O pesemski ustvarjalnosti Preločanov v davnini, ko se je ljudska pesem lahko širila samo po USTNEM IZROČILU, ni mogoče z gotovostjo veliko trditi. Je pa mogoče veliko o tem sklepati na podlagi poznejših PISNIH in ZVOČNIH dokazov.
Prvi PISNI DOKAZI pa so naravnost osupljivi! Najdemo jih v Bisernicah iz belokranjskega narodnega zaklada (2 knjigi, objavljeni 1906 in 1909). Ivan Šašelj v predgovoru namreč zapiše: Največ pesmi /.../ sta mi narekovali Marija Skube iz Adlešič in Marija Veselič iz Marindola. Ta se je primožila l. 1866 iz sosednje Preloške fare in sicer iz Vidin h. št. 10. v Marindol. Iz svoje mladosti pripoveduje, da so te pesmi popevale dekleta po večerih, ko so hodila po hišah na »prelo« (prejo). To so »starinske popevke«, kakor jim pravijo.
(Op. A. S.: Gre za Marijo Ivanušič s Preloke, iz zaselka Vidine, rojeno 31. 1. 1847, ki se je 28. 11. 1866 poročila v Marindol št. 6.)
Že iz leta 1913 in 1914 pa imamo prve osupljive ZVOČNE DOKAZE o živosti ljudske pesmi v naših krajih. Ruska folkloristka J. E. Linjova je leta 1913 s fonografom snemala v sosednjih Vinici in Adlešičih (večino teh voščenih valjev danes hrani inštitut v Sankt Peterburgu). Še zanimivejši za nas so zvočni posnetki iz leta 1914 (snemanje 31. 5. 1914 v Adlešičih in 1. 6. 1914 na Preloki), saj jih je posnel prvi slovenski snemalec (naše krajine list dr. Juro Adlešič) in veljajo za prve slovenske zvočne zapise. A niso le prvi, ampak so tudi edini slovenski posnetki na voščenih valjih, saj se je še isti mesec (junija 2014) začela tragedija, ki je spremenila ne le Preloko, ne le Belo krajino, temveč ves svet – 1. sv. vojna. Fonografe in voščene valje je pometla v zgodovino.
O prvem in edinem snemalcu – dr. Juru Adleščiču je ohranjenega kar nekaj gradiva. Vendar je treba opozoriti, da je bil prav on tudi eden od prvih pisnih dokumentalistov ljudskega izročila pri nas. Tudi ta pomembna tema si zasluži posebno obravnavo (TUKAJ).
O tem, kdo so bili preloški pevci, posneti 1. 6. 1914 na voščene valje, si preberite TUKAJ. O njihovem petju pa znani slovenski etnomuzikolog Julijan Strajnar v knjigi Lepa Ane govorila ... (Lj, 1989) takole: Leta 1914 je bilo tu že razvito večglasno petje in tudi že t. i. petje »na tretko«. Ker se takega načina petja ne da osvojiti kar čez noč, je mogoče domnevati, da je tako ljudsko večglasje bilo tam znano že vsaj od srede 19. st.
Prvi magnetofon (tj. naslednjo tehnološko razvojno stopnjo v zvočnem zapisovanju) je naš Glasbenonarodopisni inštitut (GNI) dobil šele po 2. sv. vojni, decembra 1954. In kam je etnomuzikologe vodila prva snemalna pot? - Seveda v kraj prvih slovenskih zvočnih zapisov na voščene valje! Na Preloki so snemali 27. in 28. januarja 1955. Nad bogastvom naše glasbene dediščine so bili tako navdušeni, da so se k nam vrnili že čez dve leti, tokrat kar za tri dni (22., 23. in 24. februarja 1957), pa potem čez štiri leta – 1961 itd. itd. Posnetki s Preloke danes spadajo med temeljno zvočno gradivo GNI-ja. Več o teh magnetofonskih snemanjih pri nas pa ob kaki drugi priložnosti, npr. TUKAJ.
Ana Starešinič (5. 6. 2014)