Za konec teh podob viniškega placa in okoliških hiš pa smo prihranili še rojstno hišo pesnika Otona Župančiča. Delno smo jo videli že na obeh prej objavljenih razglednicah. Tukaj pa jo vidimo še na fotografiji, ki jo je leta 1920 posnel znani ljubljanski fotograf Fran Vesel.

No, v resnici pa je ne vidimo na nobeni od teh treh slik. Ker pesnikove rojstne hiše ni več. Ker je leta 1888 do tal zgorela. To, kar gledamo, je hiša, ki je zrasla na njenem mestu.

Zgodba hiše, ki je dvakrat do tal zgorela

Hišo št. 5 (danes št. 9) je leta 1855 sezidal pesnikov ded Franc Malič. Kmalu ji je prizidal še eno hišo, stala je na prostoru, kjer je danes vrt s pesnikovim spomenikom, in je dobila hišno št. 6. V pritličju obeh hiš je imel gostilno in trgovino z mešanim blagom, poleg tega je veliko trgoval z lesom. Da, Malič je bil bister, delaven in podjeten mož, več let tudi viniški župan.

Potem pa so se zanj začeli težki časi, trgovina mu ni več tako cvetela, še hujši udarec je bil požar 8. avgusta 1874, ki je uničil 17 viniških hiš. Družini Franca Maliča je pogorelo vse: hiša, hlev, kašča in drvarnica.

A ponovno je zavihal rokave in začel znova. Na pogorišču je spet postavil hišo s prizidkom (št. 5 in 6), spet sta bili tu trgovina in gostilna.

In tu se je 14. februarja 1876 pirovalo, ko se je najstarejša hči Ana možila s trgovcem iz Dolenjskih Toplic Francem Zupančičem, in tu, na hišni št. 5, se jima je 23. januarja 1878 rodil sin Oton, kasnejši pesnik, prevajalec, dramaturg, esejist in še marsikaj.

Ampak Franc Malič se je vse bolj utapljal v dolgovih in leta 1887 je bila hiša, kjer se je rodil Oton, prodana na dražbi (kupil jo je viniški trgovec Janko Šimunović - Kramarjev). Malič je zase in družino obdržal hišo št. 6. Toda že naslednje leto sta obe ti hiši do tal zgoreli, tako kot še 52 drugih viniških hiš - v velikem požaru, ki je Vinico zajel 28. marca 1888.
Po tem udarcu se je Franc Malič z ženo preselil v del viniškega gradu, ki se je takrat razprodajal.

Na pogorišču hiše št. 5, zdaj že last trgovca Šimunovića, je novo hišo zgradil učitelj Franjo Lovšin, ki se je poročil s Šimunovićevo pohčerjenko Faniko.

Fotografija iz leta 1920

Tako na zgornji Veselovi fotografiji vidimo že Lovšinovo hišo in pred njo Franja Lovšina. Skrajno levo je vogal Rusove hiše, naprej od Lovšinove hiše pa je Babčev hlev, ki je pripadal Babčevi hiši na viniškem placu. Na desni strani ceste vidimo najprej Biščanov pod (skedenj) in za njim Biščanovo hišo. V daljavi pa je še s slamo krita Anzljeva hiša (priimek Cestnik). Da, tako je bilo v Vinici pred približno 100 leti.

Ana Starešinič (7. 12. 2014)

Vir: Jože Dular, Župančičeva Vinica

Ustni vir: Mirko Mihelič

Svet, ki prihaja

Hiše, stavbe, ki so jih zgradili naši predniki, so njim in tudi nam določale prostor delovanja, ustvarjanja, bivanja in minevanja. So pomemben pričevalec bivanja - bitja, in včasih je to vse, kar ostane za nami. 

Za trenutek se iz sveta in od zgradb, kakršne so pred stoletjem gradili naši predniki, preselimo v svet, ki ga gradimo mi danes.

Internet

Spet si izposodimo misel velikega državnika Winstona Churchila*: "Najprej mi gradimo zgradbe, potem pa zgradbe gradijo nas." To velja za vsakršne zgradbe oz. konstrukte, tudi tehnologijo: najprej mi gradimo internet, potem internet gradi nas. Naredil nas je popolnoma odvisne, nebogljene in svet ni več isti kot prej in nikoli več tudi ne bo. Sveta si brez povezovanja ljudi prek informacijsko-komunikacijskih tehnologij ni mogoče več niti predstavljati. Brez interneta smo paralizirani: ne moremo do svojega denarja, ker ne delajo bankomati, ne moremo do svoje pošte, ne delajo blagajne v supermarketu, celo lastnega avta in hiše ne moremo odkleniti ...

Internet stvari

Še večji premik, kot je bil sam internet, pa je internet stvari (Internet of Things, s kratico IoT). IoT omogoča, da se prek IKT povezujejo ne le ljudje, ampak med seboj komunicirajo tudi naprave, kot so gospodinjski aparati, avtomobili, pametne hiše ... V svetu interneta stvari se je zgodila tudi že prelomnica: hladilnik je brez posredovanja ljudi poslal v svet prvi virus. In od takrat nič več ni tako, kot je bilo.

Internet stvari je potencialno večji premik, kot je bil sam internet. Število različnih črtnih kod prodajnih artiklov je večje kot vseh živalskih vrst na svetu. In ker cena elektronike vztrajno pada, je vse več izdelkov opremljenih s "pametjo" - informacijsko-telekomunikacijsko tehnologijo. Tako npr. lahko hladilnik "sam" naroči pivo ali zelenjavo po potrebi. Rolete se »same« zaprejo ob dežju ali poletni pripeki. Drevesa v parku si lahko »sama« naročijo zalivanje in manjkajoča hranila. Več in več stvari se bo »pogovarjalo« med seboj, tako da družbenih sprememb, ki jih bo npr. prinesel avtomobil, ki sam vozi, se orientira, skrbi za varnostno razdaljo in s tem prihrani gorivo in čas, sploh ne moremo zares predvideti. Spremembe bodo podobne, kot so jih v tisočletno tradicijo prinesle brezkonjske kočije.

Veščine, ki se jih (še) ne učite v šoli

Vse to pišemo zato, da bi vas opozorili, da bodo fantje in dekleta iz podjetja IT-SI, ki je tudi sponzor obnove naše šole (njihov moto: "Integracija Tehnologij – Svoboda Idej") izvedli v organizaciji podjetniške in tehnološke skupnosti Startup Novo mesto brezplačno enodnevno delavnico IoT na mikrokontrolerjih Arduino.

Ekipa IT-SI-ja, ki je torej malo tudi preloška ekipa, je prva v Sloveniji nasploh izvedla šolanje interneta stvari. To je le nadaljevanje uspehov, ki jih žanjejo po svetu. O njihovem uspehu v Berlinu smo tudi že poročali. Tudi uspeh na nedavnem startup vikendu v Novem mestu ni ostal neopažen!

V delavnici, ki jo bo naša preloška ekipa izvedla to soboto, se boste seznanili z najsodobnejšimi tehnikami programiranja. Primerna je tako za strokovnjaka kot za elektro- in računalniške navdušence ali pa samo navadne firbce.

Soboto, 6. decembra 2014, boste težko preživeli prijetneje in koristneje kje drugje kot v Podbrezniku (program je na http://www.start-up.si/event/arduino-day/).

P. S. uredništva: Hm, saj bi delavnico izvedli "doma" v preloški šoli, kamor tako šolanje tudi spada (prvi zvočni posnetki, Jakčev film itd.), a kaj, ko se obnova premika z glacialno (ledenodobno) hitrostjo, IoT pa s hitrostjo Silicijeve doline* - svetlobno!

Ana Starešinič  (5. 12. 2014)

*Sira W. Churchilla smo na spletni Preloki že večkrat citirali, npr. tukaj.

*Tudi Silicijevo dolino smo na Preloki.si že večkrat omenjali, poiščite jo v našem iskalniku.

Zdaj pa se v sliki in besedi odpravimo še z viniškega placa proti gradu. Na spodnji sliki prve razglednice, ki je iz okoli leta 1900, Šterkova trgovina še nima prizidka, Šterkova pletilnica (hiška poleg trgovine) pa ima slamnato streho.

Zgornja slika druge razglednice, poslane leta 1912, kaže isto območje, le da je slikano iz nasprotne strani, od nekdanje kapelice sv. Florjana, kjer je danes spomenik NOB-ju (kapelica je bila uničena v nemškem bombardiranju leta 1944). Šterkova trgovina ima že prizidek, hiška poleg pa je še vedno pokrita s slamo. To razglednico objavljamo ekskluzivno, saj doslej še ni bila nikjer objavljena.

Ob cesti, ki vodi s placa proti gradu, nas bosta posebej zanimali dve hiši na desni strani, v katerih je v različnih časovnih obdobjih domovala viniška pošta - Karinovi in Blinčevi. Najprej prva hiša desno - Karinova. Vendar smo na začetku 20. stoletja, ko tam pošte še ni bilo. Kot pripoveduje Mirko Mihelič, je bil takratni Karinov gospodar krojač, ki je imel tudi trgovinico s štofom (blagom).

Takratno lokacijo pošte nam razkriva druga razglednica: pošta je pri Blinčevih (to je hiša nasproti vrta s spomenikom pesnika Župančiča). Na to še zdaj spominjajo železni križi na oknih prostora, kjer je bil poštni urad, in tudi ustno izročilo, da je bil pismonoša Emil Blinčev jako uraden človek, saj je še živa metafora: služben si kot Emil Blinčev.

H Karinovim se je pošta preselila pozneje, med obema vojnama. Karinovi so pošto vodili kot družinsko podjetje. Gospodar Evgen je vzdrževal postiljonsko zvezo s Črnomljem: s konji je vozil pošto v Črnomelj in iz Črnomlja, spotoma pa pobral še kakega potnika. Njegova sestra Gabrijela je delala na pošti kot poštna uradnica. Nekaj časa je tam delala tudi mlajša sestra Malčika. Mlajši brat Tone pa je bil nekaj časa pismonoša za Vinico in okolico. Skratka družinsko podjetje.

Po vojni se je pošta preselila k Balkovčevim (nasproti zdajšnjega zdravstvenega doma) in zdaj domuje spet na placu. Njene morebitne druge lokacije med letom 1865, ko je Vinica dobila poštni urad in z njim postiljonsko zvezo s Črnomljem, in letom pribl. 1900 (pošta pri Blinčevih) bi kazalo še raziskati.

Identificirajmo pa še dve hiši ob cesti s placa proti gradu. Hiši med Karinovo in Blinčevo se je reklo Pri Biščanu (vidna na razglednici s pošto, stala je nasproti Župančičeve rojstne hiše). Biščani so se odselili v Ameriko, nekaj časa je še ostala doma stara ženica - Biščanka, potem so vzeli v Ameriko še njo.

Hiša med Šterkovo malo pletilnico in Župančičevo rojstno hišo (vidna na razglednici iz pribl. 1900, po videzu ista kot Župančičeva) pa je bila v lasti družine Persetič. Približno desetletje pozneje pa se je te hiše že prijelo ime Rusova. Zakaj Rusova? Ker je Nikolaj Persetič na svoji krošnjarski poti po svetu prikrošnjaril vse do Rusije in se tam priženil v premožno družino, ki se je ukvarjala z zlatarstvom. Ob pojavu boljševizma v Rusiji se je skupaj z družino (ženo Heleno in 3 otroki) od tam umaknil in prišel domov v Vinico. Od takrat se je hiši pač reklo po domače Pri Rusu.

Na teh dveh starih razglednicah nam je ostala še ena hiša - kulturnozgodovinsko najbolj pomembna in daleč najbolj znana viniška hiša - Župančičeva. A ta hiša si zasluži, da se ji posvetimo posebej - tukaj

Ana Starešinič (4. 12. 2014)

Ustni vir: Mirko Mihelič

 Zdaj pa poglejmo zgodbe, ki jih "piše" tale viniška razglednica iz okoli leta 1900 (objavljena je v knjigi dr. Božidarja Flajšmana "Sledovi časa", original hrani Belokranjski muzej v Metliki). Tukaj nas bo zanimal le zgornji del razglednice: pogled s placa proti jugozahodu, tj. proti Školnikovi gostilni. Njen spodnji del bomo obdelali naslednjič.

Kdo je lastnik prve hiše na desni, je jasno: Johan König. Starejši Viničani in okoličani zdaj gotovo porečejo: "Da, to je bil šnajdar Johan König, ki sem ga dobro poznal(a), nečak od župnika Jurija Königa." Vendar ne, prizor na razglednici je iz približno leta 1900, ko ta Johan še ni bil niti rojen (rodil se je 1907), torej gre za nekoga drugega z enakim imenom.

Je bil tudi ta krojač? Ne. Kot vidite na povečanem izrezu razglednice, ki so nam ga prijazno poslali iz Belokranjskega muzeja, je med imenom in priimkom na tabli po vsej verjetnosti napis MIZAR. In pod njim še tabla češke zavarovalnice Slavije*.

Leta 1907 rojeni Johan pa se je šel izučit za krojača. Učil se je v Prilišću in tam si je izbral tudi ženo - Magdaleno (Mandico) Šimunović. (Njunega kasnejšega zeta Ivana Mušiča smo na Preloki.si že nekajkrat omenjali kot fotografa, npr. tukaj). Viniški Königi izhajajo iz družine kočevskih Nemcev, t. i. kočevarjev. Starejši Viničani vedo povedati, da je krojač König perfektno govoril nemško.

Mirko Mihelič pripoveduje, da je bil Johan jako dober krojač, tudi malo dražji, specializiran predvsem za moške obleke. In Rudolf Trempus se spominja, da mu je, takrat še fantičku, šnajdar König iz italijanske deke sešil hlače, iz nemških oficirskih hlač pa kapo. In doda, da se je med vojsko i po vojske samo predelivalo iz starega novo, drugega ni bilo!

Zgodbo prve hiše skrajno levo nam je pomagal sestaviti Mirko Mihelič. Okoli leta 1900 se je tej hiši reklo po domače Pri Kramar(j)u. Zgradil jo je Matija Malič; nadimek Kramar se ga je prijel zato, ker je v mladosti krošnjaril po svetu in si s tem opomogel toliko, da si je tu zgradil trgovinico. (Zgradil je tudi kapelico sv. Ivana v Podklancu, ob mostičku čez potok; zdaj je ni več.) Ob nastanku te fotografije je njegovo trgovino že vodil zet Janko Šimunovič, po rodu iz Prilišća, prej trgovec na Zdihovu. Po 1. sv. vojni se je v to hišo priženil učitelj Kravos in hiše se je kmalu prijelo ime Pri Kravsu.

In še tretja hiša - Školnik: gostilna, mesnica, klavnica, prekajevalnica, ledenica ... pa čitalnica, knjižnica itd. Ob nastanku te razglednice je bil hišni gospodar Peter Malič, praded sedanjega gospodarja Kazimirja Maliča (ded, prav tako Peter, je bil rojen leta 1885, oče Kazimir pa 1907).

O imenu Školnik

Zakaj se tej hiši, kjer že najmanj od leta 1722 (dokumentirano z rodovnikom!) živi rod Maličev, reče "Pri Školniku", smo se pogovarjali s sedanjim gospodarjem Kazimirjem. Kot pripoveduje, je najbrž treba izhajati iz povezave naše narečne besede škola (šola) z zgodovinskim podatkom za Vinico, ki smo ga že omenili: "Prvega učitelja je dobila Vinica že leta 1822; pouk je bil spočetka v zasebnih hišah, dokler ni bilo 1838 zgrajeno šolsko poslopje." (J. Dular)

Školnik kot viniška blagovna znamka

Gostilna "Pri Školniku" je bila ena večjih in boljših viniških gostiln. Bila je center kulturnega, političnega in športnega življenja Vinice in okolice. V času politične delitve na liberalni in konservativni tabor so se tukaj zbirali liberalni Sokoli. Leta 1890 je bila na pobudo učitelja Franja Lovšina tu ustanovljena knjižnica s čitalnico.

Medtem ko so imele ostale viniške gostilne po en gostinski prostor, so bili pri Školniku trije: prva soba je bila bolj "vsakdanja", odprta ob delavnikih. Druga soba je bila največja - salon. Odprla se je, ko je prva postala pretesna - ob nedeljah in praznikih, predvsem pa ob sejmih. Ob kakih posebnih prireditvah ali gledaliških igrah so v tej sobi postavljali improvizirani oder. In tretji prostor je bila bogata knjižnica s čitalnico, tudi izposojevalnica knjig: š(k)ola za tiste, ki prave š(k)ole še niso bili deležni ali pa jim je bila prava š(k)ola premajhna, pretesna in premalo ...

Dober glas seže v deveto vas in za Školnikovo gostilno lahko rečemo, da je bila na glasu. Kdor je poznal Vinico, je poznal Školnika! In kdor se je spomnil na vedno odprtega, za vse, kar je napredno, dovzetnega Školnika, mu je prišla na misel Vinica! Dober brend, bi temu strokovno rekli danes. 

*Jože König iz Ljubljane (sin krojača Johana) nam je potrdil, da mu je njegov oče večkrat pripovedoval, da je bila pred krojaštvom v tej hiši mizarska delavnica. Ta mizar ni bil njihov neposredni prednik, ampak daljni sorodnik. Torej je zdaj tudi potrjeno, da na tabli hiše res piše MIZAR. (Op. A. S.: dodano 11. 12. 2014)

In še o tehniki tiskanja zgornje dvodelne razglednice

Ste morda tudi vi v dilemi, ali gre pri tej razglednici za fotografiji ali sliki?

Kustos v Belokranjskem muzeju v Metliki, kjer hranijo original, Leon Gregorčič je s povečevalnim steklom posebej preveril dele, ki delujejo kot naslikani. In ugotovil, da niso.

Dr. Božidar Flajšman pa nam pojasnjuje tehniko tiskanja te razglednice takole: Gre za fotografiji, ki sta natisnjeni v tehniki knjigotiska. Fotografiji so prek rastra prenesli na cinkovo ploščo v obliki številnih majhnih črnih pik in pred tiskanjem posegli v določene pike ročno s čopičem. Torej je bilo v to razglednico vloženega še veliko ročnega dela in je prava mala umetnina.

Ana Starešinič (2. 12. 2014)

Ob naslednjih dveh razglednicah iz zbirke dr. Božidarja Flajšmana (prva od njih doslej še ni bila nikjer objavljena) nas bodo zanimale hiše na severozahodni strani viniškega placa, tj. proti cerkvi. Pošto, ki jo vidimo v zgornjem delu te razglednice, bomo obdelali pozneje.

Opišimo najprej veduto na tej razglednici, poslani 27. 11. 1912. Na desni strani je najprej kapelica sv. Jurija. Zgradili so jo trije znani viniški Jureti: trgovec Šterk, gostilničar Benetič in župnik König.

Zadaj za kapelico je župnišče. Ob nastanku te fotografije je bil tu župnik Jurij König, znan tudi iz časa Viniške republike in tudi na sploh jako znan viniški župnik, saj je bil v Vinici kar 38 let (od leta 1882 do smrti 29. 6. 1920) in je tu pustil veliko sledi.

Hiša na levi je Klobučarjeva (priimek Mihelič): gostilna, mesnica in klavnica. Vhod v gostilno je s placa (vidimo ogalna vrata), vhod v mesnico pa malo naprej ob cesti. Še naprej ob cesti pa vidimo njihovo klavnico. V Klobučarovi gostilni so se v obdobju delitve na dva politična tabora zbirali konservativni Orli, na čelu katerih je bil župnik Jurij König. V obdobju Viniške republike je bil tukaj gospodar Franc Mihelič, ki je bil takrat tudi viniški župan. Zakaj se jim je reklo in se jim še reče po domače Klobučarovi? - Zato, ker je bila hiša znana tudi po klobučarski obrti.

Velika stavba naprej od Klobučarjevih je seveda šola*, v tem času t. i. dvorazrednica. 

Šolo vidimo tudi na drugi razglednici, ki pa je iz okoli leta 1900. Stavbo so zgradili leta 1838, leta 1883 so ji prizidali nov del, leta 1944 so jo Nemci bombardirali in od takrat v njej ni bilo več pouka.

Učitelj na sliki je seveda Franjo Lovšin, po rodu Ribničan, ki je prišel v Vinico leta 1889 in tu ostal do svoje smrti leta 1931. Lovšin je močno razgibal tukajšnje društveno, kulturno in politično življenje: že leto po svojem prihodu je ustanovil čitalnico (1890), 1895 podružnico Kmetijske družbe in 1898 gasilsko društvo.

Poleg njega je verjetno učiteljica Poldka Bavdek, ki je prav tako pustila v Vinici, in ne samo v Vinici, močno sled. Na viniško šolo je prišla leta 1901 (če je na sliki Bavdkova, ta razglednica torej ni mogla nastati pred letom 1901) in potem tu učila 37 let, do svoje upokojitve; umrla je leta 1965. Znana je predvsem kot zbiralka belokranjskih vezenin in raziskovalka tehnik vezenja, ogromno je naredila za popularizacijo belokranjske ornamentike, večino svoje zbirke je podarila Belokranjskemu muzeju v Metliki.

Ana Starešinič (29. 11. 2014)

*šola: Prvega učitelja je dobila Vinica že leta 1822; pouk je bil spočetka v zasebnih hišah, dokler ni bilo 1838 zgrajeno šolsko poslopje. (J. Dular, Župančičeva Vinica)

(V naslednjem sklopu razglednic bomo pogledali s placa proti jugozahodu, proti še eni gostilni - Školnikovi. Kot pa vemo, je bilo v začetku 20. stoletja v Vinici kar pet gostiln.)