Danes, ko je kulturni praznik, naj vas povabimo na poseben sprehod po Preloki in njeni okolici – tokrat skozi fotografski objektiv naše rojakinje Anke Čeh.

Anka je po rodu Preločanka, rojena Grdun, po domače Radovičeva, a je že kmalu po osnovni šoli odšla živet in delat na drugi konec Slovenije – v Sežano. Že od nekdaj je njen največji in najljubši hobi fotografija. Je dolgoletna članica Fotokluba Žarek iz Sežane, o njenih uspehih ter številnih pomembnih domačih in mednarodnih priznanjih pa na tem mestu le to, da je bila njena fotografija V pomladnem dežju lani izbrana za najboljšo na natečaju Primorskih novic, Anka pa je osvojila tudi 1. mesto na fotografskem natečaju DIA Primorska v kategoriji »minimalizem« in prejela prestižno – zlato medaljo Fotografske zveze Slovenije.

Anka in njen mož Jadran, ki je prav tako odličen fotograf, sta že vrsto let tudi aktivna člana preloške spletne skupnosti. Recimo TUKAJ se lahko spomnite nekaj njunih fotografij iz obsežnega opusa »Govorica rok« ali TUKAJ fotografij na temo preloških podov.

Zdaj pa objavljamo 12 Ankinih in 2 Jadranovi fotografiji, ki smo jih izbrali iz obsežnega videa, posvečenega spominu na Ankinega brata Nikolaja Grduna. Gotovo se strinjate, da ta naša Kraševca na vsakem koraku opažata lepoto kraja in pokrajine, kjer se je Anka rodila.

Foto: Anka in Jadran Čeh

A. S. (8. 2. 2022)

Danes, ko mineva 150 let od rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika in ko smo vstopili v Plečnikovo leto, poglejmo, kaj Plečnikovega je skupno Preloki in Ljubljani.

Najprej jima je skupno to, da je Plečnikov največji arhitekturni projekt za Preloko (iz 1953) – cerkev – ostal neuresničen, tako kot ni bil uresničen niti njegov veličastni projekt za Ljubljano (iz 1947) – načrt za slovenski parlament, ki ga je poimenoval kar Katedrala svobode.

Doslej neuresničeni cerkev in »katedrala« pa imata še več skupnega tudi v sami arhitekturni zasnovi.

Obema projektoma je skupen nemara najbolj osupljiv Plečnikov arhitekturni element, nekakšno arhitekturno presenečenje: motiv poševnih, v notranjost "padajočih" stebrov, ki nosijo ¬ v preloškem primeru strop, v ljubljanskem pa znameniti stožec.

Te poševne stebre, ki naj bi optično povišali strop, najdemo na obeh preloških načrtih. Na prvem (iz 10. 7. 1953) še kot masivne, monumentalne, delno dekorirane, na drugem (iz 12. 7. 1953) pa so leseni, sestavljeni iz štirih tesno povezanih (okovanih) stebrov. Kar ima tako statično kot simbolno vrednost.

Pri Katedrali svobode bi bila zamisel »padajočih« stebrov, nagnjenih v notranjost velike dvorane parlamenta, seveda izvedena v veliko bolj monumentalni različici.

Stebre na prvem preloškem načrtu in na ljubljanskem naj bi delno prebarvali. To je bil Plečnikov odziv na takratno arheološko odkritje, da so bili kipi in javne zgradbe v starih Atenah, za katere so dolgo domnevali, da so bili iz bleščečega belega marmorja, v resnici živo obarvani. Idejo v notranjost padajočih stebrov, značilnih tudi za znameniti Panteon v Atenah, pa je Plečnik med drugim razvijal tudi v načrtih za cerkev in samostan sv. Križa v Zagrebu (iz 1946).

Obema nerealiziranima projektoma je skupno tudi to, da sta realizirana kot maketa. Maketo Katedrale svobode je dal izdelati na lastno pobudo in stroške kar sam Plečnik leta 1949, maketo preloške cerkve pa smo »na lastno pobudo in stroške« izdelali Preločani leta 2017.

Maketa Katedrale svobode je bila doslej predstavljena na treh velikih razstavah v tujini: v Parizu (1986), v Bruslju (2008) in v New Yorku (2018), preloška cerkev pa doslej le na razstavi v Črnomlju (2017).

Vendar čas velikih projektov šele prihaja. Jože Plečnik vse bolj postaja naša globalna blagovna znamka – globalna prepoznavnost. Nedavno je o njem tvital celo znani ameriški reper Kayne West ter mu priznal globalno perspektivo in mednarodno veljavo. Zdaj pa je ta veliki (tudi preloški) arhitekt postal še – stripovski junak.

Ana Starešinič (23. 1. 2022)

P. S.: Ta članek je objavil tudi Radio Odeon na svojih portalih – tukaj.

Preloka ne bi bila to, kar je, brez cerkve in šole na griču. Šole pa ne bi bilo brez učiteljev. Vsi, od našega prvega učitelja Pavla Boršnika pa vse do zadnje učiteljice Marije Starešinič, so nas Preločane prosvetljevali, izobraževali v najširšem pomenu besede, in uspeh ni izostal. Tudi po njihovi zaslugi se je na Preloki razvijala bogata kulturna dejavnost, ki je vzbujala pozornost muzikologov, etnologov, velikanov, kot sta Božidar Jakac in Jože Plečnik, itd.

Prav zdaj, ob začetku novega leta, pa se lahko razveselimo še enega takega uspeha – uspeha našega rojaka Tomaža Pavlakoviča. Tomaž je obiskovalcem Preloke.si znan kot njen tehnični vzdrževalec. Kot nek »stric iz ozadja« skrbi za nemoteno delovanje tega portala. Skrbi pa tudi za našo bratsko oz. sestrsko spletno stran Prilišća, na oni strani Kolpe. Naj še spomnimo, da je bil vodja tehnične ekipe, ki je izpeljala prvi internetni neposredni prenos s Preloke ob obisku beograjskega nadškofa in blagoslovitvi tega portala. Večkrat smo ga Preločani imeli priložnost spoznati tudi kot odličnega pevca.

Tomaž, sicer profesor matematike in tehnike, je prav v teh dneh poklicno napredoval, postal je ravnatelj Osnovne šole Belokranjskega odreda Semič. Njegovo 20-letno delo na tej šoli, tudi kot mentor, npr. pri razvijanju ustvarjalnosti na filmskem področju ali kot somentor na filmskem taboru Kolpa, pa delo v strokovnih aktivih – šolskih in regijskih, njegov prispevek k uvajanju IKT v poučevanje in k izboljšavam na tem področju – na šoli in v regiji …, vse to je obrodilo sadove. Kot sam pravi: »Prenašanje znanja na svoje slušatelje in spremljanje njihovega napredka me je vedno navduševalo in me polnilo z novo energijo, da sem lahko vedno iskal nove in boljše metode dela«.

Tomažu, po rodu in po srcu Preločanu, ob tej njegovi poklicni prelomnici čestitamo in se hkrati zahvaljujemo za prispevek vsem nam.

Za uredništvo www.preloka.si – Ana Starešinič
(7. 1. 2022)

P. S.: Čestitko je objavil tudi portal Radia Odeon.

Leto je naokoli.
A tisto, kar je videti kot konec,
je pravzaprav začetek.
Srečno 2022!
Uredništvo www.preloka.si

Leto, ki se počasi izteka, je bilo na Preloki pretežno v znamenju jubileja našega rojaka, gledališkega igralca Staneta Starešiniča. Na www.preloka.si smo tako med drugim strnili njegov gledališki opus, vnesli njegovo življenje in delo na Wikipedijo itd. itd.

Njegovemu spominu pa smo se Preločani poklonili tudi s tem, da smo mu prav na dan, ko bi praznoval svoj 100. rojstni dan, odkrili spominsko ploščo.

Spominsko obeležje stoji na našem večnamenskem domu, ob stopnicah v kulturno dvorano z odrom, ki ju je pomagal graditi. Spominja ne le nanj in njegov prispevek temu domu, ampak predvsem na čas in ljudi, ki se jim je s svojo energijo, svojim delom pomagal dvigniti nad njihov vsakdan.

Stane Starešinič je vse življenje dajal, vračal okolju, iz katerega je izšel. Zato je spominska plošča postavljena prav tam, kjer je puščal svojo ljubezen, razsvetljeval in nam dajal zgled.

In zato je to obeležje tudi simbol, ki nam je vsem v spodbudo, kaj se da doseči in kako je treba prispevati skupnosti. Vsak po svoje in vsak v svojem času, s svojimi danostmi.

A. S. (16. 12. 2021)