Dr. Juro Adlešič iz Adlešičev, ki je bil ljubljanski župan

Juro Adlešič se je rodil 7. 5. 1884 Mariji in Ivanu Adlešiču iz Adlešičev št. 14 (danes št. 2, po domače pri Tojaginih), kot zadnji od njunih enajstih otrok.

Njegov oče je bil ugleden krajan, saj je ob njegovi smrti adlešiški župnik Ivan Šašelj v župnijsko kroniko med drugim zapisal: "Umrl je najstarejši faran Ivan Adlešič, oče Jura Adlešiča, varčen, lepo premoženje si pridobil, več let župan. Tojagina hiša je bila znana daleč naokoli ..." (Seveda gre za županovanje takratni občini Adlešiči.)

010203

Pravnik, politik in ljubljanski župan

04Juro je maturiral na ljubljanski klasični gimnaziji  in nato nadaljeval študij na Dunaju. Na dunajski univerzi je leta 1910 promoviral iz prava. Potem se je posvetil odvetniški praksi in leta 1918 v Ljubljani odprl lastno odvetniško pisarno.

Strokovno pa se je ukvarjal tudi s študijem gospodarskih in političnih vprašanj ter deloval na publicističnem področju. Svoje članke je objavljal v Slovencu, Zori, Edinosti, Zlati dobi, Času in drugod.

Bil je eden redkih izobražencev pri nas, ki se je že pred 1. sv. vojno ukvarjal s problemi izseljevanja.

Leta 1909 je izšel njegov daljši prispevek Organizacija slovenskega izseljeništva. Izseljevanje in predvsem njegovo temno stran je dobro poznal že iz Bele krajine. V članku  med drugim svari pred slikanjem Amerike zgolj v lepi luči in pred dobička željnimi izseljenskimi agenti.

05Leta 1913 je aktivno sodeloval na znamenitem slovensko-hrvaškem katoliškem shodu v Ljubljani. Že pred shodom je objavil članek Naše izseljeništvo. O temnih straneh izseljevanja in o ljubezni do rodne grude pa je potem z močnim čustvenim nabojem govoril tudi na samem shodu. 

Od 10. decembra 1935 do 2. junija 1942, torej šest let in pol, je bil ljubljanski župan.

Med prednostnimi nalogami njegovega županovanja je bila urbanizacija "velike" Ljubljane. Mdr. so bili zgrajeni Plečnikove pokrite tržnice, NUK,  dograjene Žale ..., začele so se podeljevati Prešernove nagrade.

06Kot ljubljanski župan je maja leta 1938 obiskal slovenske izseljence v ZDA (Cleveland, Pittsburgh, Chicago, Joliet in Milwaukee). Spremljala ga je tudi soproga Vera Adlešič (rojena Popovič, operna pevka v ljubljanski Operi, pozneje predavateljica govorne tehnike in dikcije na Akademiji za igralsko umetnost in na nacionalnem radiu; poročila sta se 28. julija 1928).

11. aprila 1941 je ob prihodu italijanske vojske v skladu z vojnim pravom okupatorju izročil mestne ključe in bil župan še naprej. Čez dobro  leto (2. junija 1942) pa je odstopil in se jeseni 1942 umaknil v Italijo.

Pečat kolaboracije

Zaradi županovanja v Ljubljani med italijansko okupacijo ga je potem do konca življenja spremljal pečat kolaboracije. Po drugi svetovni vojni je leta 1949 emigriral v ZDA. Takrat je bil star že 65 let in se v novo okolje ni mogel več vživeti. Doktor prava in odvetnik ter nekdanji ljubljanski župan Juro Adlešič je na neki farmi v Kansasu delal kot navaden fizični delavec.

Domov, v rojstno hišo v Adlešičih, se je vrnil tri leta pred smrtjo in tam 29. septembra 1968 tudi umrl. Pokopan je na adlešiškem pokopališču.

070809

Na družinskem grobu Adlešičevih je ob njegovi reliefni podobi napis: DR. JURO ODVETNIK IN ŽUPAN LJUBLJANSKI. In na dnu (nekoliko prirejeni) Prešernovi verzi: LE ENA SE ŽELJA VAM JE IZPOLNILA / V ZEMLJI DOMAČI DA TRUPLO LEŽI.

Dr. Juro Adlešič kot prvi snemalec slovenske ljudske glasbe

Več o tem, da je dr. Juro Adlešič pomembno prispeval tudi v zakladnico slovenske kulture, saj je kot prvi Slovenec snemal leta 1914 v Adlešičih in na Preloki ljudsko petje na voščene valje, pa si preberite na multimedijskem portalu nacionalne televizije; tam so tudi drobci iz njegovega rodovnika:

Pesmice z obrobja - biseri dežele Kranjske, 1. del

Pesmice z obrobja - biseri dežele Kranjske, 2. del

Vse podatke na portalu www.preloka.si zbrala in zapisala Ana Starešinič, ki je o dr. Juru Adlešiču kot prvem dokumentalistu belokranjskega ljudskega izročila pisala še TUKAJ.

(3. 6. 2014)

10 

Zgodba preloške fotografije, objavljene na portalu RTV SLO

Na spletnem portalu Radiotelevizije Slovenija je v prispevku o tem, da so 1. junija leta 1914 na Preloki (in dan prej v Adlešičih) nastali najstarejši slovenski zvočni zapisi, objavljena tudi tale fotografija Preloke:

1a

To je fotografija, ki je nastala v nedeljo, 11. avgusta 1940, ko je Božidar Jakac s 16-milimetrsko kamero na Preloki snemal svoj znameniti dokumentarec Bela krajina (že barvni, a še nemi film). V film je med drugim vključil tudi danes že antologijski pogled na našo vasico s hriba Krtinjek.  V prvi plan tega kadra je Božidar Jakac postavil par v preloški narodni noši. Tole je zajem zaslona na 24. minuti in 33. sekundi Jakčevega filma:

2a

To so hkrati tudi prvi znani posnetki in prva znana fotografija naše vasi s Krtinjka - pogled, ki danes velja za značilno preloško veduto in je bil do danes predmet mnogih fotografskih, filmskih in slikarskih upodobitev (glej tudi prvo stran www.preloka.si ).

A vrnimo se k zgornji fotografiji, ki jo danes hranijo v NUK-u v Ljubljani. Kdo je fotograf, ni znano. Najverjetneje ne sam Jakac, ampak nekdo iz njegovega spremstva. Verjetno prof. Rudolf Mušič (po rodu iz Adlešičev), morda dr. Milan Bano. Je pa ta isti fotograf tisto avgustovsko nedeljo pri nas posnel še več fotografij. Nekatere od njih smo na Preloki.si že objavili.

In še o paru v narodni noši: ženska je Anica Novak, po domače Ančica Županova, pozneje poročena Bole, moški pa Niko Grdun - Štalarski, pozneje priženjen k Radovičevim.

Vendar pa ta prizor iz 11. avgusta 1940 ni ovekovčen le na fotografiji in v filmu, ampak tudi likovno. Poznejši mož Anice Novak - Janez Bole iz Ljubljane, sicer tudi ljubiteljski slikar, je po tej fotografiji ustvaril dve oljni sliki. Prva je pri Županovih na Preloki, druga pri Boletovih v Ljubljani. Tisto pri Županovih je slikar leta 1955 poklonil svojemu tastu Stanku Novaku za njegov 60. rojstni dan.

3b4b

Podatke zbrala in zapisala Ana Starešinič.

(3. 6. 2014)

Preloka 1. 6. 1914 in 1. 6. 2014

Danes je 1. junij 2014 in minilo je natanko 100 let od takrat, ko so na Preloki (in dan prej v Adlešičih) nastali prvi slovenski zvočni zapisi ljudskega petja.

In prav tako 100 let je minilo, da so ti zapisi našli pot iz Bele krajine v Ljubljano na RTV SLO. In tako se je prav danes, 100 let pozneje, naša vasica v sliki in besedi znašla na multimedijskem portalu nacionalne televizije. Tam je ovekovečena v daljšem prispevku o tem za slovensko zgodovino pomembnem dogodku, ki se je zgodil prav tu pri nas:

Pesmice z obrobja - biseri dežele Kranjske, 1. del

Avtor prispevka je Andrej Mrak, ki je bil na naši spletni strani že predstavljen. Je eden od naših boljših poznavalcev starih razglednic in drugega arhivskega gradiva.

In ponosni smo, da je pri nastajanju tega prispevka sodelovalo tudi uredništvo spletne Preloke, posredno pa tudi vi vsi, ki sodelujete z nami. Hvala.    

Veselimo se že drugega dela prispevka, ki bo objavljen prihodnjo nedeljo.

Ana Starešinič (1. 6. 2014)

Več o 2. delu prispevka pa - TUKAJ.

Belokranjci (se) zmerom skup držimo

Belokranjci (se) zmerom skup držimo

Jurjevanje 2014 bo, če sodimo po njegovem kakovostnem uvodu, izjemno dobro obiskano.

Uvodna jurjevanjska prireditev je bila 29. maja v Ljubljani, v Centru inovativnih rešitev D125. Obiskovalci smo uživali ob zvokih črnomaljske tamburaške skupine Vodomec, ob belokranjskih vinih in belokranjskih dobrotah, ki jih je pripravilo podjetje  Vivo Catering.

Torej - hojte, hojte k nam na Jurjevanje, pa se vidimo tam.

01020304

Več fotografij na:

 http://agency.kratermedia.si/p109633322

 http://www.mediaspeed.net/skupine/prikazi/10508-uvod-v-jurjevanje-v-beli-krajini

Še mnenje uredništva in Sira W. Churchilla

Še mnenje uredništva in Sira W. Churchilla

Uredništvo zapira tokratni forum na temo uporniškega duha Viniške republike, ki se je prenesel tudi na evropske volitve. To debato končujemo iz dveh razlogov.

Prvič, zaradi novih pomembnih tem in obletnic, ki se nam bližajo.

In drugič, ker ob vseh teh "prostih spisih" naših kumetov uredništvu prihaja na misel znani citat velikega državnika Churchilla o demokraciji:

"Najboljši argument zoper demokracijo je petminutni pogovor s povprečnim volivcem."

("The best argument against democracy is a five minute conversation with the average voter." Sir Winston Churchill)