Razstava o izsledkih projekta Okupacijske meje, v katerem s svojimi pričevanji o 2. sv. vojni sodelujejo mnogi Belokranjci, prihaja po Metliki in Semiču zdaj še v Črnomelj. Na ogled bo v Mestni muzejski zbirki, odprtje bo 20. junija 2019 ob 19. uri.

Tudi Preloka in vsa preloška fara (Žuniči, Balkovci, Zilje) sta na tej razstavi zastopani s številnimi pričevanji ter fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom. Največ teh pričevanj in dokumentov se nanaša na enega najstrašnejših zločinov italijanskega okupatorja na naših tleh, ko so naše ljudi odgnali v koncentracijska taborišča. Samo iz naše fare so jih 4. 8. 1942 na Rab odgnali kar 53. Samo s Preloke kar 24 in kar 9 Preločanov so tam izstradali do smrti.

Na razstavi je predstavljen tudi dopis, ki ga je v začetku leta 1943 poslal škofijskemu ordinariatu v Ljubljani preloški župnik Jože Pokorn. V njem ves obupan opozarja na hudo trpljenje svojih interniranih župljanov in veliko stisko njihovih svojcev. Dopis začne z besedami: "V rokah držim že 12 smrtovnic naših župljanov ...", konča pa s prošnjo "za takojšnje ukrepanje, preden zadnji interniranec ne umre!"

Toplo priporočamo, da si to razstavo ogledate. Njen osnovni namen je ozaveščanje. Ali z besedami vodje projekta Okupacijske meje dr. Boža Repeta: "Ne pozabimo: vsaka nova vojna se začne, ko naslednja generacija izgubi zgodovinski spomin. Naj naša raziskovanja in razstava pripomorejo k temu, da ga današnja ne bo!"

A. S. (19. 6. 2019)

Ambasador Bele krajine Oton Župančič je umrl 11. junija pred natanko sedmimi desetletji. In v počastitev te obletnice je izšla nova, prav posebna knjiga o njegovem življenju in delu. Spomine nanj obuja njegova žena Ani Župančič, roj. Kessler.

Razkriva nam številne doslej neznane plati tega velikega pesnika, dramatika, prevajalca in esejista. Odstira pogled na njegovo zasebno in družabno življenje. Opisuje njegove vsakodnevne navade in razvade, ustvarjalne in medvojne stiske. Piše o njegovem značaju, nazorih, o njegovi hudomušnosti in duhovitosti ... Med drugim izvemo, da je bil eden prvih slovenskih smučarjev, med prvimi pri nas je letel z letalom, da je rad pel, risal, igral na orglice, da je znal tudi pritrkavati, da je bil navdušen gobar ...

Razdelek Iz Otonovih mladih let je med najbolj zanimivimi in sočnimi v Spominih. Rad ji je pripovedoval o Beli krajini in Belokranjcih, o Vinici in predvsem o Dragatušu, kjer je odraščal. Najzanimivejša oseba, o kateri je pripovedoval, žal pa nikoli popisal, je bil njegov ded po materi, Franc Malič - Francina, kakor so ga imenovali domačini.

Ani na več mestih v knjigi omenja tudi njegov izredno pozitivni odnos, ljubezen do domačega belokranjskega narečja. V družinskem krogu je rad začel govoriti "z globokim goltniškim elom: bodisi po viniško – visoko in pojoče ali pa po dragatuško – globoko in moško."

Ganljivi so njeni spomini na Otonove zadnje dneve in ure, ko jo je večkrat prosil: "Daj Dragatuš." Želel je imeti v rokah razglednico z Dragatušem – "čisto preprosto razglednico z Dragatušem, ki jo je dolgo gledal. Tako tudi na smrtni postelji."

Spomine Ani Župančič na Otona, ki jih je popisala v štirih zvezkih, je uredila in opremila s komentarji njuna vnukinja Alenka Župančič*, zdaj skrbnica Otonove literarne zapuščine. Knjiga prinaša tudi veliko zanimivega slikovnega gradiva iz družinskega arhiva, večinoma objavljenega prvič.

Predstavitev knjige in tiskovna konferenca ob njenem izidu sta bili v gostilni Pri kolovratu ali Pri penatih, kot nekateri še danes rečejo tej gostilni. Zakaj tam? Ker so se tu nekoč zbirali ugledni kulturniki, t. i. penati. Član tega posebnega stalnega omizja pri Kolovratu je bil tudi Oton Župančič.

Ana Starešinič (6. 6. 2019)

*Dr. Alenka Župančič, vnukinja slavnega pesnika, je že dobra znanka tudi obiskovalcev spletne Preloke. Leta 2015 smo med drugim objavili njeno razkritje zamolčane Župančičeve sestrice, pomagala nam je npr. pojasniti Župančičevo strešico itd. Leta 2017 pa je dragoceno gradivo prispevala tudi k razstavi Plečnik v Beli krajini, saj nam je pomagala osvetliti lik in delo Plečnikovega učenca Marka Župančiča, ki je bil njen oče.

Viniška republika dobiva iz leta v leto nove in nove pomene, interpretacije in razsežnosti.

Rekli bi lahko, da raste v času, s časom in časom primerno. Bila je "razgrajanje” za nekatere, pa "proletrska revolucija s komunisti na čelu" spet za druge in zametek državnosti za tretje. Danes pa je praznovanje že preseglo sámo trajanje republike, vsa praznovanja skupaj pa so že zdavnaj presegla zaporne kazni kolovodjem – izrečene, pomiloščene in oproščene.

Viniška republika je ideja, ki je odmevala, a je segla zgolj do ziljskega klanca. Na Preloki je pričevanje o njej zabeleženo v Kroniki za leto 1919. Iz zapiskov Jožeta Bambiča na str. 57–61 lahko izluščimo:

“Boljševiško gibanje se je hotelo pojaviti na Vinici. V noči na veliko nedeljo so po Vinici streljali s karabinkami, revolverji, možnarji. Poštar viniški je naštel v eni sami uri do 100 strelov. Ponovilo se je tudi na velikonočni ponedeljek.

Ljudje niso bili zadovoljni, ni bilo reda. Viniški občinski odbor naj bi se izrekel in izrazil željo, da bi šla železniška proga skozi Vinico, dočim Poljanci zahtevajo, da bi šla iz Kočevja mimo njih. Ko se jim razloži, da se gre samo radi železnice, so ljudje vpili, da nočejo železnice, ampak samo hočejo republiko.

Republika jim je bila tak ideal, kjer bodo brez davkov in vojaštva! Mislili so na Ameriko in se nanjo sklicevali, najstarejšega moža v občini – nekega starčka iz Perudine – so naredili za predsednika republike in ga imenovali "naš Wilson". Odstavili so župana in izvolili novega ... Potem pa je prišlo nekaj vojaštva in orožnikov, ki so pripeljali s seboj 2 strojnici.

Bilo je vse le grmenje brez dežja. Časopisi so pisali o vinicizmu. Župan je bil odstavljen, poslovanje občine je bilo namreč neredno, manjkalo je tudi v blagajni ... Tudi Preloka je bila pri tem prizadeta, ker je šlo tudi iz njene kase. Pravijo, da bodo tirjali krivce, da se tisoči povrnejo, ki so šli nepravilno iz kase."

Tako g. Bambič, ki je bil župnik na Preloki od 1914 do 1920.

Sedaj pa se Viniška republika povezuje z osvobojenim ozemljem in RS, Republiko Slovenijo, našo državo. Viničani so za praznovanje natisnili tudi svoj denar ... Prišel pa je tudi predsednik republike g. Pahor. Poudaril je, da želi, da bi se ponosno spominjali vsega, kar je ohranjalo Slovence kot suveren narod, ki goji uporniškega duha, in opozoril na iskreno željo ljudi, da bi si sami postavljali oblast. "Prav je, da praznujemo to lepo tradicijo."

Viniška republika nam je (bila) zgled!

Ana Starešinič (28. 4. 2019)

P. S.: Torej zanimivo, “boljševizem” v Vinici je imel po mnenju g. Bambiča za cilj “Ameriko”, predsedniku te republike pa so pravili “naš Wilson”!

Še bolj zanimivo: obe republiki imata skupno “bančno luknjo”, pa tudi “štreko”. Proti Vinici je bil prvi tir, proti Kopru pa je še preostali, drugi tir. Prvi tir nikoli ni bil zgrajen, drugemu pa tudi ne kaže najbolje ...

Morda ne veste, da je zdajšnja Krajevna skupnost Vinica bila nekoč samostojna občina. Na fotografiji, nastali malo pred 2. sv. vojno, so občinski možje pred občinsko stavbo.

Kot pravi Mirko Mihelič, je to bila najmanjša hiša na viniškem placu in na sploh najbolj utesnjena viniška hiša, nobena druga ni imela tako malo prostora do sosedov. Stisnjena je bila na eni strani med Karinovo hišo, na drugi strani (gl. drugo fotografijo) je nanjo pritiskala Kramarjeva, pozneje Kravosova hiša, pred njo pa je bil viniški plac. Hiški na placu se je reklo po domače Babčeva oz. »Pri Babcu«, priimek pri hiši je bil Benetič.

Tu je bila sprva trgovinica. Babec je tu prodajal le osnovne potrebščine, kot so sol, sladkor, moka ..., pritovoril jih je s konjem iz Karlovca ob petkih. Hleva zanj seveda ni mogel imeti ob hiši, imel ga je nasproti kapelice sv. Florjana. Tako je bilo tudi še leta 1919, torej za časa t. i. Viniške republike.

Babci so potem hišo prodali viniški občini in ta je v njej uredila občinske urade, sem se je hodilo volit, tu je bil občinski arhiv ... Ob začetku 2. sv. vojne so si jo prisvojili Italijani, potem so se tu namestili partizani in zato so se Nemci pozneje znesli nad hišo tako, da so raztresli arhiv po hiši in vse skupaj zažgali. Mirko Mihelič še zdaj živo pripoveduje, kako sta sredi belega dne gorela hiška in z njo ves viniški arhiv.

Na povojni fotografiji viniškega placa iz leta 1950 spominja na nekdanjo Babčevo hišo oz. viniško občino samo še zid pred Karinovo hišo. Zdaj je na mestu te hiške parkirišče – za tri avtomobile, lahko tudi nemške!

Ana Starešinič (19. 4. 2019)
Ustni vir: Mirko Mihelič

Zgodovino oblikujejo in določajo posamezniki, eni manj, drugi bolj. Med slednjimi so gotovo Kacijanarji, nem. Katzianerji, rodbina, ki izhaja z graščine Katzenstein v Begunjah.

Ivan Kacijanar (nem. Hans Katzianer zu Katzenstein) se je rodil ok. 1491 na graščini v Begunjah. Kot je bilo takrat v navadi, se je odločil za vojaški stan. »Zaslovel je pri turškem obleganju Dunaja oktobra 1529, ko je s svojo konjenico pri Koroških vratih odbil tri silovite naskoke Turkov in v boju mož na moža sam premagal dvanajst turških vojakov,« se da prebrati o njem na spletu. Proslavil se je tudi v bitki pri Košicah ter tudi pri Dunajskem Novem mestu. Po tem je pri Osijeku že poveljeval kot general 50.000 vojakom proti Turkom v bitki za Slavonijo. Bil je odličen vojaški strateg, 7 let (1530–1537) pa je bil tudi kranjski deželni glavar. Seveda tudi bogastvo in vpliv nista izostala.

Brat Franc Kacijanar (1488–1543) pa se je odločil za duhovniški poklic in je postal ljubljanski škof.

Ker je dežela Kranjska v tistem času skupaj s Štajersko, Koroško, Goriško in Istro upravno spadala pod Notranjo Avstrijo, se je Ivan Kacijanar preselil v njeno tedanjo prestolnico – v Gradec* in tam zasnoval rodbino Katzianerjev.

Njegovi potomci so bili v 17. stoletju povzdignjeni v grofe. Sredi Gradca je še danes njihova razkošna štirinadstropna palača z baročnim portalom in rodbinskim grbom na pročelju (grb Katzianarjevih z znamenitimi 4 mačkami, die Katze 'mačka'). Nagrobna plošča z njihovim grbom je tudi v osrednji mestni cerkvi v Gradcu.

A vrnimo se k Ivanu: njegovo vzpenjanje po družbeni lestvici se zanj ni končalo dobro. Postajal je vse hujša konkurenca in za marsikoga trn v peti. Leta 1539 je bil umorjen med kosilom pri hrvaškem grofu Zrinjskem, in to po navodilu cesarja.

Zahrbtno umorjenega brata je dal ljubljanski škof Franc Kacijanar pokopati v cerkvi v Gornjem Gradu, štiri leta pozneje pa je bil tam pokopan tudi sam. In še danes nas v Gornjem Gradu kamnita nagrobna spomenika obeh znamenitih Kacijanarjev spominjata na te davne čase.

Ivanov potomec Manfred Katzianer, član rodbine Katzianer iz Gradca, je napisal že tri knjige o Gradcu in je že pol stoletja tudi tesno povezan s Preloko in Belo krajino. Skupaj z ženo Ančico, po domače Ančko Županovo, sta prihajala na Preloko za vsake večje praznike, za vsaka večja kmečka dela, bila sta redna udeleženca vseh naših večjih prireditev in dolgoletna člana našega gasilskega društva.

Minulo soboto, 6. aprila 2019, točno na drugo obletnico njene smrti, se je delegacija s Preloke poklonila njenemu spominu pred grobnico Katzianerjevih v Gradcu.

Ana Starešinič (10. 4. 2019)

* Gradec (danes na avstrijskem Štajerskem) je bil vse do leta 1749 tudi naše glavno mesto, saj je bila Bela krajina del dežele Kranjske, ta pa sestavni del Notranje Avstrije. Belokranjci pa se seveda lahko pohvalimo tudi s svojim lastnim Gradcem. Ime je slovanskega izvora: grad (<ograda) pomeni 'velika utrjena naselbina', manjšalnica gradec/gradac pa 'manjša utrjena naselbina'. Nemško ime Graz za mesto Gradec na avstrijskem Štajerskem se je prvič pojavilo šele leta 1128. Ne le ime mesta, tudi nekatere tamkajšnje arheološke najdbe pričajo o majhnem gradu Slovanov, ki je sčasoma postal močna utrdba in potem – Graz.