Ali so šli pozdravit prvi vlak tudi Preločani?

Odgovor na to vprašanje najdemo v naši Šolski kroniki (2. zvezek), kjer naš takratni učitelj Venčeslav Skebe o tem zapiše:

25. maja 1914: otvoritev belokrajnske železnice. Pouka prost dan! Učitelj se je udeležil otvoritve v narodni noši v skupini »Svatba (ženin in nevesta s svati) dan po poroki«.  Otvoritve sta se udeležila tudi  učenca Peter Starešinič s Preloke in Kata Starešinič s Preloke.  

O tem, kdo sta bila tadva učenca, ni nobenih dvomov: 12-letni Peter Jamin (P 36, danes 22) in prav tako 12-letna Kata Gradanova (P 39, danes 16).

Tudi je jasno, da so šli pozdravit prvi vlak v Črnomelj, na črnomaljsko železniško postajo.

Pač pa se je pozneje narobe interpretiralo učiteljevo poročanje o tem,  da se je udeležil otvoritve v narodni noši v skupini »Svatba (ženin in nevesta s svati) dan po poroki" - češ da gre za skupino Preločanov, ki so šli v Črnomelj oblečeni v narodne noše in naj bi predstavljali svatbo ...

Takšne interpretacije pač ne potrjuje noben ohranjeni pisni vir (Slovenski narod, Slovenec, Dolenjske novice, zapisi Ivana Šašlja ...).

Poglejmo npr. v  Dolenjske novice (29. maja 1914, str. 29): 

/.../ Iz Metlike je došel slavnostni vlak v Črnomelj ob 2. uri 49 minut. Na kolodvoru je čakala množica broječa več tisoč duš. V ospredju je bila cela vrsta skupin narodnih noš in sicer 2 belokranjski svatbi iz Doblič in Vinice, zeleni Jurij iz Adlešič in Vinice, istotako iz obeh krajev kresnice in predice iz Adlešič. V sredini je stala dolga vrsta črnomaljske šolske mladine vihteč zastavice v slovenskih in cesarskih barvah. Pred otroci je bila skupina črnomaljskih deklet v stari črnomaljski noši, ki se nekoliko od druge belokranjske noše razlikuje. Zastopane so bile tudi narodne noše iz Dragatuša, kakor tudi iz Bojancev. Na desno in levo pa je obdajala narodne noše mnogobrojna množica ostalega ljudstva. Celo na višini pod mestno lozo so pozdravljale dohajajoči vlak dolge vrste ljudstva. Mestna godba je slovesno zasvirala cesarsko himno in množica je med grmenjem strelov pozdravljala prišedši vlak z »Živijo« klici. /.../

Torej sta bili belokranjski svatbi dve, ena iz Doblič in ena iz Vinice. In preloški učitelj Skebe, ki je prijateljeval z viniškim nadučiteljem Lovšinom, se je nedvomno pridružil Viničanom.          (A.S.)

Pa ne danes, ampak pred 100 leti. 25. maja 1914 je namreč v Belo krajino pripeljal prvi vlak, po novi progi od Novega mesta do Metlike in naprej v Karlovec. Bela krajina je bila zadnji košček slovenskega ozemlja, takrat še v Avstro-Ogrski, ki je dobil železnico.  Zaradi takšnih in drugačnih geopolitičnih, gospodarskih in vojaških interesov  je morala nanjo čakati kar pol stoletja, ljudje, obupani nad gospodarskimi  razmerami, pa so se množično izseljevali v Ameriko.

Torej je razumljivo, da je bilo veselje ob prihodu prvega vlaka v Belo krajino nepopisno.  Praznično razpoloženje je vladalo na vseh postajah vzdolž ta dan odprte proge. 

Belokranjci so si od železne ceste veliko obetali:  boljšo prometno povezavo s Kranjsko oz. Ljubljano in čez Kolpo s Karlovcem in Hrvaško, delovna mesta, gospodarski razcvet  ...

Vendar je prišla prepozno. Že čez 2 meseca je izbruhnila 1. sv. vojna in proga, ki naj bi nam končno pripeljala blagostanje, je začela že konec julija odvažali prve Belokranjce na fronto. 

Potem je svoje naredila še druga svetovna vojna (rušenje ključnih objektov, železniških mostov, tudi viadukta Otovec). In po vojni spet obnavljanje in grožnje, da bodo belokranjsko železnico zaradi nerentabilnosti  ukinili.

No, ukinili je niso, nujne posodobitve pa tudi ni od nikoder! In tako vlaki k nam še danes vozijo s stoletno potovalno hitrostjo.

A. S. (7. 5. 2014)

Bilo je pred natanko 100 leti

Letos mineva 100 let od dogodkov, ki so spremenili svet v takega, kot ga poznamo danes, tudi Evropo, Slovenijo, Belo krajino in seveda Preloko. Navedimo tri:

- 25. maja 1914: prihod prvega vlaka v Belo krajino

- 1. junija 1914: na Preloki nastanejo prvi sl. zvočni zapisi ljudskih pesmi

- 28. julija 1914: začetek  1. sv. vojne

V vse te dogodke smo bili močno vpeti tudi Preločani. Torej bo spomine nanje oživljala tudi naša spletna skupnost.

A. S. (7. 5. 2014)

Skoraj da ni za objavo ...

Iz vročega dopisovanja med raznoraznimi kumeti in kumami (in to niso ne strici ne tete, ne gor ne dol, ne levo ne desno, ne v ospredju ne v ozadju ...) citiramo le drobce cenzuriranih pisem, ki morda so, morda pa niso za javnost ..., ki so torej skrivnost in jih pazljivo preberite in vsekakor ne povejte naprej:

Lucki kume:

... Včasih smo se spraševali, kdo je ta "naš" kume. Zdaj nam je jasno: kjer se dva pogovarjata in se en na smrt dolgočasi, si ti, kume, oni ta drugi!

... Po kumetovi  lekciji  iz matematike mi je zdaj jasno, zakaj pet od štirih ljudi ne zna ulomkov!
... Negativna nula v informatiki obstaja zato, da se lahko opiše take, kot si ti, kume!

Naš kume mu vrača:

... Lucki kume, ti si še nerojeni genij! 

... Očitno si tako pameten, da imaš kar dvoje možganov: ene si izgubil, drugi pa so šli prve iskat.

... Tudi tebe lahko vsak prepozna. Od blizu te prepozna po praznini, ki odmeva v tvoji glavi! Od daleč pa te prepozna po najdebelejšem krompirju! (ljudska modrost: Najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir.)

Uredništvo je sprevidelo, da je bilo vprašanje o učnih pripomočkih očitno prelahkotno za praznik dela 1. maj in 10-letnico ... Namesto da bi se vneli kresovi, se je vnela napeta razprava, neprimerna za praznovanje!

Očitno vprašanje ni dovolj zaposlilo sivih celic, kot bi jih moralo vse v zvezi z (našo) šolo!

Torej je bilo tokratno vprašanje o tablici nekoč in danes - preveč TRIVIALNO.

Zato bomo kmalu (tako kot se še spomnite iz šole) zastavili naslednje, težje, skoraj zagotovo NEREŠLJIVO vprašanje.

Živel 1. maj!

Kume že komentira šibo, ki bo prišibala nad nas in bo pela, da bomo potem mi peli in beli.

Škola je po njegovem zanimiva in čudna  stvar in pouk še bolj, npr.:

- Zakaj praznujemo praznik dela tako, da ne delamo? Kaj potem to ni praznik nedela?

- Ali beseda praznik ne izhaja iz prazno in ne polno, pa imamo ob vsakem prazniku polno hrane. 

Kume tudi komentira in pohvali našo učno uro slovenščine z razlago besed maša ali Maša, šiba ali šibam ... Vendar to ni nič v primerjavo s poukom matematike:

- Zakaj se reče, da je 2 pozitivno v šoli, na faksu pa je pozitivno šele 6, če so mladeži ubijali v glavo, da je v resnici (v matematiki) pozitivno vse od 0 naprej?

- In zakaj razlikuje informatika pozitivno ničlo od negativne?

- In torej ni nič čudno, da so, tako vsaj pravijo, na svetu 3 (tri!) vrste ljudi: tisti, ki znajo šteti, in tisti, ki ne znajo!

Pripis uredništva: Kume, prav imate. Je že Albert Einstein povedal: Ne da se šteti vsega, kar šteje, in ne šteje vse, kar se da šteti! (Not everything that can be counted counts, and not everything that counts can be counted.)

S komentarjem pa se je oglasila tudi že naša mlajša generacija: da smo s ponazoritvijo nekdanje učne ure slovenščine jako dobro zadeli tudi duha sedanje šole in šolanja.