To je bila seveda trgovina z mešanim blagom viniškega veletrgovca Jureja Šterka. Zgodbo te hiše pripoveduje tehle 6  kronološko razvrščenih starih razglednic, vse so iz arhiva dr. Božidarja Flajšmana.

Jurej Šterk je v Vinico prišel iz Starega trga, trgovino je ustanovil proti koncu 19. st. (na Šterkovi grobnici na viniškem pokopališču piše: Jurej, ustanovnik trgovine, *2. 5. 1866 +22. 7. 1930).

Ob koncu 19. stoletja je to bila ena velika stavba. Vidimo jo na razglednici 1 (več o tej verjetno najstarejši viniški razglednici glej  tukaj) in na razglednici 2.

Ob prelomu stoletja pa je bila tej prvotni stavbi prizidana še druga stavba.  Na razglednici 3 (dvodelna razglednica, spodnja slika) je to že moderna trgovina z velikimi in tudi osvetljenimi (!) izložbami. Že vidimo tudi majhno lipo, ki je na razglednici 2 še ni. (Kot vemo, je bila le-ta del zasaditve lipovega drevoreda.)

Razglednica 4 je znamenita po tem, da je fotograf ovekovečil Šterkovo trgovino takole zaprto med t. i. buno aprila 1919, to je v dneh Viniške republike (zaprta je bila kar osem dni!). Se nam pa na tej razglednici razkriva še ena Šterkova stavba - nizka hiška, kjer je bila Šterkova pletilnica. Tu so ženske iz Vinice in okolice pletle iz volne razne izdelke, ki jih je trgovec Šterk potem prodajal. Ta hiška je bila leta 1919 že prekrita z opeko (v naslednjem sklopu razglednic jo bomo videli še prekrito s slamo).

Razglednica 5 je nastala približno takrat kot razglednica 4. Pogled v izložbe nam potrdi, da je to res bila trgovina z mešanim blagom, kjer si lahko kupil tako rekoč vse, od blaga, posode, orodja, semen itd. Vidimo tudi, da se je tista lipica z razglednice 3 že lepo razrasla. 

Znamenitost razglednice 6 pa je seveda avtobus pred trgovino, katerega lastnik je bil prav tako veletrgovec Šterk. In poleg avtobusa je imel tudi osebni (luksuzni) avto. To sta bila prvi avtobus in eden od prvih avtomobilov, ki sta vozila v naših krajih!

Po Jurejevi smrti leta 1930 je posle prevzel  sin Vilko in trgovina je cvetela in se razvijala naprej.  (Posle v Šterkovi trgovini v Črnomlju, ki jo vidimo na razglednici 3 zgoraj, je že pred tem prevzel zet Peter Koren*, ki se je poročil z Jurejevo hčerko Katarino.)

Vojna in po njej

Potem pa je prišla 2. svetovna vojna in z njo novi časi, ki Šterkovim niso bili prav nič naklonjeni. Imetje so jim v glavnem nacionalizirali, poslopje na placu so morali za majhen denar prodati občini, zadrugi in trgovskemu podjetju.  Vilko Šterk se je z ženo in dvema otrokoma preselil v svojo hišo nedaleč od viniškega grada, v kateri so bili prej nameščeni žandarji (orožniki). Umrl je leta 1990 v Zagrebu, žena dve leti prej. Oba sta pokopana v Šterkovi grobnici na viniškem pokopališču.

                             Duhovno bogastvo Šterkovih

Materialnega bogastva ni bilo več, a ostalo je duhovno bogastvo družine Šterk in krila je še bolj razprlo njihovo svetovljanstvo. Zopet so bili pred svojim časom in orali nove "ledine" - tokrat vodne gladine. Vilkov sin Jure Šterk je bil prvi slovenski morjeplovec, ki je objadral svet, in to kar dvakrat. Napisal je pet knjigi, njegovo šesto (Dnevnik zadnje plovbe) je namesto njega in zanj izdal njegov sin Igor. In Igor Šterk, uveljavljeni filmski režiser, uspešno odstira nova intelektualna obzorja.

Ana Starešinič (23. 11. 2014)

*Zgodbo Šterkove oz. Korenove hiše v Črnomlju bomo obdelali ob kaki drugi priložnosti.

(V naslednjem sklopu razglednic bomo pogledali z viniškega placa proti cerkvi. Vaše morebitno dodatno gradivo dobrodošlo.)

 Preloška šola v etnološki reviji, oktober 2014

 V oktobrski številki strokovne revije Slovenskega etnološkega društva Glasnik je izšel daljši članek z naslovom Šola na Preloki, pričevalka ljudske kulture.  Avtorja Anja Premk in Janez Premk, ki sta izdelala Konservatorski načrt za obnovo naše šole, zdaj s svojimi ugotovitvami seznanjata še širšo strokovno in nestrokovno javnost.

 Prizadevanja za ohranitev in prenovo preloške šole so širši javnosti predstavljena kot primer dobre prakse s področja varstva arhitekturne kulturne dediščine v Sloveniji.

 Avtorja v članku predstavljata nekatera nova spoznanja o zgodovini naše šole in podajata glavne smernice za njeno ohranitev in prenovo. Zlasti dragocene pa so njune ugotovitve o vrednosti in družbenem pomenu, ki ju ima ta spomenik za ožjo in širšo skupnost zaradi svojega kulturnega, razvojnega in simbolnega potenciala.

 Oktobrsko številko revije Glasnik je zdaj že mogoče prebrati tudi v elektronski obliki, saj je že naložena na spletno stran Slovenskega etnološkega društva. Članek o naši šoli najdete na straneh od 43 do 50:

 http://www.sed-drustvo.si/upload/files/GSED_54_1_2_2014.pdf

http://www.sed-drustvo.si/publikacije/glasnik-sed/glasniki/glasnik-slovenskega-etnoloskega-drustva-54-1-2

Po objavi fotografije z viniškega placa iz leta 1963 se je oglasilo nekaj radovednežev, ki sprašujete, ali bi se dalo videt še na kakih slikah, kako je zgledal ta plac v starih časih.

Ker je najbolj pravi naslov za tovrstna  vprašanja dr. Božidar Flajšman, po rodu Metličanom, ki hrani bogato zbirko arhivskega gradiva za vso Belo krajino in s katerim je uredništvo spletne Preloke že sodelovalo  (npr. Črnomelj 25. 5. 1914 in Belokranjska proga na razglednicah), smo ga spet zaprosili za pomoč. In prijazno nam je dovolil uporabiti  vse viniške razglednice, ki jih je objavil v svoji knjigi Sledovi časa, poslal pa nam je tudi nekaj krasnih avstro-ogrskih razglednic, ki niso bile doslej še nikjer objavljene in jih bomo torej lahko objavili ekskluzivno.  Hvala hvala!!! In jako smo veseli, da je naša spletna skupnost z njim dobila novega aktivnega člana. 

Stare razglednice iz arhiva dr. Flajšmana, ki prikazujejo viniški glavni trg, bomo objavili v petih vsebinskih sklopih, začeli pa bomo z najmarkantnejšo stavbo na placu.

A. S. (14. 11. 2014)

Tole lepo fotografijo objavljamo kot nagrado, ki smo jo obljubili v povezavi s fotografijo preloških šolarjev v šol. letu 1951/52. Ali imata tidve fotografiji kaj skupnega? Da, na obeh sta Marica Pavlakovič - Jakovinska in Ivan Simčič - Cestarov. Le da ima Marica zdaj poročni šopek in na glavi venec, Ivan pa poročno kitico. 

Slika je nastala na svečnico, 2. februarja 1963, takoj po njuni civilni poroki na matičnem uradu v Vinici. Kot vidimo, sta njuni poročni priči Ivanova teta Angela in njen mož Jože Grdun iz Dejanov. 

Vidimo tudi, da se v Vinico niso pripeljali s konji, kot je bilo takrat še v navadi, ampak z avtom. In to ne katerimkoli avtom, ampak z opel rekordom. Z njim jih je pripeljal njegov lastnik Janko Mrzljak - Skrajni. In Janko je s svojim fotoaparatom tudi ovekovečil tale lepi prizor na viniškem placu. Ko je tam še stala trafika in so tam rasle tri lipe (zdaj je tam samo še ena, tista na levi). 

Povejmo še to, da je bil matičar, ki je tisti dan poročil Iveta i Marico, njun sorodnik Franc Pavlakovič iz Dejanov. Cerkvena poroka je bila takoj potem v domači cerkvi sv. Trojice na Preloki, poročil ju je župnik Leopold Čampa.

In dodajmo, da so bili ne samo na civilni poroki, ampak tudi na cerkveni navzoči samo ti štirje ljudje, ki jih vidimo na sliki. Zakaj? Zato, ker je bil ves ta pir v znamenju snega, ki ga je na debelo nametalo tiste dni. Toliko, da so se svatje le s težavo prebili na pir v Jakovine in potem na Preloko. Mnogim pa na pir sploh ni uspelo priti, na primer Maričini vojačici* Barbari Grdun - Štalarski iz Novega mesta. Ivanov vojač* Zvonko Novak - Županov pa se je iz Ljubljane prebil  do Preloke šele enkrat na polovici pira.

Je pa treba tudi reči, da so tako matičar kot župnik in svatje svojo nalogo dobro opravili, kajti Cestarova Marica i Ive sta lani na svečnico praznovala že svojo zlato poroko.

Fotografija je iz zbirke družine Simčič, Preloka 12.  

A. S. (8. 11. 2014)

*plac: trg

*vojačica: družica

*vojač: drug

Trije odzivi na sliko iz leta 1951

Prej objavljena fotografija Pogreba stare mame Jurišine leta 1951 je sprožila že nekaj odzivov in vprašanj. Javno bomo odgovorili le na tri.

Prvi odziv je prišel iz etnoloških krogov. Prosijo za izsek in povečavo posnetka ženske, ki  smo jo v popisu fotografije identificirali kot Ana Vipavec - Vipavka. Prosijo tudi za kaj več podatkov o tej osebi, seveda če bi bilo možno.

Seveda je možno! Rodila se je leta 1887 v zaselku Pavlini (Balkovci 5, priimek Čadonič). Leta 1904 se je poročila s Petrom Vipavcem iz Žuničev. Umrla je v Žunićih 22. februarja 1975, stara 88 let. Pokopana je pri sv. Trojici na Preloki.

Ob tem povejmo še to, da se je Ani in Petru 23. 12. 1914 rodila hči Ana, pozneje primožena h Krajačevim. In ta Ana bo letos 23. decembra dopolnila sto let. O tem bomo vsekakor še poročali.

Drugo vprašanje je prišlo od naše mlajše generacije. M. S. sprašuje, zakaj na tem pogrebu skorajda ni bilo moških. - Na to vprašanje smo delno odgovorili že v spremnem besedilu k fotografiji Grdunčank iz leta 1935: zato ker so kruh služili kje v tujini ali pa jih je "vzela" druga svetovna vojna.

Tudi pokojnica (Barbara Grdun) je imela tri sinove, a na njenem pogrebu ni bilo nobenega: najstarejši, Franc, je bil takrat v Kanadi, Miko v ZDA (Pittsburgh) in Janko v Argentini.  Franc je prišel za vedno domov kmalu po njeni smrti  (še isto leto, torej 1951, star 53 let).

Tretji odziv pa je prišel od naše rojakinje iz Kanade: prošnja, da bi navedli, kdo od ljudi na tej sliki je še živ. - Šest ljudi: Marija Balkovec, poročena Rahoj, Ana Balkovec, pozneje poročena Starešinič - Mikčeva (v Žuničih), Ana Čadonič - Delnikova /Doljna iz Balkovcev, pozneje poročen Starešinič - Sirkova, Jože Čadonič - Delnikov, Barbara Grdun - Štalarska, pozneje poročena Judež, ter Jože Pavlakovič - Petrov/Jarkov (ki je v Kanadi in je eden od donatorjev v sklad za obnovo naše šole).  

Ana Starešinič (2. 11. 2014)