Letos 2. aprila je minilo natanko četrt stoletja, odkar je leta 1994 v izolski bolnišnici nepričakovano umrl naš rojak, gledališki igralec Stane Starešinič.
Iz bogatega arhiva, ki ga Preloka.si hrani o njegovem življenju in delu, tokrat objavljamo nekaj fotografij iz prvega slovenskega celovečernega igranega zvočnega filma Na svoji zemlji, v katerem je nastopil v vlogi partizana Dragiča. Film so začeli snemati leta 1947, v kinematografe je prišel leta 1948 in leta 1949, torej pred natanko 70 leti, ga je videlo že skoraj pol milijona Slovencev. Ta film velja tudi za prvi slovenski oziroma jugoslovanski film, ki se je kdaj predstavil v tekmovalnem programu filmskega festivala v Cannesu (bilo je leta 1949).
Seveda arhiv Staneta Starešiniča še vedno dopolnjujemo in izpopolnjujemo. Prav v teh dneh ga je z zanimivim gradivom dopolnil znani kronist Poljanske doline in avtor treh knjig o njej Boris Anton Weiss* (gl. opombo). Srečali smo ga ob odprtju razstave Vinčeremo - Videt čemo v Metliki in beseda je nanesla tudi na Staneta Starešiniča.
Gospod Weiss imenuje Staneta "moj tovariš", saj sta skupaj delala kot skojevca na t. i. Komandi mesta Stari trgu ob Kolpi. "Skupaj sva delala v isti pisarni v šolskem poslopju, jaz kot administrator, Stane kot pisar. Skupaj sva bila kaka dva meseca, enkrat sva tudi skupaj pešačila iz Starega trga v Črnomelj in ob povratku isti dan sva prespala na Kvasici pri Panjanovih – na seniku od mojega starega očeta," se spominja.
Poslal nam je spodnji fotografiji, ki sta bili po njegovem mnenju posneti avgusta 1944 v Starem trgu, nasproti šolske stavbe, kjer je bila nameščena Komanda mesta. Njega sicer ni na fotografijah, ker je bil takrat že v Črnomlju, na dolžnosti pomočnika načelnika Obveščevalnega centra Komande belokranjskega vojnega področja. Sklepa pa, da bi na njih moral biti Stane Starešinič, vendar ga sam ne more prepoznati.
Spoštovani gospod Weiss, najlepša hvala za poslano in za dodatno osvetlitev Stanetovega medvojnega delovanja, potem ko je preživel kalvarijo italijanskih koncentracijskih taborišč in se je pridružil partizanom.
Prav v tem času, ki ga osvetljujete, je Stane pogosto hodil iz Starega trga v Črnomelj na vaje in nastope partizanskega gledališča, ki je od 12. 1. 1944 delovalo na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. In po zaslugi tega gledališča je ta kmečki fant s Preloke, ki je pred 2. sv. vojno nastopal le na ljudskem odru v preloški šoli, zašel v poklicne igralske vode in postal prvi poklicni igralec iz Bele krajine.
Ana Starešinič (6. 4. 2019)
* Boris Anton Weiss (roj. 1926) iz Predgrada je bil partizan in nato vse do upokojitve leta 1984 v vojaški službi. Med drugim kot pomočnik vojaškega atašeja v Washingtonu, bil je oficir za zveze UNEF v Kairu, služboval je v Bagdadu, delal je v posebnem oddelku ministrstva obrambe za zveze s tujimi vojaškimi predstavniki, akreditiranimi v Jugoslaviji, bil pa je tudi prevajalec pri Josipu Brozu Titu. Je soavtor zbornika Poljanska dolina ob Kolpi I. (2010), avtor obsežnega zbornika Poljanska dolina ob Kolpi II. (2017) in avtor knjige Napad na okupatorsko postojanko v Starem trgu ob Kolpi, 1. junij 1942 (2012).
V obširnem pogovoru za projekt Okupacijske meje je Weiss med drugim podrobno opisal dogajanje med drugo svetovno vojno. Italijanski okupatorji so leta 1942 uničili njegovo domačo hišo v Predgradu. Zaradi sodelovanja s partizani so mamo in njega zaprli, mamo obsodili na osem let ječe v ženski kaznilnici v Perugi, kjer je bila zaprta vse do decembra 1943. Očeta, sicer Nemca po narodnosti, so skupaj z drugimi vaščani internirali v koncentracijsko taborišče v Padovi. Boris in njegov brat sta odšla v partizane.
Iz povojnega obdobja se mu je najbolj vtisnilo v spomin prevajanje pri Josipu Brozu Titu in pa srečanje z generalom Dwightom Davidom Eisenhowerjem, ko mu je leta 1953 v Beli hiši osebno čestital ob izvolitvi za predsednika Združenih držav Amerike. (Povzeto po gradivu, ki ga je dr. Božidar Flajšman objavil na profiliu Projekt Okupacijske meje.)