Nova kapela, kjer bodo sv. maše predvsem ob delavnikih v mrzlih zimskih dneh, je umeščena v župnišče*.

Kapela je – od zamisli do izvedbe – delo Preločana, zdaj župnika v Poljanski dolini Jožeta Pavlakoviča**. Zasnoval jo je zelo funkcionalno in vse elemente izdelal iz lesa.

Njeno središče je seveda oltarček s tabernakljem, ki nosi pomenljive krščanske simbole ribe, križa, Jezusovega srca in plamena. Jože si je zamislil in izdelal tudi daritveno mizo in 13 klopi, nova vrata, karnise, svečnike ... (podrobneje je svoje delo predstavil tukaj).

Osrednja podoba kapele, ki dopolnjuje oltar, pa je delo slikarke, ki je prav tako domačinka, Ane M. Jerala. Slika nosi naslov "Marija kraljica družine" in njej je nova kapela na Preloki tudi posvečena. Kot posebna priprošnja k Mariji, da bi ti naši odmaknjeni, demografsko ogroženi kraji "stali inu obstali".

Ana Starešinič (6. 12. 2019)

* Župnišče na Preloki je bilo zgrajeno za časa župnika Gašperja Porente (na Preloki je bil od marca 1824 do avgusta 1855). Gradil ga je gradbeni mojster Ivan Hočevar. Prostor, kamor je zdaj umeščena kapela, že dolgo ni več služil svojemu prvotnemu namenu; nekoč so v njem stanovale farovške kuharice.

** Jože Pavlakovič je za svoj rojstni kraj storil že pred tem marsikaj. Delo njegovih mojstrskih rok in neizčrpnih idej sta npr. novi daritveni oltar in nadškofov prestol v preloški cerkvi, naredil pa je tudi maketo cerkve, ki jo je za Preloko načrtoval arhitekt Jože Plečnik. Jože med drugim tudi lepo skrbi za kapelo in križev pot, ki ju je v Jakovinih ustvaril njegov oče.

V četrtek, 5. 12. 2019, bo Miklavžev večer. Ta dobrotnik bo seveda raznašal darila tudi po Preloki, morda najlepšega pa bo prinesel kar vsej preloški fari: novo kapelo v preloškem župnišču. Dobrodošla bo predvsem v mrzlih zimskih dneh, ko se pri sv. maši ob delavnikih zbere manj ljudi in bo ta prostor lažje ogrevati.

Pozimi se nam torej pri sv. maši na Preloki res ni več bati mraza!

(3. 12. 2019)

Še ena žalostna novica s Preloke: v četrtek, 12. 9. 2019, je umrla še ena naša vaščanka – Frančiška Stipanovič, po domače teta Rahojkina.

Dočakala je, kot rečemo, lepa leta in z njimi marsikaj lepega, vendar ji življenje ni prizanašalo niti z udarci!

Rodila se je kot tretji od štirih otrok Jožeta in Frančiške Radovič. Njen mlajši brat Franc je nepričakovano umrl pri komaj sedmih letih (1937), potem se je leta 1941 pri gradnji domačega skednja smrtno ponesrečil oče Jože. Leto pozneje so brata Jožeta Italijani skupaj z mnogimi Preločani odgnali v internacijo na Rab in ga tam izstradali do smrti (1943). Starejša sestra Ana se je poročila v Paunoviče in tako je v domači hiši od štirih otrok ostala samo Frančiška. Leta 1952 se je k hiši priženil Stevo Stipanovič in s Frančiško sta se jima rodila Vlado in Verica.

Da bi Rahojkina hiša lahko šla v korak s časom, kot rečemo, je mož Stevo vrsto let hodil na delo v Nemčijo. Doma so razširili hišo, nakupili kmetijske stroje, potem pa je moža na njivi, pri delu s traktorjem, zadela možganska kap in mu v bolnišnici v NM niso mogli več pomagati (1987). Oba otroka sta že prej odšla od doma – pač za boljšim in lažjim kruhom v mesto. Frančiška je ostala sama doma z bolehno, na posteljo prikovano sestro Ano, ki se je po moževi smrti vrnila v domačo hišo. Vrsto let je Ani stregla, čeprav je bila slabotna in bolehna tudi že sama. Močno jo je prizadelo tudi to, da ji je začel pešati vid in ni mogla več brati, kar je prej tako rada počela. In potem je doživela še en zelo hud udarec: izgubila je vnuka Mladena ... Zadnja leta je preživela pri sinu Vladu v Paunovičih.

Tete Rahojkine se bomo spominjali kot dobre, skromne, do vseh prijazne ženice, z vsemi vedno v lepih odnosih ... in jo bomo pogrešali!

Naj zdaj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v soboto, 14. 9. 2019: spominu na teto Rahojkino se bo mogoče pokloniti ob krsti, ki bo v cerkev sv. Trojice pripeljana ob 14. uri, pogrebna maša pa se bo začela ob 16. uri.

(12. 9. 2019)

Mali zvon svete Trojice na Preloki  se je spet oglasil in naznanil, da je v našem selu spet kosila smrt. Tokrat je kosila v Rtiču. 7. julija 2019 je umrla Ana Novak, po domače Županova*.

Rodila se je 4. julija 1931 staršema Kajin v Podklancu. Leta 1958 se je poročila s Preločanom Stankom Novakom - Županovim in še sama postala prava Preločanka: skrbna, delovna žena, ki podpira tri vogale hiše, in dobra mama trem hčerkam, ki so se jima rodile v zakonu. Potem ko je mož Stanko leta 1984 umrl, je padla večina bremen velikega Županovega grunta na njena ramena. Vendar Anke Županove nikoli nisi slišal, da bi se pritoževala ali da bi jamrala. Nasprotno, rada se je šalila, rada se je smejala. In številni rod Novakovih - Županovih, ki se je razkropil po svetu, je bil tu vedno dobrodošel in vedno lepo sprejet.

A bremena življenja so pustila posledice: zadnji dve leti je bila prikovana na bolniško posteljo in zadnje leto in pol je živela v domu za starejše na Bosancih. Bistrega duha pa je Anka Županova ostala vse do konca.

Naj zdaj počiva v miru!

Iskreno sožalje vsem njenim najbližjim.

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v soboto, 13. julija 2019, pri sv. Trojici na Preloki: žara bo v cerkvi od 11. ure, pogrebna maša se bo začela ob 16. uri.

(8. 7. 2019)

*Njen odhod pomeni novo bolečo izgubo tudi za vso Preloko, saj zdaj ostaja brez prebivalcev še ena preloška hiša – Županova. To ime je hiša dobila v začetku 20. stoletja, ko je njen takratni gospodar Jože Balkovec postal župan. Njegov zet Stanko Novak pa je tu odprl trgovino in jo uspel obdržati tudi po letu 1948, ko so bile vse zasebne trgovine v Jugoslaviji uradno ukinjene. Pri Županovih je bil štacun vse tja do sredine osemdesetih let, bil je ena res redkih zasebnih trgovin v državi.

Šimunci, kot rečemo delu Preloke od št. 15 do 18, so v torek, 25. junija 2019, izgubili eno svojih zadnjih prebivalk: Ano Starešinič - Peričevo.

Teto Peričevo je bilo vedno veselje obiskati in se z njo pogovarjati. Bila je izjemno zgovorna oseba, rada je obujala spomine, o vsem je znala tako slikovito pripovedovati.

Kljub svoji navidezni krhkosti je bila neverjetno žilava in močna oseba. Potrpežljivo je prenašala svoj križ življenja in mnoga njegova bremena. Najprej grozote 2. sv. vojne, ko je trepetala za življenje brata Mikota, ki je bil zaprt na Rabu. Kolikokrat je kot drobna deklica takrat pešačila v Črnomelj na pošto in na glavi nosila paket s hrano zanj in po poti molila, da bi paket tudi res dobil. Veselje, da je brat Miko Rab in vojno preživel, je kmalu skalila bolečina, da so ji takoj po vojni na Teharjah ubili brata Iveta, – bolečina, ki jo je spremljala vse življenje.

Zgodaj, prezgodaj je za vedno odšel tudi mož Jože, po svetu so se že prej razkropili otroci. Seveda so se vračali, predvsem za vikende, in ji pomagali, a zemlja in živina ne moreta čakati samo na vikende. In ženici v letih, s hišo, z zemljo in na zemlji ni bilo ravno lahko ...

Teto Peričevo si bomo zapomnili tudi po tem, s kakim žarom je podpirala vse naše akcije za ohranitev preloške kulturne dediščine in osvetlitev naše lokalne zgodovine. In ne samo podpirala, ampak v teh akcijah tudi tvorno sodelovala. Z enim od teh svojih prizadevanj se je celo zapisala v naše glasilo Preloški informator (gl. sliko desno). Ko pa smo recimo sprožili akcijo evidentiranja starih preloških fotografij, nam je z velikim veseljem razkazala svoje škatle s slikami. Tudi sama je bila jako vesela, ko smo v tej njeni zakladnici odkrili eno naših najstarejših in najdragocenejših fotografij: na njej je njen oče Miko kot avstro-ogrski vojak, ranjen in v bolnišnici v Galiciji. In se je jako razjezila, da so vogal prav te fotografije že malo načele miši, in je bilo treba teto pomiriti, da ni fotografija zato nič manj verodostojna, ravno nasprotno!

Da, to je bila teta Peričeva, kakršno smo imeli radi in ki jo bomo pogrešali.

Naj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v torek, 2. julija 2019, pri sv. Trojici na Preloki: žara bo v cerkvi od 11. ure, pogrebna maša se bo začela ob 16. uri.

Iskreno sožalje vsem njenim najbližjim in vsem sorodnikom!

(25. 6. 2019)