100. obletnica snemanja dr. Jura Adlešiča v naših krajih je dodobra razburkala našo preloško spletno skupnost. Živahno dogajanje se je v zadnjih dneh preselilo predvsem na naš Forum. Obiskovalce virtualne Preloke zanimajo prenekatere okoliščine tega za glasbeno narodopisje in slovensko kulturo nasploh izredno pomembnega dogodka, ki se je zgodil pri nas.

Še več pa je vaših vprašanj o našem prvem (in edinem) snemalcu, ki je opravil to zgodovinsko pomembno vlogo.

Na tem mestu bomo objavili le odgovora na dve vprašanji s Foruma. Najprej odgovor enemu kumetu iz Ljubljane, ki bi rad izvedel kaj več o naši trditvi, da dr. Juro Adlešič ni bil le prvi snemalec, ampak tudi eden od prvih zapisovalcev, torej pisni dokumentalist ljudskega izročila:

Dokaz za to najdemo v predgovoru Šašljevih Bisernic (1. knjiga, Lj. 1906), kjer Ivan Šašelj med drugim zapiše, da je prav vse gradivo zbral sam, "razun kakih pet do šest pesmi, katere je zapisal v tukajšnji fari č. g. Janko Barle /.../ in par pesmi in dveh pripovedk, katere je zapisal naš rojak stud. phil. g. Jurij Adlešič."

Torej se je dr. Adlešič za ljudsko ustvarjalnost naših ljudi zanimal že kot študent. Kot 30-letni doktor prava pa je to belokranjsko bogastvo še posnel, da bi, kot je zapisal Andrej Mrak na MMC RTVSLO, "ljubljanskim srajcam" predstavil lepo petje v najbolj odročnem kotu slovenske domovine. 

TUKAJ pa še odgovor na vprašanje, ki vas očitno od vseh še najbolj vznemirja: Kdo so bili preloški pevci, ki so posneti na voščenih valjih?  

A. S. (10. 6. 2014)

Na spletnem portalu nacionalne televizije je zdaj objavljen še drugi del prispevka o prvem (in edinem) slovenskem snemanju ljudskega petja s fonografom:

Pesmice z obrobja - biseri dežele Kranjske, 1. del

Pesmice z obrobja - biseri dežele Kranjske, 2. del

Prispevek je nastal na pobudo urednice spletne Preloke Ane Starešinič. Na njen predlog se je te teme lotil eden naših odličnih poznavalcev arhivskega gradiva in tudi velik glasbeni strokovnjak Andrej Mrak.

Kot raziskovalni novinar v najbolj žlahtnem pomenu te besede je Andrej Mrak raziskal vse okoliščine, ki so pripeljale do snemanja, in obelodanil marsikatero doslej še neznano in nikjer drugje objavljeno podrobnost.

Z vsem svojim doslej zbranim gradivom o tej temi mu je pomagala tudi Ana Starešinič, ki se na tem mestu zahvaljuje tudi Emi in Bernardi Adlešič za osvetlitev nekaterih podrobnosti iz življenja njunega sorodnika dr. Jura Adlešiča.

A. S. (8. 6. 2014)

Ko je v začetku leta 1914 v Ljubljano dospel prvi fonograf, je čast, da ga prvi uporabi, doletela Belokranjca dr. Jura Adlešiča. Preizkusi naj ga v svojih domačih krajih. Ne dr. Juro ne Bela krajina nista bila izbrana po naključju. Belokranjska pesemska dediščina je bila že dolgo znana po svoji multikulturni pestrosti, dr. Juro Adlešič pa po tem, da je to bogastvo dobro poznal in ga cenil, saj ga je že kot študent zbiral in objavljal. Poleg tega je že leto prej (1913) spremljal pri snemanju v naših krajih Rusinjo Linjovo in mu upravljanje s fonografom ni bilo tuje.  

Za snemanje je izkoristil praznična binkoštno nedeljo in ponedeljek, saj bi sicer pevce le težko zbral. Prvi dan, 31. 5. 1914, je snemal kar v domačih Adlešičih. Izbral si je 8 pevcev, 4 moške in 4 ženske. Za binkoštni ponedeljek (tudi praznik) pa si je izmed vseh krajev v regiji izbral prav Preloko. Preloka je bila logična izbira, saj je že od prej vedel, da je tu izročilu še zelo živo, močno razširjeno in predvsem raznoliko.

 In kdo so bili pevci, ki jih je posnel na Preloki? Dr. Juro Adlešič je leta 1914 posnetim valjem priložil takle na roko napisani poimenski seznam:

Pere (Peter) Radovič, Jože Radovič, Jože Starešinič, Ive Požek

Marica Starešinič, Magdica Starešinič, Franca Starešinič, Bara Starešinič

Jokali sta: Jele Radovič, Mare Žunič

3 starinske pesmi (sveti mene ..., mrkla nočka ... in tri jetrve žito žele) so zapele Marica Starešinič, Jele Radovič in Mare Žunič.

Iz tega njegovega seznama je razvidno, da je tako kot dan prej v Adlešičih (8 pevcev) tudi na Preloki večino pesmi zapelo 8 pevcev, prav tako 4 moški in 4 ženske. Da pa bi dr. Juro zvočno zapisal še t. i. naricanje in starinsko popevanje, ki so ga drugje že izpodrinile novejše popevke, je na snemanje povabil še dve starejši pevki.  Torej je na preloškem seznamu 10 imen:

Leta 1989, torej 75 let pozneje, je Julijan Strajnar v knjigi Lepa Ane govorila želel objaviti nekatere dodatne podrobnosti o pevcih. Na Preloki jih je tako zbrala učiteljica Marija Starešinič. Nastal je takšen seznam (objavljen tudi v knjigi Draga Kuneja Fonograf je dospel):

Leta 2014, torej sto let po snemanju, na preloški spletni strani prvič objavljamo rezultate večletnega raziskovanja. Tega smo se lotili zato, ker so to prvi slovenski zvočni posnetki ljudskega glasbenega izročila in ker so to tudi naši edini posnetki na voščenih valjih; prav na teh posnetkih lahko naslednji rodovi verodostojno raziskujejo za nazaj.

Ana Starešinič je gradivo filigransko zbrala z intervjuji posameznikov, ki bi o tem lahko kaj vedeli. Sledilo je brskanje po župnijskih in šolskih arhivih ter preverjenje po dokumentarnem gradivu o 1. svetovni vojni - od raziskav v Nadškofijskem in Zgodovinskem arhivu v Ljubljani, pa vse tja do preverjanj dunajskih zbirk, je tabela rezultat številnih mukotrpnih poti in še več stranpoti:

Kot vidite, seznam še vedno ni čisto popoln. Kdo je bil četrti pevec Ive Požek, namreč lahko le domnevamo. Posebno obravnavo pa si vsekakor zaslužijo tudi prvi trije fantje na zgornjem seznamu: brata Peter in Jože Radovič ter Jože Starešinič.

A. S. (6. 6. 2014)

O pesemski ustvarjalnosti Preločanov v davnini, ko se je ljudska pesem lahko širila samo po USTNEM IZROČILU, ni mogoče z gotovostjo veliko trditi. Je pa mogoče veliko o tem sklepati na podlagi poznejših PISNIH in ZVOČNIH dokazov.

Prvi PISNI DOKAZI pa so naravnost osupljivi! Najdemo jih v Bisernicah iz belokranjskega narodnega zaklada (2 knjigi, objavljeni 1906 in 1909). Ivan Šašelj v predgovoru namreč zapiše: Največ pesmi /.../ sta mi narekovali Marija Skube iz Adlešič in Marija Veselič iz Marindola. Ta se je primožila l. 1866 iz sosednje Preloške fare in sicer iz Vidin h. št. 10. v Marindol. Iz svoje mladosti pripoveduje, da so te pesmi popevale dekleta po večerih, ko so hodila po hišah na »prelo« (prejo). To so »starinske popevke«, kakor jim pravijo.

(Op. A. S.: Gre za Marijo Ivanušič s Preloke, iz zaselka Vidine, rojeno 31. 1. 1847, ki se je 28. 11. 1866 poročila v Marindol št. 6.)

Že iz leta 1913 in 1914 pa imamo prve osupljive ZVOČNE DOKAZE o živosti ljudske pesmi v naših krajih. Ruska folkloristka J. E. Linjova je leta 1913 s fonografom snemala v sosednjih Vinici in Adlešičih (večino teh voščenih valjev danes hrani inštitut v Sankt Peterburgu). Še zanimivejši za nas so zvočni posnetki iz leta 1914 (snemanje 31. 5. 1914 v Adlešičih in 1. 6. 1914 na Preloki), saj jih je posnel prvi slovenski snemalec (naše krajine list dr. Juro Adlešič) in veljajo za prve slovenske zvočne zapise. A niso le prvi, ampak so tudi edini slovenski posnetki na voščenih valjih, saj se je še isti mesec (junija 2014) začela tragedija, ki je spremenila ne le Preloko, ne le Belo krajino, temveč ves svet – 1. sv. vojna. Fonografe in voščene valje je pometla v zgodovino.

O prvem in edinem snemalcu – dr. Juru Adleščiču je ohranjenega kar nekaj gradiva. Vendar je treba opozoriti, da je  bil prav on tudi eden od prvih pisnih dokumentalistov ljudskega izročila pri nas. Tudi ta pomembna tema si zasluži posebno obravnavo (TUKAJ).

O tem, kdo so bili preloški pevci, posneti 1. 6. 1914 na voščene valje, si preberite TUKAJ. O njihovem petju pa znani slovenski etnomuzikolog Julijan Strajnar v knjigi Lepa Ane govorila ... (Lj, 1989) takole: Leta 1914 je bilo tu že razvito večglasno petje in tudi že t. i. petje »na tretko«. Ker se takega načina petja ne da osvojiti kar čez noč, je mogoče domnevati, da je tako ljudsko večglasje bilo tam znano že vsaj od srede 19. st.

Prvi magnetofon (tj. naslednjo tehnološko razvojno stopnjo v zvočnem zapisovanju) je naš Glasbenonarodopisni inštitut (GNI) dobil šele po 2. sv. vojni, decembra 1954. In kam je etnomuzikologe vodila prva snemalna pot? - Seveda v kraj prvih slovenskih zvočnih zapisov na voščene valje! Na Preloki so snemali 27. in 28. januarja 1955. Nad bogastvom naše glasbene dediščine so bili tako navdušeni, da so se k nam vrnili že čez dve leti, tokrat kar za tri dni (22., 23. in 24. februarja 1957), pa potem čez štiri leta – 1961 itd. itd. Posnetki s Preloke danes spadajo med temeljno zvočno gradivo GNI-ja. Več o teh magnetofonskih snemanjih pri nas pa ob kaki drugi priložnosti, npr. TUKAJ.

Ana Starešinič (5. 6. 2014)

Juro Adlešič se je rodil 7. 5. 1884 Mariji in Ivanu Adlešiču iz Adlešičev št. 14 (danes št. 2, po domače pri Tojaginih), kot zadnji od njunih enajstih otrok.

Njegov oče je bil ugleden krajan, saj je ob njegovi smrti adlešiški župnik Ivan Šašelj v župnijsko kroniko med drugim zapisal: "Umrl je najstarejši faran Ivan Adlešič, oče Jura Adlešiča, varčen, lepo premoženje si pridobil, več let župan. Tojagina hiša je bila znana daleč naokoli ..." (Seveda gre za županovanje takratni občini Adlešiči.)

Pravnik, politik in ljubljanski župan

Juro je maturiral na ljubljanski klasični gimnaziji  in nato nadaljeval študij na Dunaju. Na dunajski univerzi je leta 1910 promoviral iz prava. Potem se je posvetil odvetniški praksi in leta 1918 v Ljubljani odprl lastno odvetniško pisarno.

Strokovno pa se je ukvarjal tudi s študijem gospodarskih in političnih vprašanj ter deloval na publicističnem področju. Svoje članke je objavljal v Slovencu, Zori, Edinosti, Zlati dobi, Času in drugod.

Bil je eden redkih izobražencev pri nas, ki se je že pred 1. sv. vojno ukvarjal s problemi izseljevanja.

Leta 1909 je izšel njegov daljši prispevek Organizacija slovenskega izseljeništva. Izseljevanje in predvsem njegovo temno stran je dobro poznal že iz Bele krajine. V članku  med drugim svari pred slikanjem Amerike zgolj v lepi luči in pred dobička željnimi izseljenskimi agenti.

Leta 1913 je aktivno sodeloval na znamenitem slovensko-hrvaškem katoliškem shodu v Ljubljani. Že pred shodom je objavil članek Naše izseljeništvo. O temnih straneh izseljevanja in o ljubezni do rodne grude pa je potem z močnim čustvenim nabojem govoril tudi na samem shodu. 

Od 10. decembra 1935 do 2. junija 1942, torej šest let in pol, je bil ljubljanski župan.

Med prednostnimi nalogami njegovega županovanja je bila urbanizacija "velike" Ljubljane. Mdr. so bili zgrajeni Plečnikove pokrite tržnice, NUK,  dograjene Žale ..., začele so se podeljevati Prešernove nagrade.

Kot ljubljanski župan je maja leta 1938 obiskal slovenske izseljence v ZDA (Cleveland, Pittsburgh, Chicago, Joliet in Milwaukee). Spremljala ga je tudi soproga Vera Adlešič (rojena Popovič, operna pevka v ljubljanski Operi, pozneje predavateljica govorne tehnike in dikcije na Akademiji za igralsko umetnost in na nacionalnem radiu; poročila sta se 28. julija 1928).

11. aprila 1941 je ob prihodu italijanske vojske v skladu z vojnim pravom okupatorju izročil mestne ključe in bil župan še naprej. Čez dobro  leto (2. junija 1942) pa je odstopil in se jeseni 1942 umaknil v Italijo.

Pečat kolaboracije

Zaradi županovanja v Ljubljani med italijansko okupacijo ga je potem do konca življenja spremljal pečat kolaboracije. Po drugi svetovni vojni je leta 1949 emigriral v ZDA. Takrat je bil star že 65 let in se v novo okolje ni mogel več vživeti. Doktor prava in odvetnik ter nekdanji ljubljanski župan Juro Adlešič je na neki farmi v Kansasu delal kot navaden fizični delavec.

Domov, v rojstno hišo v Adlešičih, se je vrnil tri leta pred smrtjo in tam 29. septembra 1968 tudi umrl. Pokopan je na adlešiškem pokopališču.

Na družinskem grobu Adlešičevih je ob njegovi reliefni podobi napis: DR. JURO ODVETNIK IN ŽUPAN LJUBLJANSKI. In na dnu (nekoliko prirejeni) Prešernovi verzi: LE ENA SE ŽELJA VAM JE IZPOLNILA / V ZEMLJI DOMAČI DA TRUPLO LEŽI.

Dr. Juro Adlešič kot prvi snemalec slovenske ljudske glasbe

Več o tem, da je dr. Juro Adlešič pomembno prispeval tudi v zakladnico slovenske kulture, saj je kot prvi Slovenec snemal leta 1914 v Adlešičih in na Preloki ljudsko petje na voščene valje, pa si preberite na multimedijskem portalu nacionalne televizije; tam so tudi drobci iz njegovega rodovnika:

Pesmice z obrobja - biseri dežele Kranjske, 1. del

Pesmice z obrobja - biseri dežele Kranjske, 2. del

Vse podatke na portalu www.preloka.si zbrala in zapisala Ana Starešinič, ki je o dr. Juru Adlešiču kot prvem dokumentalistu belokranjskega ljudskega izročila pisala še TUKAJ.

(3. 6. 2014)