Pir pri Tišljarovih 15. 2. 1938

Ti fotografiji sta nastali 15. februarja 1938, ko sta se poročila Marija Radovič (Tišljarova) in Matija Starešinič (Račekarkin). Svatje (6 moških in 6 žensk) so pred Tišljarovo, to je nevestino hišo. Tragičnost teh sicer izredno lepih slik je, da je bilo pet od šestih mladih moških na njih ob koncu 2. sv. vojne, torej čez nekaj let, že mrtvih, med njimi tudi ženin.

Stojijo z leve: Jože Žunič (Srednji iz Navoselov, ubit med 2. sv. vojno), Marija Starešinič (Račekarkina, ženinova nečakinja, pozneje poročena Stegne), Jože Adlešič (Juranov, ubit med vojno), Marija Radovič (Sravni/Radovičeva, pozneje poročena Basarac), Franc Radovič (Tišljarov, nevestin brat, ubit med vojno), Katica Radovič (Sravni/Radovičeva, pozneje poročena Grdun), Jože Starešinič (Prdanski).

Sedijo: levo od ženina sedi Marija Starešinič (Prdanska, pozneje poročena Miketič - Staneča), desno od neveste pa Jože Radovič (Tišljarov, nevestin brat, ubit v Kočevskem rogu) in Marija Radovič (Vučičeva, pozneje poročena Miketič).

Poročni priči stojita za ženinom in nevesto: ženinova priča je bil sorodnik in prijatelj Jože Juranov, nevestina pa sestrična Marica Radovičeva.

Zakoncema se je leta 1940 rodila hčerka Marica.

 Potem je prišla 2. sv. vojna. Avgusta leta 1942 je bil Matija skupaj z mnogimi drugimi Preločani odpeljan v koncentracijsko taborišče na Rab; umrl je 23.12.1942 v taborišču Renicci v Italiji.

Ženi Mariji je vojna vzela ne le moža, ampak tudi oba brata. Z mamo Franco in hčerko je do leta 1953 živela v svoji rojstni hiši, po domače se jim je reklo Tišljarovi. Njen oče Jože Radovič je bil mizar (tišljar), a je že leta 1926 odšel v Vancouver v Kanado. S hčerko sta odšli k njemu v Vancouver 5. januarja 1953, kmalu se jim je pridružila še mama Franca.

Obe fotografiji sta iz arhiva njene hčerke Mary Rossi. Skupaj z mnogimi drugimi fotografijami in filmi z obiskov na Preloki nam ju je prijazno odstopila za preloško fototeko.

Fotograf je seveda Ciril iz Vinice (ne spreglejte premišljene razporeditve oseb na sliki in njegovega značilnega črnega platna za ozadje; gl. tudi fotografijo pira pri Bertovih, ki jo je naredil točno 20 let pozneje).

Ana Starešinič

Viri: Mary Rossi, Vancouver; Ivan in Marija Starešinič, P 10   

Naš kume posodobil Župančičevo pesem

Draga moja kuma, mene pa čudi, zakaj tebe tako čudi, da je naš pesnik Župančič u pesmice Zlato v Blatni vasi gledal u prihodnjost.

Kam pa naj bi čovik gledal???

Ako gledaš nazad, - ni niš!

Ako gledaš sedanjost, - istotako ni niš!

Zato čovik gleda u prihodnjost, kam bi drugam!

Da bi ti, kumica, i drugi, ki klikate po preloke.si, razumeli, kaj nam je Župančič u istine mislil sporočit, sm vam njegovo pesmico posodobil. Evo:

Oton Župančič, ZLATO V BLATNI VASI (posodobil preloški kume)

Prišli trgovci z novci

za šalo v Blatno vas zares,

na trgu sredi blata

pustili pisker zlata,

potem naprej,

haha ZARES,

zares trgovci z novci.

Prišli so cepci s slepci

za šalo v Blatno vas zares,

in pikapoka šlo je,

brž lonec je na dvoje,

potem naprej,

haha ZARES,

zares da slepci s cepci.

Prišli so KORLČKI z norčki

za šalo v Blatno vas zares,

planili so po zlatu,

raztresli ga po blatu,

potem naprej,

haha ZARES,

zares da norčki s Korlči.

Prišla je putka LUTKA

za šalo v Blatno vas zares,

vse blato potacala,

zlato je pozobala,

potem naprej,

haha ZARES,

ZARES da putka LUTKA.

In vsi Blatničani zbrani

sklenili so v en glas

ZARES:

»Ta putana kokodajca

bo znesla zlata jajca!«

Potem pa pit,

haha ZARES,

vsi Blatničani zbrani!

Preloška kuma se čudi jasnovidnosti našega pesnika Župančiča

Dragi kume,

pred par dani sm čula uno lepo pesmico od Jureta Ivanušiča, ki je naše gore list. Te dane pa me je moj vnuk svetil na jedno drugo pesmico, ki jo je napisal istotako naše gore list - Oton Župančič. To je pesmica "Zlato v Blatni vasi", ki sm jo vnuku čudapot brala, kad je bil još dete.

A te dane mi je po računalu poslal ovo kratko pismo: Stara mama, klikni na to! Dakako da sm kliknila na samo sebe i prikazali so se mi nekakvi zapisi iz močvirja.

Dragi kume, berem te zapiske i se čudim i ne morem prečudit. Kako je lahko naš Župančič tako daleko naprvo vidl? Kako je bil naš pesnik lahko tako pametn, da je znal, kako i kaj bu pri nas čez 100 let? Kume, kako bi nam ti to objasnil?

Tvoja kuma

P. S.: Kume, znam, da si pesniška dušica i da znaš celega Župančiča naizust, a segli ti prilagam to njegovo pesmico, da buš laglje razumel gornje zapiske iz močvirja: 

Oton Župančič ZLATO V BLATNI VASI

Prišli trgovci z novci / za šalo v Blatno vas zares,/na trgu sredi blata / pustili pisker zlata,/ potem naprej, haha zares,/zares trgovci z novci.

 Prišli so slepci s cepci / za šalo v Blatno vas zares,/ in pikapoka šlo je,/ brž lonec je na dvoje,/ potem naprej, haha zares,/ zares da slepci s cepci.

Prišli so norci s korci / za šalo v Blatno vas zares,/ planili so po zlatu,/ raztresli ga po blatu,/ potem naprej, haha zares,/ zares da norci s korci.

 Prišla je putka tutka / za šalo v Blatno vas zares,/ vse blato potacala,/ zlato je pozobala,/ potem naprej, haha zares,/ zares da putka tutka.

In Blatničani zbrani / sklenili so v en glas zares:/ »Ta puta kokodajca / bo nesla zlata jajca!«/ Potem pa pit, haha zares,/ vsi Blatničani zbrani!

Naš prvi gasilski dom

Preloško gasilsko društvo, ustanovljeno 1935, je prvo gasilsko brizgalno nabavilo leta 1938 (gl. obvestilo o veliki gasilski veselici 28.8.1938). Kmalu je bil zgrajen tudi naš prvi gasilski dom. Po znanem sporu glede lokacije so se odločili za lokacijo sredi vasi, kjer stoji tudi sedanji dom.  Zemljišče za gradnjo so dali Skrajni.

Njegova arhitektura je takšna, kot je bila pri večini vaških gasilskih domov v tistem času. Grajeni so zelo enostavno: pokončni in prečni stebri, vse skupaj obito z deskami, na vrhu pločevinasta streha z "gasilcem". Služili so kot garaža za brizgalno, stolpi (turni) pa za sušenje cevi. Takrat so bile cevi še platnene in se jih je moralo po uporabi posušiti, da so se potem shranile suhe. Zdaj tako sušenje ni več potrebno, saj so cevi iz umetnih materialov.

Naš turn je bil visok 12 metrov, kostanje za stebre so pripeljali iz bližnjega gozdiča Maríndola, cimrmani so bili seveda domačini. Gasilci so med gradnjo tarnali, da so dom zastavili preveč "na široko", da bi moral biti kaka 2 metra ožji, saj jim je močno primanjkovalo desk. Treba je bilo prositi po vasi še za dodatne deske. No, na koncu se je vse dobro izteklo in naši gasilci so bili na novi dom jako ponosni. Stal je dobra tri desetletja. Porušili so ga v sedemdesetih letih, ko so na istem mestu začeli graditi novi dom. Njegove stebre in deske so porabili za gradbene odre.

Fotografija je iz zbirke družine Grdun (Radovičevih), fotograf in letnica nastanka nista znana. Fotografija je dragocena tudi zato, ker se na njej lepo vidi Navoselkin kal, ki ga tudi že zdavnaj ni več.

Vse podatke zbrala Ana Starešinič (17. 11. 2013)

Viri: arhivsko gradivo PGD Preloka in Ivan Starešinič, P 10

Kdo je lucki?

Redni obiskovalec naše spletne strani, po rodu Preločan, ki živi v Ljubljani, nam je poslal pismo z naslednjo vsebino: "Oglašam se v zvezi s preloško narečno besedo lucki, ki sta jo uporabila preloški kume in kuma (npr. lucki čovik, lucka kuma ...). Vem, da to pomeni tuj, tuja ..., ampak odkod ta beseda? Zakaj se po preloško tujemu reče lucki, če se tako ne reče ne v slovenščini ne v hrvaščini (tuđ) ne v srbščini (tuđ) in tudi kaka nemška spačenka to ni? Odkod ta nenavadna beseda, ki je nisem zasledil nikjer drugje?"

Odgovor: Naša beseda lucki se je razvila (obrusila) iz besede ljudski (torej iz ljudstvo). V slovanskih jezikih so nekoč z besedo ljudski označevali tistega, ki ni naš, ampak pripada drugemu ljudstvu (je torej tuj). V slovenskih knjigah najdemo ljudski v pomenu tuj še pri Juriju Dalmatinu v 16. stoletju, nazadnje pa pri Marku Pohlinu v 18. stoletju.

Danes je na območju slovanskih jezikov ta pomen ohranjen samo še v nekaterih narečjih: recimo tudi pri nas na Preloki, v severovzhodni Sloveniji (npr. prleško lücki), pa recimo v nekaterih bolgarskih narečjih ...

Torej lahko rečemo, da je preloški pridevnik lucki v pomenu tuj jezikovni arhaizem, ki nas popelje nazaj v preteklost. Sedanjost pa nam bo veliko bolj znosna, če si bomo med seboj čim manj lucki. (A. S.)