Plečnikovo leto 2017 se je v Beli krajini začelo že leto prej in se bo, kot vse kaže, potegnilo še v leto 2018. Ob robu razstave Plečnik v Beli krajini, na kateri smo med drugim predstavili Plečnikov unikatni novomašniški kelih, smo namreč prav po detektivsko razvozlavali zgodbo še enega keliha, ki je prav tako narejen po Plečnikovem načrtu in ga hranimo v Beli krajini, in sicer v Metliki.

Plečnikov metliški kelih je presenetljivo poseben zaradi svojega okrasja: ob njegovem deblu so namreč nanizane tri vrste s po tremi staroavstrijskimi srebrniki s podobo cesarja Franca Jožefa. Torej goldinarji, denar, za kelih vsekakor nenavadno, nepričakovano okrasje!!!

Metliški župnik Primož Bertalanič ve povedati, da je ta kelih v Metliki znan kot Baragov kelih*. Zakaj Baragov? Zato, ker ga je škof Anton Vovk poklonil metliški župniji leta 1958, ob 90. obletnici smrti škofa Barage.

Napisi na kelihu to potrjujejo. Na obodu stalca (podstavka) je vgraviran napis UNUM EST NECESARIUM (Eno je potrebno, škofovsko geslo škofa Barage) – IN DOMINO CONFIDO (V Gospoda zaupam, škofovsko geslo škofa Vovka) + BARAGAE HONORI (v čast škofa Barage) + ANTONIUS VOVK (škof Anton Vovk). Na spodnji strani stalca pa je vgravirano, da je kelih izdelan po Plečnikovem načrtu iz leta 1956, izdelal pa ga je pasar Alojz Pirnat** leta 1958.

Torej: ta kelih je Plečnik zasnoval v zadnjem letu svojega življenja, škof Vovk pa ga je leta 1958, tj. leto po Plečnikovi smrti (umrl 7. 1. 1957) in 90 let po Baragovi smrti (umrl 19. 1. 1868), poklonil Baragovi in svoji nekdanji župniji Metliki***.

Kakšna pa je celotna zgodba tega oblikovno tako nenavadnega keliha? Razvozlavali smo jo ob pomoči literature o Plečniku in njegovem delu ter s pomočjo arhiva dr. Damjana Prelovška:

Kelih z 9 staroavstrijskimi srebrniki (zgornja fotografija) je v zajetnem opusu Plečnikovih kelihov znan po tem, da si ga je dal Plečnik v zadnjem letu življenja izdelati kar sam zase, da pa ga je potem, ko je bil že na smrtni postelji, poklonil škofu Vovku.

To izvemo iz pričevanja Plečnikovega nečaka Karla Matkoviča o stričevih zadnjih dneh in urah (zapis z dne 27. 2. 1957):
"Malo pred Božičem ga je (Plečnika) Presvitli (ljubljanski škof Anton Vovk) obiskal. Zvečer potem smo mu morali prinesti kelih, ki ga je pred več meseci dal kar zase narediti, ker ga je pač veselilo, kako bo izgledalo stalce z avstrijsk(imi) goldinarji. Že preje enkrat ga je škofu pokazal, ta ga je pohvalil in drug dan sem moral odnesti ta kelih škofu v dar oziroma v svobodno uporabo ..."****

Je morda škof Vovk ta Plečnikov lastni kelih leto pozneje poklonil Metliki, še prej pa dal nanj vgravirati priložnostni napis na stalcu. Ne, gotovo ne.

Originalni Plečnikov kelih z 9 goldinarji je pasar Alojz Pirnat naredil leta 1956, metliškega pa leta 1958, torej že po Plečnikovi smrti.
Nekaj je tudi oblikovnih razlik, npr.: originalni kelih, narejen natančno po Plečnikovem načrtu, ima po stalcu posejanih 8 kamnov enake oblike, metliški jih ima šest in niso vsi enako oblikovani ...

In kje je zdaj originalni kelih, ki ga je Plečnik na smrtni postelji podaril škofu Vovku? Vrsto let je bil v ljubljanski župniji Črnuče, ker ga je škof Vovk dal črnuškemu župniku Feliksu Zajcu, sicer Plečnikovemu dobremu znancu (gl. TUKAJ). Feliks Zajec je bil nazadnje župnik v Mengšu in tam je leta 1998 tudi umrl. Tako kelih danes hranijo v mengeškem župnišču*****.

Metliški kelih je torej REPLIKA originalnega keliha iz leta 1956. Je pa prav ta Plečnikov metliški kelih, ki smo ga odkrivali ob koncu Plečnikovega leta, zanimiv uvod v letošnje Baragovo jubilejno leto.

Ana Starešinič (10. 2. 2018)

* V literaturi o Plečniku in njegovem delu se sicer pod imenom Baragov kelih navaja kelih, ki ga je Plečnik zasnoval leta 1937 in je bil namenjen Baragovemu semenišču, ki se je takrat zidalo v Ljubljani. Njegovi posebnosti sta deblo v obliki vijačnice in bogato reliefno dekorirano stalce.

** Pasar Alojz Pirnat je izdelal tudi Plečnikov lestenec, ki visi v prezbiteriju preloške cerkve.

*** Oba, Baraga in Vovk, sta začenjala svojo dušnopastirsko pot kot kaplana v Metliki. Friderik Irenej Baraga je bil kaplan v Metliki v letih 1828–1830, Anton Vovk pa približno 100 let pozneje (v letih 1923–1926).

**** Iz pisma Karla Matkoviča o Plečnikovih zadnjih urah; objavljeno v Kristjanovih obzorjih V, novembra 1990, št. 22, 339

***** Vir: Štefan Babič, župnik v Mengšu

(Zapis ob letošnjem kulturnem prazniku)

Ob današnjem dnevu spomina na našega največjega pesnika Prešerna se bomo na tem našem spletišču za trenutek ustavili pri še dveh velikih možeh, ki se ju bomo Belokranjci letos še posebej spominjali.

Enega smo že omenili: našega poeta Otona Župančiča in njegovo 140. obletnico rojstva.
Drugi pa je Prešernov sodobnik (rojen leta 1797, tri leta pred Prešernom): Friderik Irenej Baraga – naš veliki misionar in prvi "indijanski" škof v Severni Ameriki. 19. januarja letos je minilo 150 let od njegove smrti in letošnje leto je razglašeno za Baragovo leto.

Toda kaj ima ta "naš" slovenski in "njihov" indijanski Baraga skupnega z Belo krajino?

Baraga je bil graščakov sin, rojen v gradiču v Mali vasi pri Dobrniču. Na Dunaj je šel študirat pravo z namenom, da prevzame dediščino-veleposestvo, in je postal doktor prava. Potem pa pusti vse – naslove, pravo, se odpove posestvu in dediščini, se odpove zaročenki, in se odloči za duhovniški poklic. Po krajšem kaplanovanju v Šmartinu pri Kranju pride leta 1828 za kaplana v Metliko. In prav iz Metlike odide oktobra 1830 misijonarit v takrat popolnoma neznani svet – med domorodna ameriška ljudstva.

Baraga med Indijanci

Misijonar Baraga velja za Trubarja severnoameriških Indijancev. Takoj po prihodu v ZDA se začne intenzivno učiti indijanskega jezika, saj se zave pomena poznavanja jezika ljudstev, med katerimi deluje. Med drugim napiše prvo slovnico in slovar jezika Otavancev in Očipvejcev (monumentalne, po več kot 500 strani obsegajoče knjige) in ima največ zaslug za to, da sta se ta jezika ohranila vse do danes. Piše o njihovem življenju in navadah, zbira njihovo nesnovno in snovno kulturno dediščino. Skrbi za njihovo izobraževanje, ustanavlja šole in tem močno ogroženim ljudstvom pomaga tudi kot pravnik, ko je treba ščititi njihove človekove pravice ...*

Med Indijanci še danes velja za apostola indijanskega severozahoda. Po njem so poimenovani pokrajina (Baraga Country), mesto (Baraga Town), reka (Baraga River) itd. Poteka postopek za njegovo beatifikacijo.

Baraga in Metlika

Baraga je v Metliki torej kaplanoval v letih 1828–30. Iz ZDA se je dvakrat vrnil na obisk v domovino in obakrat je obiskal tudi Metliko: prvi obisk je bil leta 1837 in zadnji 1854.

V metliški župnijski cerkvi je kar nekaj stvari, ki kažejo na njegovo delo in življenje v tej fari: spominska plošča, vzidana ob njegovi 100. obletnici smrti, t. i. Baragova spovednica in 14 postaj križevega pota, ki jih je Baraga sam naročil pri Josipu Egartnerju, jih sam plačal ter lastnoročno obesil in slovesno blagoslovil. Pod vasjo Dolnja Lokvica pa je t. i. Baragova kapelica, kjer so se ljudje zadnjič poslovili od njega, ko je odhajal v Ameriko.**

Naj sklenemo:

Slovenci nismo izvažali svoje kulture in je nismo vsiljevali drugim! NE! Baraga je dokaz, da smo kulturo prebudili in povzdignili v drugih. In močan je tisti, ki druge dviga, kajti šibki in negotovi druge tlačijo in ponižujejo. Baraga je ambasador slovenske kulture, simbol slovenske moči in ameriško IME – brand, ki si ga delimo z Indijanci, z Američani in Kanadčani.
Mar ni prav Prešeren, katerega praznik danes obhajamo, napisal "Žive naj vsi narodi, ki hrepene ..."!

Ana Starešinič, 8. februarja 2018

* Baraga je s svojim delom med Indijanci neposredno vplival na našega drugega velikega misijonarja Ignacija Knobleharja, le da je ta odšel misijonarit na drugi konec sveta – v Afriko. Po Baragovem zgledu se je tam takoj lotil jezikovnega dela, naredil npr. osnutke slovarjev in slovnic južnosudanskih ljudstev (predvsem Dinkov in Barijcev), a žal mlad umrl ...

** Metliška župnija hrani še en dragoceni predmet, ki spominja na Barago v Metliki. Ta predmet pa ima tako zanimivo zgodbo, da si zasluži poseben prispevek.

Na portalu Projekta Okupacijske meje je objavljen še en dobec iz daljšega pogovora Božidarja Flajšmana s Preločanko Marijo Starešinič na temo 2. svetovne vojne: njeno pričevanje o preloškem župniku Jožetu Pokornu. Pripovedovala je o tem, kako velik domoljub je bil ta naš župnik in kako močno je sovražil italijanske okupatorje, ki so zasedli tudi našo vas.

Dobro znana je tudi nadvse žalostna nadaljnja usoda tega našega župnika. Po kapitulaciji Italije so ga znani storilci (iz OKAVOS-a* ) 15. novembra 1943 zvečer odpeljali s Preloke v Vinico. Še isto noč so ga v lozi pod Žežljem strašno mučili in ubili. Dva dni prej so isti storilci na istem kraju ubili viniškega kaplana Ivana Salmiča. Potem je t. i. nadzorstvena komisija v Črnomlju ugotovila, da sta bila oba ubita po nedolžnem. Za zločin ni nikoli odgovarjal nihče.

A. S. (27. 1. 2018)

* P. Lojze Jože Žabkar: Izpovedi, Ljubljana 1991

Kaj imajo skupnega Bela krajina, Župančič, Plečnik in – Kolovrat?

Pred nami je Župančičevo leto, za nami Plečnikovo. Plečnik je bil Župančičev sodobnik, bila sta dobra znanca in sopotnika ter soustvarjalca slovenske kulture. Rojena sta bila celo na isti dan, 23. januarja. Župančič je oblikoval umetniški izraz poezije, Plečnik umetniški izraz stavb, mesta in okolja.

O slovesnosti v počastitev Župančiča, ki so jo pripravili v Ljubljani, poročamo TUKAJ, zdaj pa še o slovesnosti v počastitev Plečnikovega rojstnega dne – v ljubljanski gostilni "Kolovrat".

In kaj ima ta stara, znana ljubljanska gostilna skupnega s Plečnikom, Župančičem in Belo krajino?

Najprej to, da so se nekoč tu zbirali najpomembnejši kulturniki – t. i. penati. Penati so bili člani posebnega stalnega omizja pri Kolovratu in med njimi sta bila redna gosta poet Župančič in arhitekt Plečnik.

23. januarja letos, torej v počastitev njune rojstnodnevne obletnice, pa so v tem nekdanjem zbirališču penatov pripravili slovesno čajanko, na kateri je dr. Damjan Prelovšek predstavil svojo novo monografijo z naslovom "Jože Plečnik: Arhitektura večnosti".

In v okviru te slovesnosti pri Kolovratu je Belokranjka Ana Starešinič predstavila "Plečnik(a) v Beli krajini": snovanje razstave od zamisli do izvedbe.

O tem dogodku so poročali tudi mediji (npr. Slovenske novice, celotno slovesnost pa je snemala NOVA 24TV):

Poudarki iz članka v Slovenskih novicah 24. 1. 2018: "Plečnik je bil večji frajer, kot si sploh lahko zamišljamo ... od vajenca do velemojstra ... ustvarjal do konca svojih dni ..."

A. S. (24. 1. 2018)

Pred natanko 140 leti se je rodil  Oton Župančič – ambasador Bele krajine

Danes je 23. januar in spet smo pri okrogli obletnici enega od naših velikih mož, letos je to Oton Župančič. Rodil se je na isti dan kot Plečnik, le da šest let pozneje.

Oba, Župančič in Plečnik, sta bila izjemna umetnika, oba akademika s širokimi razgledi, svetovljana, ne samo vpeta v moderne evropske tokove, ampak sta vsak na svojem področju premikala meje umetnosti. In oba sta bila velika in iskrena domoljuba. Njuna ohranjena pisma pričajo o velikem vzajemnem spoštovanju. Navsezadnje pa je skozi Plečnikovo umetniško vzgojo šel tudi pesnikov prvorojenec in pozneje odlični arhitekt Marko Župančič.

O Otonu Župančiču smo na spletni Preloki že veliko pisali in še bomo.
Tokrat pa se osredotočamo na zanimiv pogovorni večer, ki so ga sinoči, na predvečer njegove 140. obletnice rojstva, pripravili v ustanovi, ki nosi njegovo ime, – v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Osrednja gostja večera je bila dr. Alenka Župančič, vnukinja slavnega pesnika in dobra znanka tudi obiskovalcev spletne Preloke.*

Dr. Alenka Župančič, ki že vrsto let preučuje dedkovo ustvarjalno zapuščino, nam je pripovedovala o svojih novih dognanjih iz pesnikovega življenja in dela, pa tudi o čisto osebnih pogledih na svojega dedka, o njegovih vsakdanih navadah, načinu dela ... V zadnjem času pa preučuje in ureja zapiske pesnikove žene in svoje babice Ani Župančič roj. Kessler, ki je spremljala delo svojega moža skozi štiri desetletja in je bila pri vsaki njegovi novi stvaritvi njegov prvi literarrni kritik. Prav na podlagi teh zapiskov pesnikove soproge je njuna vnukinja zdaj med drugim lahko v celoti rekonstruirala doslej le v fragmentih znano Župančičevo pesem Sanjalo se mi je, da sem Triglav.

Sinočnji pogovorni večer je izzvenel v ugotovitvah, da je bil mnogim med nami prav Župančič s svojimi muzikalnimi Mehurčki in Cicibanom naš prvi stik z literaturo na sploh; da je Župančičeva poezija brezčasna in da nas vedno znova začara s svojim optimizmom; da je z izostrenim jezikovnim posluhom pomembno obogatil slovenski jezik z novimi besedami; da je dal Slovencem prvo poetično simbolistično dramo – Veroniko Deseniško**; da je izjemen tudi njegov prispevek k prevodni literaturi***; da je prav tako izjemen tudi njegov prispevek k dvigu slovenskega gledališča na raven velikih svetovnih gledališč****.

Župančičev večer v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani smo sklenili s premierno interpretacijo njegove pesmi Sanjalo se mi je, da sem Triglav.

Ana Starešinič (23. 1. 2018)

--------------------------------------------------------------------------------------

* Na spletni Preloki smo leta 2015 med drugim objavili njeno razkritje zamolčane Župančičeve sestrice, pomagala nam je npr. pojasniti Župančičevo strešico, itd. Lani pa je dragoceno gradivo prispevala tudi k razstavi Plečnik v Beli krajini, saj nam je pomagala osvetliti lik in delo Plečnikovega učenca Marka Župančiča, ki je bil njen oče.

** O povezavah Veronike Deseniške z Belo krajino smo pisali TUKAJ.

*** O njegovih briljantnih prevodih Shakespearovih dram smo veliko pisali v t. i. Shakespearovem letu 2016. Mdr. v prispevku Ves svet je oder in mi vsi zgolj igralci!

**** Gl. npr. Prispevek Belokranjcev v zakladnico svetovne kulture.