rastra prenesli na cinkovo ploščo v obliki številnih majhnih črnih pik in pred tiskanjem posegli v določene pike ročno s čopičem. Torej je bilo v to razglednico vloženega še veliko ročnega dela in je prava mala umetnina.
Ana Starešinič (2. 12. 2014)