Nekaj res revolucionarnega - po kumetovem izboru

Nekaj res revolucionarnega - po kumetovem izboru

Na naše prejšnje obvestilo o "lučeh na koncu predora" se je že odzval preloški kume. Tarna in se jezi, da je natančno preklikal vse tiste "revolucionarne" linke, a ni našel prav nič uporabnega zase.

Tiste aplikacije za prijetno prebujanje prav nič ne potrebuje, ker ga že od malih nog prebujajo petelini, ptički, krave v štali in sonce, ki vzhaja za našo sv. Trojico.

Tistega "revolucionarnega" obeska za iskanje ključev tudi ne potrebuje, ker se pri njegovi hiši nikoli nič ne zaklepa.

Za tisto električno kolo pa tudi močno dvomi, da bi se obneslo na preloških strminah, za vožnjo po njegovih njivah in drugih parcelah.

Pač pa nam sporoča, da si je nekaj revolucionarnega našel kar sam, in to čisto slučajno, ko je enkrat zvečer malo preklapljal kanale na svojem televizorju. Tam je videl ekipo, ki je izumila samohodne traktorje - ki gredo kar sami, brez traktorista. Kot je razumel, fantje izumljajo še druge take koristne kmetijske stroje, recimo samohodne kosilnice ...

Kume je navdušen: na Preloki odslej ne bo več nesreč s traktorji! Odslej bo lahko sedel lepo v senci, pametni traktor pa mu bo oral njivo. Ali pa bo sedel na balkonu in z enim očesom gledal nogometno tekmo na televizorju v sobi, z drugim pa kosilnico, ki mu bo kosila vrt.

Priložil nam je tudi link za te pametne stroje, s pripisom, da se pomaknimo na 16. minuto in 47 sekund:  http://www.siol.net/planet-tv/arhiv.aspx?caID=13&zaID=0&sort=1&cid=48709

Pripis uredništva: našemu kumetu se najlepše zahvaljujemo, da nas je opozoril na še en zanimiv in koristen izum slovenske pameti. Mi pa opozarjamo na še eno zanimivo naključje: ekipa, ki razvija te revolucionarne krmilnike, prihaja iz ljubljanskega podjetja ITSI INFO, ki ga na Preloki že poznamo, saj je sponzoriralo prekrivanje strehe na preloški šoli (gl. Akcija za sanacijo šolske strehe pred zimo). Bravo, fantje!

 

Še je luč na koncu predora, nadaljevanje

Še je luč na koncu predora, nadaljevanje

Po bolj žalostnih temah v naših prejšnjih obvestilih se bo prav prileglo spet malo pozitivne energije in optimizma. In kaj je lahko bolj optimistično kot sveže ideje današnje mladine?!

Skoraj ne mine dan, da ne bi med novicami s t. i. start-up scene zasledili kakšne, ki nas prepriča, kako inovativni so danes mladi in kako dobre ideje imajo. In da se za dobro idejo vedno najde tudi denar, kriza gor ali dol!

Nedavno smo poročali o ekipi mladih Gorenjcev, ki je na svetovnem spletnem portalu Kickstarter začela zbirati denar za razvoj električnega kolesa. Za zagon proizvodnje je potrebovala 100.000 dolarjev, do konca kampanje zbiranja sredstev pa je zbrala kar 701.239 dolarjev (gl. FlyKly Smart Wheel).

Ali pa projekt ekipe, ki je razvila revolucionarni obesek Chipolo in o kateri smo tudi že poročali. Za zagon proizvodnje so potrebovali najmanj 15.000 dolarjev, do konca kampanje so jih zbrali skoraj 300.000 (gl. Chipolo).

Na minulem vseslovenskem start-up vikendu (od 22. do 24. 11. 2013) je zablestela ekipa, ki je razvila idejo o prijetnem prebujanju in je že takoj po koncu tekmovanja dobila investitorje (gl. SUNiT).

Prav ta vikend (1. 12. 2013) pa se je v Sloveniji končalo znanstveno državno tekmovanje iz verižne reakcije, ko smo lahko za svojo favorizirano ekipo glasovali prek spleta. Na Preloki smo pridno klikali in prispevali svoj glas za verižno reakcijo, ki jo je sestavila 7-članska ekipa gimnazijcev iz Sežane (gl. prikaz verižne reakcije ŠC Sežana). Zakaj zanje? Zato ker so Srečkoti, kot so se poimenovali, v njej pokazali ne samo ogromno znanja, ampak tudi iznajdljivosti in spretnosti z najrazličnejših področij. In tudi zato, ker ima eden od teh Srečkotov - Tilen Čeh - preloške korenine, ki segajo k Radovičevim. 

(A. S.)

Zgodbe, ki jih piše življenje

Zgodbe, ki jih piše življenje

Spoštovani obiskovalci spletne Preloke, vabim vas, da nam tudi vi opišete kakšno življenjsko zgodbo katerega od vaših ali na sploh naših prednikov, ki se vam zdi kakorkoli pomembna ali zanimiva za širši krog ljudi. Vem, da vam takih zgodb ne manjka, saj vas kar nekaj zbira gradivo o svojem rodovniku in svojih koreninah, vem, da si urejate družinske albume. Zakaj ne bi torej kakih zanimivih zgodb delili z nami vsemi?

Pri sestavljanju vaše zgodbe sem vam pripravljena pomagati tudi s svojimi podatki in gradivom, ki sem ga doslej zbrala za Preloko in preloško faro.

Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Tukaj pa vam prilagam še link, na katerem najdete t. i. seznam rabskih žrtev (sestavljen po abecednem redu priimkov):

 http://www.cro-eu.com/forum/index.php?topic=1981.0

Te dni sem namreč opazila, da tega žalostnega seznama nekateri med vami še ne poznate.

Ana Starešinič

 

O dveh spominskih ploščah na Preloki

O dveh spominskih ploščah na Preloki

Po odzivih sodeč se vas je žalostna zgodba Jožeta Radoviča, ki je končal v Kočevskem rogu kot žrtev povojnih pobojev, močno dotaknila. Objava njegove zgodbe pa je sprožila toliko odzivov najbrž tudi zato, ker smo jo čisto po naključju objavili v četrtek, 28. novembra, torej isti dan in le nekaj ur prej, preden je umrl Mitja Ribičič, major, ki je bil (so)odgovoren za povojne poboje, a ni bil do zadnjega "nič kriv".

Seveda vas zanima tudi, kje na Preloki je zapisano ime Jožeta Radoviča - v spomin in opomin vsem nam, da se podobne stvari ne bi več dogajale.

Na spominski plošči na pokopališču, ki je bila postavljena leta 1995 in posvečena tako imenovanim zamolčanim, torej tudi žrtvam iz Kočevskega roga in s Teharij, ga zaman iščemo.

Pač pa najdemo kar štiri osebe RADOVIČ JOŽE na spominski plošči na našem večnamenskem domu, ki je bila odkrita 10. avgusta 1980. Ta plošča nosi naslov "Darovali življenja za svobodo" in ima dve koloni imen: tistih, ki so padli kot BORCI, in tistih, ki so umrli kot ŽRTVE koncentracijskih taborišč. V vsaki od teh kolon vidimo po dve osebi RADOVIČ JOŽE. Je katera od teh oseb Jože Radovič - Tišljarov?

V koncentracijskem taborišču je resda bil, vendar tam ni umrl. Umrla pa sta Jože Radovič - Radovičev, P 19 (umrl 2. 1. 1943) in Jože Radovič - Rahojkin, P 5 (umrl le dan pozneje, 3. 1. 1943).

Kaj pa dva Jožeta Radoviča v skupini padlih borcev? Eden od njiju je nedvomno Jože Radovič - Vučičev, P 41 (padel kot borec osvobodilne vojske 18. 4. 1944 v Loški dolini). Še enega Jožeta Radoviča, ki bi padel med vojno kot borec, pa na Preloki enostavno ni. Torej lahko sklepamo, da naj bi to bil Jože Radovič - Tišljarov. Borec je resda bil, in to dober borec, vendar ni padel ne kot borec za svobodo in ne med vojno. Umrl je "v svobodi", kot človek, ki so mu grobo poteptali njegovo osnovno človekovo dostojanstvo.

Ana Starešinič

ob-odkritjuplosca-iz

Tragična zgodba Jožeta Radoviča

Tragična zgodba Jožeta Radoviča

Tole obvestilo posvečamo Jožetu Radoviču - Tišljarovemu.

Je eden od šestih mladih mož na fotografiji, ki smo jo objavili nedavno (Poroka pri Tišljarovih 15. 2. 1938), in eden od petih mladih mož s tiste fotografije, katerih življenja so mnogo prezgodaj ugasnila. Jožeta tam vidimo kot 16-letnega fantiča (sedi poleg svoje sestre neveste).

Na fotografiji, ki jo prilagamo tu spodaj, pa je tri leta starejši (fant na levi). Skupaj s svojim bratrancem in prijateljem Jožetom Starešiničem - Prdanskim sta se slikala na vrtu v Kučeru. Ta mlada vesela fanta na sliki takrat gotovo nista slutila, kako grdo ju bo življenje preizkušalo že prav v kratkem.

V koncentracijskih taboriščih

Avgusta leta 1942 so ju Italijani skupaj z mnogimi sovaščani odgnali v koncentracijsko taborišče na Rab, Jožeta Tišljarovega pa od tam še v taborišče Renicci v Italijo. Obe taboriški kalvariji je preživel in po italijanski kapitulaciji septembra 1943 prestal še tretjo kalvarijo: pešačenje iz Italije domov na Preloko. 

V Cankarjevi brigadi in Belokranjskem odredu

Po pripovedovanjih je bil Jože Radovič velik domoljub. Domoljubje in hkrati sovraštvo do okupatorjev, ki so njemu in njegovim najbližnjim povzročili že toliko gorja, sta bili vzrok, da doma ni ostal dolgo. Le toliko, da si je nekoliko opomogel. Potem pa se je pridružil znameniti Cankarjevi brigadi. Bil je topničar in izkazal se je v številnih bitkah te brigade. Ko pa je šla Cankarjeva brigada na Hrvaško pomagat osvobajati Bosiljevo (mimogrede: ta napad se je zanjo končal zelo klavrno!), je bil Jože ranjen. Brigada se je morala umakniti čez Kolpo na slovensko stran in za en dan se je ustavila na Preloki, da so si borci nekoliko odpočili; ranjenega Jožeta so pustili doma, dokler ne okreva. Toda ko je čez nekaj tednov za silo okreval in hotel nazaj k svojih cankarašem, so ti bili že daleč nekje na Štajerskem. Jožetu ni preostalo drugega, kot da se je pridružil Belokranjskemu odredu na položajih nad Metliko.

Medtem pa je že padel njegov mlajši in edini brat Franje: tudi on je šel v partizane; ker je bil še premlad za fronto, je pomagal v kuhinji in je z mulo prenašal hrano; enkrat so ga skupaj s tovorom zajeli Nemci in ubili.

Na pragu svobode

Bila je že pomlad leta 1945 in vojna se je bližala koncu. Ko je bil Jože na položaju v bližini Drašičev, je tja prišla mama Franca in ga prepričevala, naj gre domov: da se ni niti še dobro pozdravil, da je Franje že padel, da je zet Matija umrl v taborišču, da ima samo še njega. Domov je šel strašno nerad - predvsem zaradi mame in njenih solz. A tudi zaradi zemlje in njiv, saj ji je rekel: "Prav, treba je mislit i na to, da bumo imali u svobode kaj za jest!"

V "svobodi"

Čez slab mesec se je vojna končala. Potem se je šel "javit" v Črnomelj. Kot je povedal njegov bratranec striče Prdanski, je rekel:"Idem se prijavit, da me ne bi slučajno kaznovali."

A so ga kaznovali, strašno kaznovali. Brez milosti so ga strpali v konvoj, ki je bil namenjen najprej na zbirno mesto v Šentvid pri Ljubljani in od tam v Kočevski rog. S tem, da je Jože po poti v Ljubljano zbolel in je v Šentvidu moral na bolnišnični oddelek. Ne glede na vse mednarodne konvencije, ki ščitijo bolnišnice in bolnike, so ponoči celotni oddelek, vse bolnike brez izjeme, naložili na tovornjake - smer kočevska brezna.

Oh, le kaj si je Jože Tišljarov mislil, ko so ga njegovi lastni soborci in tovariši gnali na morišče?!

To je bilo junija leta 1945.

In kot da cinizma in ironije usode še ni bilo dovolj, je konec leta 1950 na Preloko prišla posebna plaketa: Spomenica za Jožeta Radoviča (gl. spodaj). V znamenje globoke hvaležnosti za vse njegove zasluge in za vse, kar je na spomenici navedeno, jo je podpisal sam vrhovni komandant in prvi mož Jugoslavije - Josip Broz Tito.  V levem kotu pa še takratni drugi mož v državi - Aleksandar Ranković.

Spomenico in priloženo fotografijo hrani družina Starešinič, P 14

Podatke zbrala in zapisala Ana Starešinič

Viri: Jože Starešinič, P 14; Ivan in Marija Starešinič, P 10

arhiv-staresinic-01arhiv-staresinic-02