Prejšnji mesec, 6. decembra lani, je Peter Žunič, po domače Kokčev iz Žuničev, praznoval 90 let, žal se je danes, 20. januarja 2024, za vedno poslovil.
Za Petra, ki se je rodil kot prvi od treh otrok Ivana in Marije Žunič, je bilo že po tradiciji določeno, da bo ostal doma in prevzel kmetijo. In to čeprav je bil odličen učenec in je učitelj staršem predlagal zanj nadaljnje šolanje.
Že od malega je moral in znal trdo delati, tudi za najtežja kmečka dela pa je moral poprijeti ob odsotnosti očeta med 2. svetovno vojno. Po vojni, leta 1959, se je poročil z Marijo Žunić, v zakonu sta se rodila Tihomir in Erik.
Peter je bil skrben in napreden gospodar; poleg dela na gruntu se je nekaj časa ukvarjal tudi z mlinom na Kolpi. Z ženo sta med prvimi v okolišu začela oddajati mleko, obnovila in razširila sta gospodarsko poslopje in hišo. Z veseljem je stopal v korak s časom tudi, ko je v tradicionalni način kmetovanja začela prodirati mehanizacija in so težaško delo olajšali kmetijski stroji.
Za Petra Žuniča lahko rečemo, da je skoraj ves svoj vek preživel s svojim gruntom in od grunta. In imel je to srečo, da je v poznih letih in do konca svojih dni užival sadove svojega dela na svojem domu, v hiši, kjer so pod eno streho živele hkrati kar štiri (!) generacije družine Kokčevih. Podarjeno mu je bilo, da je lahko od blizu spremljal odraščanje vnukov in pravnukov, – vrednota, ki je danes vse bolj redka dobrina.
A imel je tudi to srečo, da je glavnino svojega veka preživel v Žuničih, ko je bil ta kraj v vzponu, ko je tam še vse kipelo od življenja in optimizma. Bil je pomemben člen te vaške skupnosti, vedno med prvimi, ko je bilo treba kaj postoriti za dobrobit vasi, vedno med prvimi pri delu v gasilstvu, pri gradnji gasilskega doma, nabavljanju gasilske opreme ... ali pa samo pri navadni medsosedski, medčloveši pomoči, – še eni od vrednot, ki v današnjem izrazito individualiziranem svetu postaja vse bolj redka dobrina.
Čeprav se navadno reče, da nihče ne bo odnesel s sabo na oni svet ničesar, bo Peter Žunič odnesel s seboj veliko lepega in dobrega.
Naj zdaj počiva v miru, skupaj s pokojno ženo Marijo, s katero se je poročil 25. januarja 1959, torej prav v teh dneh pred 65 leti!
***
Podrobnosti o pogrebu: ta bo v četrtek, 25. januarja 2024, ob 15. uri na pokopališču pri sv. Trojici na Preloki. Njegovemu spominu se bo mogoče pokloniti ob žari, ki bo v naši kapeli od 12. ure.
(20. 1. 2024)
P. S.: Tukaj si lahko preberete poslovilne besede, ki jih je Petru Žuniču namenil v imenu PGD Žuniči gasilski tovariš Franc Starešinič.