Poletje in počitnice so za nami in še dolgo v jesen nas bodo greli spomini na letošnjo toplo Kolpo ali morje ali morda na kak lep izlet ...
Ob spodnji fotografiji pa si poglejmo, kako so Preločani potovali na morje pred dobrega pol stoletja. Tole štiričlansko odpravo so sestavljali: Jože Žunič in njegova žena Amalija ter Jože Pavlakovič - Jakovinski in Jože Starešinič - Jamin. Za preloško spletno stran jo je podrobno popisal njen najmlajši član, da vse njegove navedbe držijo, pa nam je potrdila tudi edina ženska v tej odpravi Amalija Žunič:
"To romarsko-turistično potovanje je potekalo avgusta leta 1962. Ker smo šli jako rano, sem prespal pri Jamine. Zjutraj sta se motorista Jamin in Žuničev odločila, da bo mene vozil Žuničev. Ker je imel slabeji motor, da bo šlo hitreje.
Prvi postanek smo imeli v Skradu pri lesenem kiosku, kjer so nam postregli z enkratnimi kifeljci (prvič sem jedel kaj tako dobrega).
Ko smo prispeli do Gornjega Jelenja, sem mislil, da je po hribih sneg, pa so bile le skale (čez sončna očala se je dozdevalo, da je sneg). Čudilo pa me je tudi to, da je tudi na ravnem grobniškem polju in okolici toliko kamenja.
Na Trsat smo prišli okrog devetih in tam srečali skupino Slovencev, ki so prišli z avtobusom, menda iz okolice Ilirska Bistrice. Tako smo tam imeli svojo slovensko mašo.
Po sv. maši in malici iz popotne torbe smo krenili v turizem. V reškem pristanišču je nastala ta zgodovinska fotografije. V tistih časih ni bilo nič nenavadnega, da te je kdo prijazno prosil za poziranje in obljubil, da bo poslal slike. Kot vidite, so slike res prišle za nami.
Tu me je Žuničev malo preizkusil v zemljepisu: Ali bi se z ladjo dalo prit v Mračaj? Gladko sem mu naštel, kod bi bilo treba it in tako prit po vodi do doma ...(30 let kasneje sem na naši jahti Mavrica šele izkusil, da je navigacija lahko tudi naporna in zahtevna reč!).
Potem smo krenili proti Opatiji na kopanje. Vendar sem jaz v tistem drevoredu pred Prelogom pogledal nazaj in opazil, da za motorjem vihrajo vrvice, ki so držale Ljubino popotno torbo. Takoj sem o tem poročal. Ker nas ni bilo za Jaminem, je kmalu dojuril nazaj. Mene in Ljubo sta pustila v tistem parku in šla na policijo prijavit izgubljeno torbo. To ni trajalo dolgo in potem smo le prispeli v Opatijo.
Iz solidarnosti se nisva kopala niti midva z Jaminem, ker so bile Ljubine kopalke trenutno izgubljene. Nekaj časa smo tako posedeli na plaži in se potem nelagodno odpravili proti domu. Hudo nam je bilo zaradi torbe, ki je bila od Anke Mateče (Anka jo je nabavila za pot preko meje, ki pa ji ni uspel). Pa tudi šuškavec* je bil takrat dosti vreden, ker si moral čakat na vrsto, da ga je Slavko Frankovičev prinesel iz Trsta.
Vse pa kaže, da smo na Trsatu dobro molili, ker je torbo našel miličnik in jo prinesel na policijsko postajo. In tam nas je naša torba tudi pričakala. Bili smo presrečni.
Na poti smo se potem ustavili še v Gorskem Kotaru pri brunarici Goranka. Brašna* smo imeli še precej in bi lahko potovali še vsaj en dan, vendar so doma blago i deca klicala k nadaljevanju proti domu.
Končni epilog tega romanja sem dobil šele po 23 letih – 30. 60. 1985, na dan svoje nove maše. Ljuba mi je povedala, da ji je pred tistim našim romanjem stara mama Jamina rekla: »Ljuba, nu moli, da bi Jože šel za gospoda!«
Po tolikih leti se mi zdi, da je imela stara mama še kje svoje prste vmes, da me je moj vujče* rad kam odpeljal. Bil mi je res dober birmanski boter."
Jože Pavlakovič
Župnik polanski
*šuškavec: najlonski plašč; Preločanom sta jih prinašala iz Trsta Slavko Frankovičev in Janko Skrajni
*brašno: hrana za na pot, romanje ...
*vujče: mamin brat
(7. 9. 2015)