V spomin Ančici Mežnarovi
Ano Ivanušič, po domače Ančico Mežnarovo, smo na spletni Preloki pogosto omenjali. Bodisi ko smo pisali o kulturnem utripu našega kraja (Preločani na prvem jurjevanju, Preločani v Dobrniču itd.) ali ko je šlo za urejanje okolice naše cerkve in šole ali prizadevanja za ohranitev šolske stavbe ... In predvsem ko smo pisali o naši cerkvi (veliko slavje leta 2013, oltarna slika ...).
Zdaj pa ji pišemo poslednje pismo, pismo slovesa. Da bi ji povedali, da smo ji za vse to hvaležni in – da jo bomo pogrešali. Pogrešali jo bomo na svojih poteh do cerkve in iz cerkve. Tako rada je imela hribček s cerkvijo sv. Trojice in šolo, kjer je zanjo vzhajalo sonce. Posebno ob koncih tedna je bila ena njenih prvih misli, kaj je še treba postoriti v cerkvi in okoli nje, da bo nedelja čim bolj praznična.
Le težko bi na Preloki našli človeka, ki bi imel svojo vasico tako rad, kot jo je imela ona. To svojo nalezljivo ljubezen je znala prenašati tudi na izletnike, ki so prihajali na naš hribček s prostranimi razgledi. Za vsakega je našla prijazno besedo. Toliko in s takim žarom jim je znala pripovedovati o našem kraju in življenju v njem.
Pogrešali jo bodo naši izseljenci, ko se bodo vračali na obisk svojega starega kraja. Za vsakega si je vedno vzela čas za pogovor, ona je – tudi sama nekaj časa izseljenka – najbolj razumela njihovo domotožje!
In nenazadnje, pogrešala jo bo spletna Preloka. Pomagala je pri nastajanju prenekaterega prispevka o dogodkih iz naše male preloške zgodovine. Ali o naši cerkvi. Ni ga bilo človeka, ki bi o naši cerkvi vedel toliko kot ona. In toliko zamisli smo nameravali skupaj z njo še uresničiti. Še pred kratkim, tik pred letošnjo birmo, smo se z njo dogovarjali, da bomo podrobno popisali, na katerih 11 cerkva v okolici zre naša sv. Trojica.
Zdaj pa je tako, da njenih besed ni več in da ničesar ne moremo preložiti na jutri ali kakšno drugo priložnost, ker je preprosto ne bo. Soočeni z dokončnostjo njenega molka se lahko samo sprašujemo o minljivosti, za katero sicer vemo, da je, a nas vseeno vedno znova kruto preseneti.
Naj Ančica Mežnarova zdaj počiva v miru na hribčku nad domačo hišo in vasico in – hvala za vse!
(18. 4. 2016)