RSS

Hi(p)sterija okrog novega preloškega filma

Hi(p)sterija okrog novega preloškega filma

Po filmih "Steljarija na Preloki" (2008) in "Apnenica na Preloki" (2010), ki ju je po zamisli in v izvedbi domačinov, Preločanov, posnela nacionalna televizija, je tik pred letošnjimi počitnicami nastal še nov film "Preloka.si movie". "Movie" je tudi plod domačega uredništva Preloka.si.

Ta video je sprožil pravi mali vihar in je potem še vse počitnice "povzročal toliko hrupa in dvigoval toliko prahu", da je naš e-poštni nabiralnik pokal po vseh šivih.

Vest o novem filmu na Preloki je seveda objavil tudi osrednji belokranjski spletni portal Radio Odeon (TUKAJ). Kot nam je sporočil njegov urednik Aleksander Riznič, si je članek v enem samem dnevu ogledalo kar 2.570 ljudi. Statistiko bomo sicer še objavili, naj pa vam namignemo, da smo na Preloki.si doslej zabeležili že skoraj 40.000 ogledov videa, na FB (TUKAJ) pa je bilo več kot 1.400 ogledov in kar 15 delitev. Ja, dober glas seže v deveto vas!

Pravo hi(p)sterijo pa je povzročila objava v osrednjem dolenjsko-belokranjskem tiskanem mediju Dolenjskem listu (TUKAJ): "popestrilo" jo je namreč kar 37 (bolj ali manj vmesnih) komentarjev.

In še nekaj najbolj zanimivih odmevov, ki smo jih prejeli v uredništvo Preloke.si:

Eden od vas sprašuje: "Zakaj se avion čisto na koncu filmčka lopne s krilom po glavi?" - Odg. uredništva: "To je vendar vojaški pozdrav! Letalo je vendar vojaško! (P. S.: Hm, se vidi, da to sprašuje mladinec, ki nikoli ni bil v vojski, kajne!)

Eden od vas pohvali našo natančnost, citiramo: "Jako se mi dopade vaša preciznost, ko ste v spremnem tekstu k filmu zapisali, da je letalo vzletelo z edinega belokranjskega otoka TEH časov. Ne VSEH časov, ampak TEH časov! Da bi to bil edini belokranjski otok VSEH časov, namreč ne moremo trditi. Kajti morda je kdaj v zgodovini tod bilo morje. In če bo šlo tako naprej, morda tudi še bo ..."

Spet drugi pa nas opozarja na našo nepreciznost: objavljamo nekaj poudarkov iz daljšega, zelo tehtnega e-pisma, ki nam ga je poslal Viničan Božo Radmelič:

Najprej moram pohvaliti vaš video. A zaradi istine: ker je v spremnem tekstu napačno navedeno "... edino belokranjsko mednarodno letališče vseh časov ..." vam prilagam zanimiva prispevka o partizanskih letališčih in spuščališčih v Beli krajini, napisana ob 35-letnici letališč v Otoku in na Krasincu.

Mimo tega priloženega zapisa vem, da je bilo teh letališč/spuščališč še več. Celo pri Dragatušu, a so bile tehnične sitnosti – močvirni teren in predvsem problem glede visokih hribov, kar bi za polna letala ranjencev predstavljalo problem –, tako da sta bili v funkciji le dve letališči, eno manjše pri Otoku in večje pri Krasincu.

Pristajali pa so Rusi, Angleži in Amerikanci. No, še en hrvaški, mislim da domobranski, pilot Klokočovnik je pristal, ker je zbežal iz NDH.

Skratka, v času, ko je bil Bela krajina upravno-vojaško, kulturno in politično središče Slovenije, smo imeli DVE mednarodni letališči.
/.../
Dnevne frekvence letališč v Beli krajini iz marca 1945 aerodrom Brnik morda še danes ni dosegel (če odštejemo čarterje v špici sezone). Če se prav spomnim, je bil tedanji rekord 33 letal v enem dnevu. Šlo je za evakuacijo 2000 Belokrajncev v osvobojeni Zadar, ker se je bližala ofenziva ...
/.../

P. S. uredništva: Božo, najlepša hvala za tvojo tehtno pripombo in tvoja razmišljanja o Beli krajini, ki je bila med 2. sv. vojno tudi pomembno zračno okno v svet, danes pa ne premore niti spodobne cestne povezave, kaj šele tunela – z vsem dolžnim spoštovanjem do železniškega iz časov rajnke Avstrije (pet držav nazaj)!

A. S. (1. 10. 2017)

Zlati navijači tudi na Preloki

Zlati navijači tudi na Preloki

Za naše CARje v CAR(j)igradu smo močno stiskali pesti tudi na Preloki, tudi v našem večnamenskem domu. Tole so naši "zlati" navijači. Na koncu je seveda tekel šampanjec in pritekla je tudi kakšna solza, solza sreče!

(17. 9. 2017)

Kaj povezuje svetega Vida v Lazah z apnom, apnenico in s Preloko?

Kaj povezuje svetega Vida v Lazah z apnom, apnenico in s Preloko?

Prizor iz filma Apnenica na Preloki: sv. Vid v Lazah (v filmu na 39:50)

"Čez dolgih sedem let se bova vidla spet," pravi ljudska pesem in prav te dni tudi mineva natanko 7 let od takrat, ko je Televizija Slovenija pri nas snemala film Apnenica na Preloki. Prav na današnji dan pred 7 leti smo na tej spletni strani zapisali: 27. 8. 2010 točno opoldan – Japlenica je zapaljena.

Te dni pa mineva tudi 5 let, odkar ni več med nami pisca scenarija, po katerem smo posneli ta dokumentarni film, Preločana Ivana Starešiniča. Ivan svojo filmsko pripoved začne takole: "Apnenici rečemo pri nas na Preloki japlenica, temu, da zidaš apnenico in žgeš apno, pa - da si se nameril na vrajže delo. Ja sem se v svojem življenju na to vrajže delo nameril petkrat." In potem nam v filmu pripoveduje o apnenici, ki jo je palil med mašami leta 1957, ker je naslednje leto nameraval prenavljati hišo. In še: da se je apno od te apnenice porabilo "za zidarska dela pri hiši, za ometavanje in beljenje sten, pa i za našo cerkev." Seveda nas je takrat nekoliko začudilo, zakaj navaja tudi cerkev. Pa je Ivan rekel, da ima za to jako dober razlog! In nam je zaupal tole svojo prigodo:

Ravno leta 1958, ko se je Ivan pripravljal prenavljati hišo, je takratni župnik Stanko Mehle prenavljal preloško cerkev. In nekega dne je prišel z vedrom v roki k Ivanu prosit za apno, ker da ga je delavcem pri cerkvi zmanjkalo. Ivan mu seveda ni mogel odreči, župnik je le župnik! Pokazal mu je eno od svojih dveh jam z gašenim apnom in – naj si pač napolni vedro.
Pa se zgodi, da se gospod župnik čez nekaj dni spet pojavi z vedrom in isto prošnjo. Ivan, že malo nejevoljen, mu reče, naj si pač napolni še to vedro. - Kje pa? vpraša župnik. - Ja v tisti jami kot že prvo vedro. - Ja tista, tista jama pa je že prazna!
Župnik je namreč skupaj s pomočniki prizadevno znosil kar vse apno iz te jame za ometavanje in beljenje sten preloške cerkve ... Ivanu pa ni preostalo drugega, kot da se je kmalu nameril na vrajže delo apnenico še enkrat.

Ta zgodba je v filmu nakazana le z Ivanovim navedkom, da se je apno porabilo tudi za našo cerkev. Seveda pa filma ni brez slike: to Ivanovo besedilo smo v filmu "ilustrirali" s cerkvico sv. Vida v Lazah v župniji Stari trg ob Kolpi (v filmu jo najdete na minutaži 39:50). Zanjo smo se odločili ne samo zato, ker je ena od najstarejših in morda najbolj zanimivih cerkva v naših krajih, ampak tudi zato, ker je njena usoda močno povezana prav z apnom! Kako?

Lazarska cerkvica stoji tam že najmanj od leta 1220 in v njeni bogati notranji poslikavi so se zrcalili vsi mogoči slogi – od romanike, gotike in baroka – do najrazličnejših ljudskih "šeg in navad". Potem pa je prišlo razsvetljenstvo in z njim razsvetljeni avstro-ogrski cesar Jožef II., ki je na veliko ukinjal samostane in zmanjševal število cerkva. Na udaru razsvetljenstva so bile predvsem cerkve, v katerih so bile kake “nerazsvetljene” slike. Silen nemir zajame takrat Lazarce: komisiji se lahko zazdi "čuden" tudi kak prizor v njihovi bogato poslikani cerkvici. V paniki vzamejo apno in razsvetlijo celotno notranjost tako, da jo – pobelijo.
Cerkev je bila tako rešena! A glej si ga zlomka! Čez čas se je navkljub beležu Lazarcem zazdela njihova cerkev vseeno še premalo razsvetljena, pa v stene prebijejo še štiri okna.
Danes restavratorji ugotavljajo, kako nepopravljiva škoda je bila s tem povzročena dragocenim freskam pod razsvetljen(sk)im beležem: na južni steni je za vedno izgubljena večina apostolov, na severni so npr. od enega od Svetih treh kraljev ostala le kopita – kopita konja, na katerem je jezdil ...

Lazarska cerkvica je posvečena sv. Vidu, mučencu. V ognju in vročini kot v apnenici so razbelili olje v kotlu in lahko si mislite, kaj se je ubogemu Vidu potem zgodilo. Sveti Vid je danes nebeški zavetnik med drugim tudi kotlarjev, prav "Kotlarji" pa je stara ljudska zbadljivka za Preločane. Morda torej ni naključje, da spada ta cerkvica v župnijo, v kateri je župnik prav Preločan. In v tej cerkvici iz filma Apnenica na Preloki je bila to soboto spominska maša za pisca scenarija Ivana Starešiniča, mašo pa je daroval tamkajšnji župnik Jože Pavlakovič, torej Preločan za Preločana.