Pred 1. sv. vojno ga skoraj ni bilo Preločana, ki ne bi vedel za imena ameriških zveznih držav in nekaterih ameriških velemest, recimo Pittsburgh, Cleveland, Chicago … in seveda New York z Ellis Islandom – »Otokom solza« (gl. op. 1). O Kanadi pa so takrat naši ljudje vedeli komaj kaj. Morda kvečjemu to, da je to prostrana, pusta in prazna, predvsem pa mrzla dežela na severu.
Toda po letu 1924, ko so ZDA sprejele zakon o omejevanju priseljevanja, je zanimanje z Kanado začelo naglo naraščati. Sploh potem, ko je odjeknil glas, da so tam odkrili velika nahajališča zlate rude, da so tam »zlata polja«, kot se je govorilo pri nas. Pa tudi to, da velika svetovna gospodarska kriza, ki je že bila na pohodu, zlatih rudnikov ni prizadela in da so plače v rudnikih še kar spodobne.
Tako se je tok izseljevanja v samo nekaj letih v celoti preusmeril v Kanado, iz naših krajev največ v rudnike severnega Ontaria, v naselbine Kirkland Lake, Timmins, Schumacher … (gl. tri obdobja izseljevanja).
In kakor ga pred 1. sv. vojno ni bilo človeka, ki ne bi vedel za Pittsburgh, ga okrog leta 1930 ni bilo, ki ne bi vedel za Kirkland Lake, mestece, ki le nekaj let prej sploh še ni obstajalo. Tam so namreč tako rekoč čez noč odprli kar 7 rudnikov zlata in okrog njih so zrasla rudarska naselja (»kempi«). In tako se je tam znašlo kar nekaj ljudi iz preloške fare.
Med prvimi je tja prišlo tudi teh pet kmečkih mož s fotografije, dva s Preloke: Niko Novak – Peričev (r. 1899) in Mihael Starešinič – Skrajni (r. 1894), dva iz Grdunov: Franc Grdun – Jurasov/Jurišin (r. 1898) in Niko Pavlakovič – Jarkov/Petrov (r. 1899) ter eden iz Balkovcev: Jože Balkovec – Gornji (r. 1901). Ko so odhajali v Kanado, še niso bili stari niti 30 let, vseh pet je bilo že poročenih, trije od njih (Starešinič, Novak in Balkovec) so doma pustili tudi že majhne otroke (gl. op. 2).
Delo v rudnikih je bilo težko in nevarno, življenjske razmere v rudarskih naseljih pa skromne (gl. op. 3). Prigarane dolarje so »slali« domačim, občasno pa jih tudi sami prinašali. S tem denarjem se je doma zgradila ali popravila hiša, zgradila štala, morda pod, dokupila njiva …
Na stara leta so se štirje od njih vrnili domov in tu umrli: Starešinič je umrl leta 1962, Balkovec 1974, Novak 1979 in Grdun okoli 1980. Le Pavlakovič je vzel k sebi v Kanado ženo in sina ter ostal v svoji drugi domovini. (Gl. op. 4)
Vendar to seveda niso bili edini Preločani in okoličani, ki so iskali srečo v Kirkland Laku, »mestu, ki je zraslo na zlatu«. O nekaterih od njih smo že ali bomo še pisali (gl. op. 5).
Sicer pa so se naši ljudje po prihodu v Kanado v iskanju sreče razkropili po vsej tej drugi največji državi na svetu. Precej Preločanov je po pristanku na vzhodni obali odšlo vse do Vancouvra na zahodni obali. Življenjske zgodbe nekaterih od njih smo že predstavili, npr. zgodbo Jožeta Radoviča – Tišljarovega, ki je v Kanado prišel leta 1926.
Sledi pa prispevek o tretjem obdobju izseljevanja: o izseljevanju po 2. sv. vojni.
Ana Starešinič (9. 5. 2024)
Opombe:
1. Preloški učitelj Venčeslav Skebe (na Preloki od 15. 9. 1913 do 15. 4. 1920) je v šolski kroniki med drugim zapisal, da ta zemljepisna imena poznajo celo že šolarji v najnižjih razredih.
2. Za posebne agente, ki so takrat novačili delovno silo za Kanado, je bila najbolj zaželena kategorija priseljencev: kmetje, torej vajeni trdega dela, stari največ 30 let, poročeni in po možnosti že z majhnimi otroki, torej motivirani, da s trdim delom čimprej in čim več zaslužijo in se vrnejo k družini.
3. Kot so pripovedovali, je bilo v »jami« pogosto vroče kot v peklu. Npr. v rudniku Macassa v Kirkland Laku je bilo 32 stopinj Celzija tudi takrat, ko je bila zunaj temperatura pod lediščem. Tako vroče je bilo, da so morali po večkrat na dan iz čevljev izlivati vodo, ki je bila v resnici znoj njihovih izmučenih teles.
4. Za pomoč pri identifikaciji oseb na priloženih fotografijah se zahvaljujemo hčerki od Nika Novaka s fotografij – Barbari Starešinič iz Whitbyja pri Torontu.
5. Še naprej vas vabimo k aktivnemu sodelovanju pri zbiranju in objavljanju zgodb o naših izseljencih. Z mislimi na svoj grunt, na svojo družino so se pogumno odpravljali v svet, v neznano, in tvegali svoja življenja, tudi za nas potomce. Za njihov pogum in požrtvovalnost se jim zdaj lahko vsaj malo oddolžimo z objavo njihovih zgodb. Če pa so »korenine pognali« v svoji novi domovini, se lahko zdaj, v dobi interneta, povežemo z njihovimi potomci – našimi rojaki po svetu.