To soboto bo našo malo vas obiskal beograjski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Hočevar. In ne samo on. Prišlo bo tudi okoli 30 duhovnikov z vseh koncev in krajev. 

Prav pri nas bodo namreč praznovali 40. obletnico svoje mašniške posvetitve in se poklonili spominu na svojega prijatelja in sošolca na Teološki fakulteti, Preločana Jureta Ivanušiča. 8. julija letos bo minilo natanko 40 let od takrat, ko je Jure pri sv. Trojici na Preloki pel svojo novo mašo. In 22. julija letos bo minilo natanko 39 let, ko smo ga prav tam pokopali. 

Celotno slovesnost, ki se bo začela ob 11. uri, bo mogoče spremljati tudi neposredno prek spleta, in sicer na spletni povezavi www.preloka.si/v-zivo. Neposredni prenos se bo začel ob 10.50. 

Prihod msgr. Hočevarja na Preloko se pričakuje ob 10.30 uri. 

Lepo vabljeni torej na realno ali virtualno Preloko!

Župnija Preloka in Preločani

Tako številčna je bila naša folklorna skupina že slab mesec potem, ko je na Preloki snemal Božidar Jakac in ko so nastale najstarejše fotografije preloških folkloristov. Zdaj folkloriste vidimo na metliški železniški postaji. Je nedelja, 8. septembra 1940.

To je datum, ko so Preločani prvič dokumentirano (in to podrobno dokumentirano!) nastopili na kakem folklornem festivalu. T. i . "Drugi belokranjski praznik" je bil v Metliki 7. in 8. septembra 1940, Preločani so nastopili drugi dan. Med drugim so zaplesali tudi t. i. Svatsko kolo, na oder pa so že takrat prišli s pesmijo Mare Mare mila in odšli s pesmijo Lahko noč.

Da je to že čas, ko so bila moška oblačila iz domačega blaga bolj redka, kaže tamburaš Niko Grdun (Štalarski, pozneje Radovičev), za katerega ni več bilo mogoče najti narodne noše. Ostala dva tamburaša sta Rude Flajnik (Škavurinski) in Jože Grdun (Štalarski, z berdo). Vsi trije instrumenti so bili iz domače proizvodnje (naredil Janko Grdun - Štalarski).

Dekleta (z leve): Ana Šimunovič (pozneje poročena Špišič - Stankovska), Frančiška Grdun (Dejanska, pozneje poročena Peršič - Pavlinska), Barbara Pavlakovič (Bertova, pozneje poročena Marinčič), Ana Starešinič (Sirkova, pozneje poročena Grdun - Dejanska), Katarina Radovič (Radovičeva, pozneje poročena Grdun), Katarina Novak (Pintarova, pozneje poročena Starešinič), Ana Starešinič (Jurkova, pozneje poročena Žunič - Milankina), Marija Starešinič (Skrajna, pozneje poročena Mrzljak), Ana Starešinič (Jamina, pozneje poročena Pavlakovič - Jakovinska, Ana Grdun (Štalarska, pozneje poročena Čemas - Perušičeva), Marija Novak (Županova, poročena Starešinič - Račekarkina, skrita za berdo), Barbara Grdun (Dejanska, poročena Balkovec - Škrpelska).

Moški (z leve): čisto odzadaj je Stanko Novak (Županov, ki je skupaj z Božem Račičem organiziral ta nastop v Metliki), Slavko Starešinič (Frankovičev), Franc Starešinič (Frankovičev), Lojze Starešinič (Iz kovašnice), Niko Novak (Peričev), Niko Starešinič (Iz kovašnice), Janko Krotec (Kovačev) in Niko Starešinič (Skrajni).

Dekleti na oknu ne sodita k naši folklorni skupini.

Ta fotografija je iz arhiva Borisa Krotca iz Ljubljane. Fotograf je bil Stanislav Krotec (Kovačev).

Vse podatke zbrala Ana Starešinič 

Vir: Marija Starešinič, P 10; Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU  

Te fotografije so nastale na vrtu ob cerkvi, in sicer v nedeljo, 11. avgusta 1940, ko je prišel na Preloko Božidar Jakac s 16-milimetrsko kamero snemat dokumetarec Bela krajina (že barvni, a še nemi film).

Božidar Jakac je prišel skupaj z dr. Milanom Banom, prof. Rudolfom Mušičem (po rodu iz Adlešičev) in Oskarjem Maličem iz Vinice, s katerimi je prijateljeval Preločan Stanko Novak (Županov). Preloško folklorno skupino sta pripravila za snemanje Stanko Novak in njegova hči Anica Novak, pozneje poročena Bole.

Iz popisa kadrov v Filmskih zapisih Božidarja Jakca: "Fantje in dekleta v narodnih nošah plešejo na trati pri cerkvi hrvatsko kolo in šimi polko. Med plesalci: Miko Grdun, Katica, Marica in Anica Novak, Anica, Marica in Miko Starešinič in Anica Čereničenko."

Tisto nedeljo je Božidar Jakac na Preloki posnel še nekaj prizorov: s šolskega okna je snemal odhod ljudi od maše, posnel je predice pred Novakovo (Županovo) hišo, oslička z barilci prav tako pred Novakovo hišo, občinskega slugo, ki bere pri cerkvi oglas, in še nekaj za našo malo zgodovino gotovo "antologijskih" prizorov.

Marija Novak (Županova, pozneje poročena Starešinič - Račekarkina), ki je kot 15-letno dekle takrat tudi nastopala med plesalkami in predicami, pa se dobro spominja še "prizora", ki ga Božidar Jakac ni ne posnel ne popisal v svojih zapiskih: kosila pri Županovih.

Priprave nanj so stekle že veliko prej. Gospodar Stanko Novak se je za vse nasvete, tudi o sestavi jedilnika, obračal na župnika Jeriča, ki je bil takrat na Preloki najbolj vešč "protokolov" v tako visoki družbi. Jerič mu je najprej zastavil vprašanje, kakšno kosilo želi pripraviti: navadno, meščansko ali kraljevsko. Gospodar je na to odgovoril: "Ako koga pozovem, unda ga i pogostim!" In se je odločil za razkošno kosilo. (Pozneje je pripovedoval, da ga je to kosilo stalo vrednosti ene krave.)

Jedilnik je torej sestavil Jerič. Marija se spominja, da je bilo sega i sakaj i sega previše. Vse sklede, krožnike ter namizni in jedilni pribor so prinesli iz farovža, kuhat je prišla Jeričeva kuharica (Ana Lukanič s Sinjega Vrha, izučena kuharica, ki jo je Jerič pripeljal s sabo na Preloko s Sinjega Vrha, kjer je prej služboval).

Jerič je dan prej določil sedežni red za mizo, pač glede na družbeni status posameznega gosta. Gospodarju je točno naročil, kam naj koga posede. Takrat 15-letno Marijo je najbolj očaralo, kako dobro je Jerič poznal pravila obnašanja v visoki družbi, ko je dan prej določil tudi, kateri sedež naj gospodar pusti zanj, ki bo prišel zadnji. In je napovedal: "Ko bom prišel jaz, bo ta gost iz Ljubljane vstal in sedel na zame predvideni sedež, svojega pa prepustil meni." In potem se je točno tako zgodilo!

No, Marija se spomni tudi, kakšna navodila je Jerič dajal njeni sestri, takrat 19-letni Anici, ki je stregla pri mizi. Med drugim ji je zabičal, da če ji kak kos jedilnega pribora po nesreči pade na tla, ga ne sme pobrati in kar položiti na mizo. Mora ga samo odnesti v kuhinjo in spet prinesti nazaj. Hm hm, župnik ...

Vse tri fotografije so iz arhiva družine Starešinič, Preloka 10.

Vse podatke zbrala Ana Starešinič

Vir: Filmski zapisi Božidarja Jakca: 1929-55/Ivan Nemanič; Marija Starešinič, P 10

P. S.:

Tisti dan je nastala še ena znamenita fotografija: pogled na našo vasico s Krtinjka, ki še danes velja za značilno preloško veduto.

O fotografiji, ki je nastala mesec dni pozneje, pa TUKAJ.

(10. 7. 2013)

13. julij 2013 se bo v malo preloško zgodovino zapisal najmanj dvakrat.

Prvič kot dan, ko je našo vasico obiskal eden najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov - beograjski nadškof in metropolit - in skupaj z njim veliko duhovnikov iz Slovenijein ne samo Slovenije.

In drugič kot dan, ko se je dogajanje na Preloki "v živo" prenašalo prek interneta in je bilo to dogajanje mogoče videti in slišati po vsem svetu.

Za organizacijo neposrednega prenosa smo se odločili na željo mnogih naših ljudi po svetu, ki vedno radi slišijo kaj iz domačega kraja, toliko bolj pa, ko gre za tako velik dogodek, kot bo slovesnost 13. julija.

Ekipa, ki pripravlja in bo izpeljala ta prenos, je že rešila vse tehnične in logistične izzive, ki jih ni bilo malo. Vodja tega projekta je Tomaž Pavlakovič.

To bo torej prvič, da se bo kako dogajanje na Preloki videlo in slišalo po vsem svetu. "Po celem svetu, pa čak i šire!" kot bi rekli naši sosedje čez Kolpo. 

 Najstarejša fotografija preloških gasilcev

Gasilsko društvo Preloka je bilo ustanovljeno leta 1935.

Ta fotografija je nastala 28.8.1938, ob veliki veselici, s katero so proslavili nabavo nove gasilske brizgalne. Veselica je bila pri Račekarkinih (Starešiničevih, takrat Preloka 52, danes 10), pred njihovim novim skednjem/podom (zgrajen je bil leta 1934).

Fotograf: Ciril iz Vinice.

Fotografija je iz arhiva Borisa Krotca iz Ljubljane.

Okrog nabave te brizgalne se je najbolj angažiral predsednik društva Jure Požek (Fuzik). Kupili so motorko nemške znamke Ilo. Posrednik te nemške firme je bil Zupan iz Ljubljane. Ta je odposlal motorko na Preloko le par dni pred veselico, ki so jo pripravljali ob tej priložnosti. Ko je prišla na Preloko, so gasilci ugotovili, da jim ni poslal sesalnega traku. Na zahtevo Preločanov jim ga je poslal naknadno. Ta šlauf je prišel z vlakom v Črnomelj na sam dan veselice, tik pred njenim začetkom. Ponj je šel Miho Jurkov z motorjem. Menda je do črnomaljske železniške postaje prišel v 32 minutah in prav toliko je porabil za pot nazaj. Na fotografiji je tudi že ta šlauf.

Na tleh: na sredi Jože Krotec (Kovačev, dolgoletni trobentač društva) in dva člana gasilskega podmladka: levo Slavko Starešinič (Frankovičev), desno Jože Starešinič (Prdanski).

Gasilci (z leve): Jože Ivanušič (Biro), Rude Železnjak, Franc Radovič (Ivančev), Jože Miketič (Brezanov), Mihael Starešinič (Dolnji Jurkov), Peter Balkovec (Čemaskin), levo od brizgalne stoji predsednik društva Jure Požek (Fuzik).

Desno od brizgalne stoji Franc Krotec (Kovačev), sedijo pa Janko Radovič (S ravni, dolgoletni orodjar društva), Miko Žunič (Mikiček iz Novoselov), Franc Starešinič (Žiže), Janko Radovič (z Burnic), Štefan Železnjak, Jože Adlešič (Juranov), Jože Radovič (Tišljarov, gas. podmladek).

Matije Starešiniča (Račekarkinega, pri katerem je bila ta veselica), ni na fotografiji, ker so ga ravno takrat vpoklicali na orožne vaje.

Negasilci na fotografiji (z leve): Anka Radovič (z Burnic), Marija Žunič (Navoselkina), Ana Starešinič (Iz kovašnice, pozneje poročena h Kovačevim), Angela Starešinič (Iz kovašnice), na desni: Franca Radovič (Tišljarova) in sedem Starešiničev - Račekarkinih, gostiteljev veselice: Marija (dekliški priimek Radovič - Tišljarova, poročena z Matijo Starešiničem), Ana, Frančiška, Marija, Franc, Matija in Ivan.

Vse podatke zbrala Ana Starešinič 

Viri: arhivsko gradivo PGD Preloka; Jože Starešinič, P 14; Ivan Starešinič, P 10