Spet žalostna vest iz naše fare: na svojem domu v Balkovcih je v 96. letu umrl Ivan Starešinič.
To je nadvse žalostna vest tudi za našo spletno stran in spletno skupnost, saj nam je s svojim briljantnim spominom veliko pomagal pri osvetljevanju naše lokalne zgodovine. Dragocena so denimo njegova pričevanja o izseljevanju ljudi iz naših kraje v Ameriko, pa o večdesetletnih prizadevanjih naših prednikov za gradnjo mostu v Žuničih …
S svojimi pričevanji je sodeloval tudi v obsežnem raziskovalnem projektu o življenju ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Ti njegovi spomini so zabeleženi tako v knjigi Vinceremo, videt čemo kot v istoimenskem dokumentarnem filmu.
Seveda pa moramo omeniti še, da sta nam Ivan Starešinič in njegova družina na široko odprla vrata svojega doma tudi ob snemanju dokumentarca Steljarija na Preloki. V starem delu njihove hiše smo namreč posneli dva etnološko ključna prizora priprave hrane za steljare.
Poglejmo še nekaj drobcev iz njegove osebne življenjske zgodbe.
Rodil se je 16. januarja 1927 pri Mikčevih v Žuničih, kot četrti od šestih otrok. Pri Mikčevih je bila takrat gostilna in podjetni oče Peter je presodil, da v dobro gostilno spada tudi harmonika in jo je kupil. A naneslo je tako, da je harmonika zanimala edino malega Ivana. In se je že pri petih letih kar sam začel učiti igranja, le nekaj malega mu je pri tem pomagal sosed Franc Žunič - Jankov. Harmonika ga je potem spremljala vse življenje, celih 90 let. Z njo je razveseljeval na nešteto pirih v bližnji in daljni okolici, na nešteto veselicah. In tudi v partizanih. Leta 1944 je bil kot 17-letni fantič namreč mobiliziran v partizane in ker se zanj ni našla puška, se je pa našla harmonika. To je bil čas, ko je pogosto zrl smrti v oči. Najbolj od blizu dvakrat: prvič v Loški dolini, ko je nedaleč od njega padel bratranec Jože Radovič iz Krocev, in drugič takoj po vojni. Ivan je namreč konec vojne pričakal doma, kamor si je prišel pozdravit poškodovano nogo, potem pa je kot skrivač pristal v šentviških zaporih. Pred kočevskimi brezni ga je rešila razglasitev amnestije.
Leta 1953 se je poročil z Barbaro Balkovec in priženil na kmetijo v Balkovce. Ker je bil že od malega velik ljubitelj konj – in pri Mikčevih so imeli vedno lepe konje, so seveda tudi v Balkovcih vole kmalu zamenjali konji. Več desetletij se je z ljubeznijo ukvarjal tudi s čebelarstvom in kot spreten rokodelec sam izdeloval čebelje panje.
V zakonu z ženo Barbaro se jima je rodilo troje otrok. Celih 55 let sta bila tako rekoč zgledna življenjska sopotnika. Žal Barbara že od leta 2008 počiva pri sv. Antonu v Ziljah in tam se ji bo čez nekaj dni pridružil še Ivan.
Za njim zdaj žaluje poleg treh otrok še 8 vnukov, 17 pravnukov in ena prapravnikinja.
Podrobnosti o pogrebu: Ta bo v petek, 22. aprila, ob 16. uri na pokopališču v Ziljah. Žara bo na dan pogreba od 10. ure v tamkajšnji mrliški vežici. Svojci cvetje in sveče hvaležno odklanjajo v korist cerkve sv. Antona v Ziljah.
A. S. (19. 4. 2022)
