“To je le skromna oddolžitev partizanski Beli krajini za vse, kar je prispevala v narodnoosvobodilnem boju,” so v en glas poudarjali politiki in za njimi povzemali takratni mediji. Tako je bilo na prej omenjeni slovesnosti (gl. namig št. 2), ko naš monumentalni objekt še ni bil čisto dokončan, še bolj vzneseno vzdušje pa je bilo naslednje leto, ko se je ta velikan že lahko predstavil v vsej svoji lepoti in funkcionalnosti.
Na svečanem sprejemu in ogledu objekta se je spet trlo politikov in slavnostnih govornikov, pa tudi predstavnikov javnega življenja in tokrat kar nekaj tujcev. Med častnimi gosti pa so bili trije umetniki: Stojan Batič*, Marjan Kozina** in Božidar Jakac***, – vsak od njih velikan na svojem področju in vsak od njih tako ali drugače povezan z Belo krajino. In so si torej ogledali objekt, ki je bil največji, najsodobnejši in najpopolneje opremljen “v svoji kategoriji”.
Morda nove iztočnice za vaše ugibanje in guglanje!
A. S. (30. 4. 2023)
Opombe:
* Nekaj stvaritev akademskega kiparja Stojana Batiča za Belo krajino smo predstavili tukaj, še nekaj jih bomo po razkritju iskanega objekta.
** Skladatelj Marjan Kozina je bil na osvobojenem ozemlju v Beli krajini zelo dejaven na kulturnem, predvsem glasbenem področju. Beli krajini se je najlepše oddolžil s simfonično pesnitvijo Bela krajina, ki je bila v povojnem obdobju koncertno največkrat izvedena slovenska simfonična skladba.
*** Slikarju Božidarju Jakcu je bila Bela krajina vse življenje nadvse ljuba umetniška domovina. Pri nas (tudi na Preloki!) je bil že pred vojno, najdlje leta 1940, ko je pri nas snemal svoj znameniti dokumentarec Bela krajina. Pri nas je bil in ustvarjal med vojno in naša lirična pokrajina ga je navdihovala tudi po vojni. Belokranjcem se je za vse gostoljubje in pomoč v najtežjih vojnih časih oddolžil tudi tako, da nam je poklonil kar 107 del iz svoje t. i. belokranjske zbirke.