90 let Katarine Starešinič

Tole fotografijo iz arhiva družine Starešinič, po domače Pintarovih, objavljamo s prav posebnim razlogom.

Nastala je leta 1940, pred našim farovžem, neznani fotograf je takole ovekovečil naš cerkveni pevski zborček s takratnim župnikom Jeričem na sredi.

Alojzij Jerič je prišel na Preloko oktobra 1919 in pri nas ostal kar 22 let – do smrti 9. 2. 1941. Kot vedo povedati Preločani, je v mladosti sprva študiral za advokata in to so Preločani dodobra občutili na lastni koži, saj je moralo vedno iti vse po paragrafih.

Na župnikovi levi strani sedi vodja tega zborčka in na sploh dolgoletna vodja preloških cerkvenih pevcev in pevk Kristina Pavlakovič - Bertova (rojena v Vinici, dekliški priimek Berkopec), bila je tudi organistka.

Zdaj pa štiri dekleta, dve Ani in dve Katarini.

Levo zgoraj stoji Katarina Flajnik iz Škavurinov. Med 2. svetovno vojno, leta 1942, je vsa družina Flajnik odšla v Italijo, hiša je ostala prazna, danes je ni več. Katarina je po vojni odšla iz Italije v ZDA, vrsto let je žal že pokojna.

Ostala tri dekleta pa že poznamo s fotografije kresovanja, najbrž prav tako iz leta 1940:

Na župnikovi desni strani sedi Ana Čeredničenko - Dolnja Jurkova, pozneje poročena Žunič - Milankina (žal je ni več med nami že 45 let).

Desno zgoraj stoji Ana Šimunovič, pozneje poročena Špišič - Stankovska. Od januarja leta 2008 tudi ona počiva pri sv. Trojici (gl. in memoriam).

Zdaj pa še dekle na sredi, ki je najbolj zaslužna za to, da to lepo fotografijo tudi objavljamo: Katarina Novak - Pintarova, pozneje poročena Starešinič.

Prelep glas in izreden posluh je najbrž podedovala po svoji stari mami Mariji, ki je bila tudi cerkvena pevka in je celo v naših arhivih zabeleženo, da je pela izredno lep sopran. Njena vnukinja Katarina je bila tudi sopranistka, tako rekoč vse svoje življenje. Še do pred kratkim je prihajala na kor in pela v našem cerkvenem pevskem zboru.

Vse to objavljamo zato, da bi teti Pintarovi čestitali, ker je pred kratkim praznovala svoj 90. rojstni dan. Teta, vse najboljše, predvsem veliko zdravja!

A. S. (7. 1. 2015)

100 let Ane Žunič - Krajačeve

Preden nadaljujemo z dogodki novega leta, pa se ozrimo še po častitljivih jubilejih, ki so jih nedavno praznovali naši farani.

Na prvem mestu omenimo, da se naša fara po dolgem času spet lahko pohvali, da imamo stoletnika. Sto let je dočakala naša faranka Ana Žunič iz Žuničev.

Kot smo na Preloki.si že omenili, se je Ana rodila 23. decembra 1914 v družini Vipavec. Po domače se jim je reklo Šokčevi – po Aninem starem očetu Andreju Vipavcu, ki se je k hiši priženil s Krasinca. Sliko njene mame, prav tako Ane, smo že objavili, zdaj pa objavljamo še sliko njene rojstne hiše.

Leta 1932 se je Ana poročila k sosedom Krajačevim (mož Peter Žunič). Prazno rojstno hišo je v devetdeseti letih prejšnjega stoletja prodala državi. Zdaj je Šokčev dvor eden od etnoloških kulturnih spomenikov v Krajinskem parku Kolpa.

Teta Ane Krajačeva pa zdaj živi v domu starejših občanov na Pribanjcih. Je še vedno bistra in razmeroma zdrava, zato ji ob njeni častitljivi obletnici vzklikamo – še na mnoga leta!

Ob tem vas še enkrat spomnimo na Preločana Jožeta Radoviča, ki je prav tako dočakal sto let in mu je za njegov stoti jubilej čestitala sama britanska kraljica.

A. S. (3. 1. 2015)

Horuk v nove čase

Horuk v nove čase, kdor zaupa vase,    
ta čez barikade vselej se prebije.
Horuk v nove čase, nam upret ne da se,
juriše, zapreke, vse brez diskusije.

In na pot pred nami zvezda sveti,
pojmo: to življenje vredno je živeti!
Horuk v nove čase, horuk v nove dni,
zavihajmo rokave, pljunimo v dlani!

S to znamenito pesmijo Frana Milčinskega Ježka vstopamo v novo leto, potem ko smo se prebili čez raznorazne barikade in polena s konca minulega leta.

Pomenljivemu Ježkovemu besedilu pa prilagamo zimsko tihožitje s Preloke. Zima nam je postregla s svojimi lepotami in tudi presenečenji: v Starem kalu imamo spet drsališče!

V novo leto vstopamo v upanju, da se bo naš vrli drsalec s slike kmalu izuril in tudi najtežje piruete izvajal z elegantno lahkotnostjo prekaljenega mačka. In mi vsi skupaj z njim.

Pričakujemo pa tudi poročilo o kakšni hokejski tekmi in tudi o tem, kdo vse je že (na)drsal.

A. S. (3. 1. 2015)

Za konec vseh teh pozdravov iz Vinice se še enkrat zahvaljujemo  dr. Božidarju Flajšmanu, da je bil pripravljen deliti z nami drobce iz svoje zakladnice starih razglednic. In še posebej hvala za tiste, ki so bile očem javnosti doslej skrite in smo jih lahko objavili prvi.

Med temi  je tudi tale, verjetno najstarejša viniška razglednica.  6. novembra 1898 je bila že poslana, torej je bila natisnjena že pred tem datumom, še starejšega datuma pa je seveda fotografiranje motiva.

Gre za prekrasno secesijsko razglednico. Krasijo jo številni likovni dodatki in vinjete. Kot vidimo ob strani, je bil njen založnik trgovec Jurej Šterk, torej lahko sklepamo, da je nastala iz komercialnih razlogov: za njegovo poslovno korespondenco in z namenom, da Šterk propagira svojo dejavnost (sama stavba nedvomno kaže na lastnikovo ekonomsko moč!).

Seveda pa Šterk z razglednico propagira tudi svoj kraj, saj ostale tri fotografije na razglednici kažejo, v kako lepem kraju je njegova trgovina. In med kakšnimi ljudmi živi! Prav ta človeški pridih in predvsem v belo oblečene ženske dajo razglednici še dodaten čar in toplino.

 Razglednica je tiskana dvobarvno, saj je napis Pozdrav iz Vinice v rdeči barvi, tako kot tudi podatki o založniku in izdajatelju razglednice. 

In še ena dragocenost te razglednice: gre za t. i. popolno razglednico. Ima naslovnika, znamko, poštni žig (celo dva!), odposlana je bila iz Vinice v Bazovico na Primorsko.

Ana Starešinič (10. 12. 2014)

Hm, na koncu je pogosto kakšna - štala. Tudi v tem primeru.

Potem ko smo nameravali zgodbe hiš z viniškega placa končati "na nivoju" - s hišo najbolj slavnega Belokranjca Otona Župančiča in s prekrasno secesijsko razglednico -, je prišlo naslednje e-pismo:"Gledam to vašo sliko iz leta 1963 i mi ni nič jasno, kaj zaena zgradba je to za trafiko i za lipami, s tem dugim zidom. So to morda bili Štrkovi magacini?"

Odgovor: Ne, ne gre za Šterkova skladišča. Gre za nekdanji farovški hlev oz. župnijsko gospodarsko poslopje, po domače Königovo štalo (po župniku, ki jo je sezidal). Kot pripoveduje Rude Trempus, je to bila jako velika i lepa štala z velbanimi stropi. Tu je imel župnik krave, prašiče, krmo ... Po 2. sv. vojni pa to poslopje v glavnem ni več služilo svojemu namenu. V sedemdesetih letih ga je tedanji župnik prepustil krajevni skupnosti. Ta mu je v zameno naredila garažo in drvarnico. Na mestu t. i. Königove štale so zrasli objekti, ki vsekakor bolj sodijo na viniški glavni trg.

Dragocen vir za proučevanje sprememb na placu po 2. svetovni vojni sta še dve razglednici, ki nam ju je naknadno posredoval dr. Božidar Flajšman. Prva je iz pribl. leta 1950: Babčeve hiše oz. občine (pred Karinovo hišo) ni več, Rusova hiša (zdaj že Stegnetova) še ni doživela arhitekturnih sprememb. Je pa nekaj sprememb doživelo pročelje nekdanje Šterkove trgovine, spremenil se je seveda tudi napis. Tista lipa ob trgovini, ki jo na razglednicah spremljamo že od malega, pa še stoji.

Tukaj je skoraj isti prizor približno 10 let pozneje. Najbolj opazne so spremembe na nekdanji Rusovi hiši. Ni več tako visoka kot sosednja Lovšinova in dobila je "piramidasto" streho (enkrat med letoma 1960 in 1965) ... 

Ne spreglejte pa, kako zanimive so vse te razglednice in fotografije viniškega placa tudi s stališča razvoja prevoznih sredstev. Na zgornjih dveh vidimo kolesarko ter volovsko vprego in voz z lesenimi kolesi in košem. Na viniškem placu je bil pred 2. sv. vojno ovekovečen prvi avtobus v naših krajih, pa leta 1952 prevozno sredstvo konjska vprega in vajgen, pa leta 1963 eden od prvih preloških avtov ...

Na časopisni fotografiji iz novembra 1973, ki kaže odkup sadja na viniškem placu, vidimo že novo prevozno sredstvo, ki so ga v kmečko gospodarstvo vpeljala sedemdeseta leta - gumenjak; pa še en moped in dva tovornjaka. Königova štala še stoji, najbrž tudi trafika, "naše" lipe pa žal ni več.

Za konec se zahvaljujemo vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri oživljanju zgodb na viniških razglednicah, predvsem pa Mirku Miheliču, Rudolfu Trempusu in Kazimirju Maliču.

Jožetu Königu iz Ljubljane (sinu krojača Johana) se zahvaljujemo, ker nam je pomagal osvetliti že pozabljeno zgodovino Königove hiše (njegovo pričevanje smo navedli naknadno med opombami).

Posebna zahvala pa Ireni Šircelj iz Ljubljane (vnukinji Nikolaja Persetiča) za pričevanje o preizkušnjah, ki jih je usoda namenila družini Persetič, po domače Rusovim. Več o tem pa ob kaki drugi priložnosti.

Na podrobno razčlembo pa čaka še marsikatera zgodba na teh in še mnogih drugih razglednicah in fotografijah. Verjamemo, da se bodo našli mladi raziskovalci, ki bodo vrtali in iskali naprej ...

Ana Starešinič (11. 12. 2014)