30 let kapele v Jakovinih

01. 08. 2017 bo minilo 30 let, kar je pokojni pomožni škof msgr. Jožef Kvas blagoslovil kapelico Lurške Marije v Jakovinih.

Lepo okroglo obletnico bomo praznovali v torek, 1. 8. 2017:
- ob 19. uri bo običajni križev pot
- ob 20. uri jubilejna sv. maša

Ob tej priložnosti želim podati nekaj zgodovine, kako je sploh prišlo do te edinstvene kapele.

Zgradil jo je moj pokojni oče Jože Pavlakovič, ki bi bil letos 4. avgusta star 99 let. Vsak človek je nekaj edinstvenega, a moj tata je bil nekaj posebnega v polnem pomenu besede.

Rodil se je v Krocih pri Ivičinih kot predzadnji od osmih otrok. Ker ni doma imel možnosti nasledstva, je šel za skupnika v Jakovine, k sestrični Marjeti Bizjak, r. Pavlakovič. Njen mož se je namreč izgubil v Argentini, hčerka pa ji je umrla za špansko gripo.

Z mamo Aneto Starešinič - Jamino sta se poročila na svečnico 2. 2. 1942.  Ob splošni mobilizaciji 9. 9. 1943 je dobil mesec dni bolniške, ker se je močno potolkel ob zaključevanju šternje. Potem se je oktobra boril na "viniški fronti". Ta čas so pogoreli Jakovini. Kmalu je dobi še eno bolniško, ko je v Črnomlju pomagal gasiti Korenovo skladišče in se zastrupil z žveplom. Oboje ga je rešilo, da ni bil dodeljen v brigado, ampak  se je na pričetku leta 1944 znašel na zavarovanem območju okrog Gotenice. Tu je bil najprej v zaščitni enoti, nato pa spremljevalec intendantov, ki so štab oskrbovali s hrano in razpečevali propagandni material, ki so ga  tiskali pod Snežnikom. Z njimi je tudi vkorakal v Ljubljano in tam ostal v službi tiskarne do srede julija 1945.

Ker se mu ni bilo treba skrivat, je bil primeren za prvega in edinega povojnega župana občine Preloka.
To je bilo obdobje "petletk". Treba je bilo vse pričeti na novo z obnovo požganega pa tudi uvajanjem "novega reda" v gospodarstvu. Bila je možnost gradnje zadružnega doma, čemur so se Preločani enotno uprli, ker so se bali, "da bi jih Joso spravil na kotel"  (od tod Kotlari).

Leta 1960 se je moral podati na delo v Nemčijo, kjer je ostal do leta 1973.  Kakor je prišel iz partizanov pun komunizma, tako je prišel iz zdomstva pun pive.  Po vrnitvi iz  Nemčije si je pričel urejati zadeve za penzijo, kar se je izkazalo za zamujeno, da bi mu kaj več navrglo partizanstvo. To je bilo že zaključeno, na kar so ga opozarjali kolegi. Ko je bil čas za to, pa je odgovarjal, da se ni boril za penzijo, ampak za svobodo …

Po vrnitvi iz Nemčije je bil precej izčrpan in razočaran. Ponosen pa je bil na mojo mizarsko obrt in mi po svoje pomagal. Kmalu mu je pričel pešati vid zaradi sive mrene. Tako mi je enkrat  omenil, naj mu kupim kipec Lurške Marije. Njegov stari oče Peter je bil slep, pa je govoril, da se je treba priporočati Lurški Mariji. Seveda sem mu ustregel in nabavil približno 30 cm velik kipec.

Ko je nekega večera sedel na kamen na Fikljinovem vrtu, je v travi opazil svetlečo ličinko kresnice. Hotel jo je prijeti z roko, pa se mu je izgubila v travi. Kljub temu je s prsti kopal in v kamnu odkril ped globoko luknjo. Drugi dan mi je hitel to pokazat in dejal, da bi tu lahko postavil Lurško kapelico. Luknja bi predstavljala čudežni studenček …

Čez nekaj časa (takrat sem bil že bogoslovec) me je povabil gledat kapelico. Ker sem gledal proti lipi, je nisem opazil v travi. Bilo je nekaj kamnov, postavljenih skupaj, in v njih Marijin kipec. Tako se je pričelo verjetno poleti 1981, vendar je kapelica vztrajno rasla, podobno kot raste polževa hišica. Za mojo novo mašo leta 1985 je bila visoka že čez meter. Zraven nje pa je bila velika rdeča petokraka zvezda. Ko je umrla sestra Majda, je z groba iz Vojne vasi prinesel pest zemlje in si naredil grobek pred kapelico ter tam vsako jutro po svoje molil. Po moji novi maši je prosil Miketa Jankovega za železna vrata. On je malo okleval, ker ni vedel, kaj bomo rekli mi. Jaz sem mu na vprašanje, kaj naj naredi, rekel, naj dela. Vrata so izpadla malo večja od odprtine, kar tate ni niti malo razočaralo. Kapelica se je zopet malo povečala. Kot kaplana me je ob prihodu domov prosil, naj hitro grem, da blagosloviva temelje za zvonik in pobožna opravila. Zvonik je narasel na skoraj 5 metrov. Potem je vkopal ladjo ter naredil kamnit oltar in ambon. Iz starih električnih drogov sva uredila sedilje.

Ko sem šel na Vukovo Gorico pogledat, kako bi naredil oltar za sv. Jurija, je šel z menoj, da vidi, ali je v zvoniku še tisti mali železni zvon. "Morda bi mi ga prodali," je rekel. Zvon je bil tam, kjer ga je kot fant videl ob pritrkavanju. Ko smo oltar naredili in smo bili na gostih v Prilišću, je vprašal glede zvona. Župnik je imel pomislek, da bi moral vprašati na škofijo. Tata je zaključil, da je tako prav, ker ni lepo prodajati cerkvenih stvari. Oltar sva kljub temu podarila sv. Juriju, saj je naš najbližji sosed.

Zvon sem šel naročiti v Žalec na Brezmadežno 8. decembra 1986 in ga šel iskati na Lurško Marijo 11. februarja 1987. Ob birmi me je pri Jaminih  župnik Tone vprašal, ali imamo kaj za jest. Preveril sem pri mami, ta se je nasmejala, da je tata spekel jagnje, saj je šel Tomaž k birmi, jaz pa za botra. Tako sta župnik in škof msgr. Jožef Kvas prišla k nam na gosti. Po kosilu smo škofu pokazali tatino umetnijo. Bil je navdušen, ampak zaradi birm ni mogel obljubiti skorajšnjega žegna. To seveda ni bila nobena ovira, saj je bil tata čakanja navajen. Žegen je bil 1. avgusta1987, na prvo soboto v mesecu. Bil je ob 10. uri dopoldan v jasnem in toplem vremenu. Peli so pevci iz Kapitlja. Sestri Juditi je ostalo v spominu, da je dirigirala izmed paradižnikov. Zdi se mi, da je do blagoslova zvezda izginila. Drugo leto je tata vse pripravil za sv. mašo 11. 2. 1988, vendar je ponoči zapadlo ped snega. To mi je bilo sporočilo, da je treba najti boljši datum in ta se je sam ponudil. 16. 7. 1858 se je v  Lurdu Marija prikazala zadnjikrat. To je tudi god Karmelske Marije. Sredi julija snega gotovo ne bo! In res je bilo vedno lepo vreme, le lani je obakrat deževalo, 16. 7 in 1. 8. Meni je bilo takoj jasno, da zaradi bolne mame, ki bi težko bila pri maši v kapeli. Zato je bila sv. maša v sobi, kjer jo je mama lahko spremljala.

Ob zidavi kapelice se je marsikdo čudil pa tudi posmehoval, čemu je to potrebno. Tako je tata ob neki taki priliki mimogrede omenil pomembno zadevo. Ko so Italijani odpeljali Preločane na Rab in ukazali, naj tudi popoldne čakajo Jakovinčani, se oni niso zbral v vasi, ampak v Mračaju in tam prekopavali novo pot do Kolpe. Če bi se pojavili Italijani, bi preplavali in se skrili na Hrvaškem. Takrat so se zaobljubili, da bodo naredili kapelico, če preživijo vojno. Vsi so preživeli, na kapelico pa pozabili. On, ki je bil največji pijanec in bogokletnik med njimi, se je tega spomnil in obljubo izpolnil predvsem v svojem imenu, pa tudi v imenu vseh ostalih.

Vse se je pričelo  na priporočilo mojega pradeda slepega Petra Pavlakoviča - Ivičinega, ki je zaupal, da mu lahko Lurška Marija povrne vid. Tata je prvič delno "spregledal" v Dolenjskih Toplicah v cerkvi sv. Ane pri kipu Fatimske Marije leta 1980. Tu je doživel čudežno "srečanje" in od takrat ni nikoli več zaklel. Drugo ozdravitev je doživel ob svoji kapelici po božiču 1984, ko ga je Marija ozdravila alkoholne zasvojenosti. Takrat mu je smrt dihala za vrat in bilo je samo vprašanje nekaj dni. Potem je živel še 18 let. Bil je pri vseh mašah v naši fari in na mnogih romanjih. Naredil je dva križeva pota in jih redno do trikrat dnevno obiskoval. Moja nenadna opustitev obrti in hoja za Gospodom jeseni 1989 ga je skoraj pobrala. Potem pa je bil ob moji novi maši in nadalje poleg moje pokojne mame gotovo najsrečnejši človek. Vedno je ponavljal, kaj mu je storil dobrega Bog, in živel samo še za vero in Boga.

Sedaj sta oba pri Bogu in gledajo na nas, kaj bomo ukrenili. Ob maminem odhodu se je izkazalo, da mi še ne vidimo tako zelo jasno. Meni je ob zapuščini pripadla čast in dolžnost skrbeti za kapelo in križeva pota. Ker kapela ne stoji na naših tleh, je menda  Franje Bertov izjavil, da mi poklanja tisto Fikljinovo parcelo. Zelo sem mu hvaležen in z veseljem naredim, kar pač morem iz Starega trga. Kapela je sakralni objekt in tako namenjena vsakomur, ki jo obišče, tam posedi, pomoli ali kaj podobnega. Ker nima vrat, je odprta noč in dan vse dni v letu.

Torej dobrodošli!

Jože Pavlakovič
župnik polanski