"Naši" voščeni valji so izjemni

"Naši" voščeni valji so izjemni! - Ker so ne le prvi, ampak tudi edini. Zakaj so edini?

Nikakor ne zato, ker bi takrat obstajali še kakšni drugi zapisi zvoka, na kakem drugem mediju. Ne, edini so, ker drugih medijev razen voščenih valjev takrat na Slovenskem za zapise zvokov ni bilo.

Nikakor tudi ne zato, ker so bili le preloški ali belokranjski! Ne, naši zvočni zapisi so prvi in edini takšni na Slovenskem!

Nemara pa bi morda kdo pomislil, da dr. Juro Adlešič svoje naloge ni dovolj dobro opravil, pa so se gospoda “naveličali” snemanja. Ne, prav nasprotno, v Ljubljani so bili nad njegovimi posnetki navdušeni in so že načrtovali nadaljnja snemanja.

Ti izjemni - prvi in edini - posnetki s fonografom so zato, ker se je še isti mesec - junija - začela tragedija, ki je spremenila ne le Preloko, ne le Belo krajino, temveč ves svet!

28. junija 1914 so v Sarajevu odjeknili usodni streli in mesec dni pozneje se je začela prva svetovna morija. Morija z gromozanskimi izgubami na vseh straneh, s strašnim trpljenjem vojakov, nepredstavljivim trpljenjem civilistov med vojno in po vojni, ko je kosila španska gripa.

To pa je že uvod v še eno, že tretjo letošnjo stoletnico dogodkov, ki so močno posegli tudi v življenje Preločanov. Gre za 1. svetovno vojno, katere pomen ni le v spominu, tako posameznikov kot kolektivnem spominu, ampak je tema še kako aktualna.

Kajti kdor se ne uči iz zgodovine, jo je prisiljem še enkrat podoživeti, pravi stara modrost. In še ena: Vse se vrača, vse se plača!

(Se nadaljuje)

A. S. (16. 6. 2014)

Dr. Adlešič kot zapisovalec in snemalec ljudskih pesmi

100. obletnica snemanja dr. Jura Adlešiča v naših krajih je dodobra razburkala našo preloško spletno skupnost. Živahno dogajanje se je v zadnjih dneh preselilo predvsem na naš Forum. Obiskovalce virtualne Preloke zanimajo prenekatere okoliščine tega za glasbeno narodopisje in slovensko kulturo nasploh izredno pomembnega dogodka, ki se je zgodil pri nas.

Še več pa je vaših vprašanj o našem prvem (in edinem) snemalcu, ki je opravil to zgodovinsko pomembno vlogo.

Na tem mestu bomo objavili le odgovora na dve vprašanji s Foruma. Najprej odgovor enemu kumetu iz Ljubljane, ki bi rad izvedel kaj več o naši trditvi, da dr. Juro Adlešič ni bil le prvi snemalec, ampak tudi eden od prvih zapisovalcev, torej pisni dokumentalist ljudskega izročila:

Dokaz za to najdemo v predgovoru Šašljevih Bisernic (1. knjiga, Lj. 1906), kjer Ivan Šašelj med drugim zapiše, da je prav vse gradivo zbral sam, "razun kakih pet do šest pesmi, katere je zapisal v tukajšnji fari č. g. Janko Barle /.../ in par pesmi in dveh pripovedk, katere je zapisal naš rojak stud. phil. g. Jurij Adlešič."

Torej se je dr. Adlešič za ljudsko ustvarjalnost naših ljudi zanimal že kot študent. Kot 30-letni doktor prava pa je to belokranjsko bogastvo še posnel, da bi, kot je zapisal Andrej Mrak na MMC RTVSLO, "ljubljanskim srajcam" predstavil lepo petje v najbolj odročnem kotu slovenske domovine. 

TUKAJ pa še odgovor na vprašanje, ki vas očitno od vseh še najbolj vznemirja: Kdo so bili preloški pevci, ki so posneti na voščenih valjih?  

A. S. (10. 6. 2014)

MMC RTVSLO: 100 let voščenih valjev, posnetih na Preloki

Na spletnem portalu nacionalne televizije je zdaj objavljen še drugi del prispevka o prvem (in edinem) slovenskem snemanju ljudskega petja s fonografom:

Pesmice z obrobja - biseri dežele Kranjske, 1. del

Pesmice z obrobja - biseri dežele Kranjske, 2. del

Prispevek je nastal na pobudo urednice spletne Preloke Ane Starešinič. Na njen predlog se je te teme lotil eden naših odličnih poznavalcev arhivskega gradiva in tudi velik glasbeni strokovnjak Andrej Mrak.

Kot raziskovalni novinar v najbolj žlahtnem pomenu te besede je Andrej Mrak raziskal vse okoliščine, ki so pripeljale do snemanja, in obelodanil marsikatero doslej še neznano in nikjer drugje objavljeno podrobnost.

Z vsem svojim doslej zbranim gradivom o tej temi mu je pomagala tudi Ana Starešinič, ki se na tem mestu zahvaljuje tudi Emi in Bernardi Adlešič za osvetlitev nekaterih podrobnosti iz življenja njunega sorodnika dr. Jura Adlešiča.

A. S. (8. 6. 2014)

O preloških pevcih iz leta 1914

Ko je v začetku leta 1914 v Ljubljano dospel prvi fonograf, je čast, da ga prvi uporabi, doletela Belokranjca dr. Jura Adlešiča. Preizkusi naj ga v svojih domačih krajih. Ne dr. Juro ne Bela krajina nista bila izbrana po naključju. Belokranjska pesemska dediščina je bila že dolgo znana po svoji multikulturni pestrosti, dr. Juro Adlešič pa po tem, da je to bogastvo dobro poznal in ga cenil, saj ga je že kot študent zbiral in objavljal. Poleg tega je že leto prej (1913) spremljal pri snemanju v naših krajih Rusinjo Linjovo in mu upravljanje s fonografom ni bilo tuje.  

Za snemanje je izkoristil praznična binkoštno nedeljo in ponedeljek, saj bi sicer pevce le težko zbral. Prvi dan, 31. 5. 1914, je snemal kar v domačih Adlešičih. Izbral si je 8 pevcev, 4 moške in 4 ženske. Za binkoštni ponedeljek (tudi praznik) pa si je izmed vseh krajev v regiji izbral prav Preloko. Preloka je bila logična izbira, saj je že od prej vedel, da je tu izročilu še zelo živo, močno razširjeno in predvsem raznoliko.

 In kdo so bili pevci, ki jih je posnel na Preloki? Dr. Juro Adlešič je leta 1914 posnetim valjem priložil takle na roko napisani poimenski seznam:

Pere (Peter) Radovič, Jože Radovič, Jože Starešinič, Ive Požek

Marica Starešinič, Magdica Starešinič, Franca Starešinič, Bara Starešinič

Jokali sta: Jele Radovič, Mare Žunič

3 starinske pesmi (sveti mene ..., mrkla nočka ... in tri jetrve žito žele) so zapele Marica Starešinič, Jele Radovič in Mare Žunič.

Iz tega njegovega seznama je razvidno, da je tako kot dan prej v Adlešičih (8 pevcev) tudi na Preloki večino pesmi zapelo 8 pevcev, prav tako 4 moški in 4 ženske. Da pa bi dr. Juro zvočno zapisal še t. i. naricanje in starinsko popevanje, ki so ga drugje že izpodrinile novejše popevke, je na snemanje povabil še dve starejši pevki.  Torej je na preloškem seznamu 10 imen:

01

Leta 1989, torej 75 let pozneje, je Julijan Strajnar v knjigi Lepa Ane govorila želel objaviti nekatere dodatne podrobnosti o pevcih. Na Preloki jih je tako zbrala učiteljica Marija Starešinič. Nastal je takšen seznam (objavljen tudi v knjigi Draga Kuneja Fonograf je dospel):

02

Leta 2014, torej sto let po snemanju, na preloški spletni strani prvič objavljamo rezultate večletnega raziskovanja. Tega smo se lotili zato, ker so to prvi slovenski zvočni posnetki ljudskega glasbenega izročila in ker so to tudi naši edini posnetki na voščenih valjih; prav na teh posnetkih lahko naslednji rodovi verodostojno raziskujejo za nazaj.

Ana Starešinič je gradivo filigransko zbrala z intervjuji posameznikov, ki bi o tem lahko kaj vedeli. Sledilo je brskanje po župnijskih in šolskih arhivih ter preverjenje po dokumentarnem gradivu o 1. svetovni vojni - od raziskav v Nadškofijskem in Zgodovinskem arhivu v Ljubljani, pa vse tja do preverjanj dunajskih zbirk, je tabela rezultat številnih mukotrpnih poti in še več stranpoti:

03

Kot vidite, seznam še vedno ni čisto popoln. Kdo je bil četrti pevec Ive Požek, namreč lahko le domnevamo. Posebno obravnavo pa si vsekakor zaslužijo tudi prvi trije fantje na zgornjem seznamu: brata Peter in Jože Radovič ter Jože Starešinič.

A. S. (6. 6. 2014)

O živosti ljudske pesmi na Preloki

O pesemski ustvarjalnosti Preločanov v davnini, ko se je ljudska pesem lahko širila samo po USTNEM IZROČILU, ni mogoče z gotovostjo veliko trditi. Je pa mogoče veliko o tem sklepati na podlagi poznejših PISNIH in ZVOČNIH dokazov.

Prvi PISNI DOKAZI pa so naravnost osupljivi! Najdemo jih v Bisernicah iz belokranjskega narodnega zaklada (2 knjigi, objavljeni 1906 in 1909). Ivan Šašelj v predgovoru namreč zapiše: Največ pesmi /.../ sta mi narekovali Marija Skube iz Adlešič in Marija Veselič iz Marindola. Ta se je primožila l. 1866 iz sosednje Preloške fare in sicer iz Vidin h. št. 10. v Marindol. Iz svoje mladosti pripoveduje, da so te pesmi popevale dekleta po večerih, ko so hodila po hišah na »prelo« (prejo). To so »starinske popevke«, kakor jim pravijo.

(Op. A. S.: Gre za Marijo Ivanušič s Preloke, iz zaselka Vidine, rojeno 31. 1. 1847, ki se je 28. 11. 1866 poročila v Marindol št. 6.)

1Že iz leta 1913 in 1914 pa imamo prve osupljive ZVOČNE DOKAZE o živosti ljudske pesmi v naših krajih. Ruska folkloristka J. E. Linjova je leta 1913 s fonografom snemala v sosednjih Vinici in Adlešičih (večino teh voščenih valjev danes hrani inštitut v Sankt Peterburgu). Še zanimivejši za nas so zvočni posnetki iz leta 1914 (snemanje 31. 5. 1914 v Adlešičih in 1. 6. 1914 na Preloki), saj jih je posnel prvi slovenski snemalec (naše krajine list dr. Juro Adlešič) in veljajo za prve slovenske zvočne zapise. A niso le prvi, ampak so tudi edini slovenski posnetki na voščenih valjih, saj se je še isti mesec (junija 2014) začela tragedija, ki je spremenila ne le Preloko, ne le Belo krajino, temveč ves svet – 1. sv. vojna. Fonografe in voščene valje je pometla v zgodovino.

O prvem in edinem snemalcu – dr. Juru Adleščiču je ohranjenega kar nekaj gradiva. Vendar je treba opozoriti, da je  bil prav on tudi eden od prvih pisnih dokumentalistov ljudskega izročila pri nas. Tudi ta pomembna tema si zasluži posebno obravnavo (TUKAJ).

O tem, kdo so bili preloški pevci, posneti 1. 6. 1914 na voščene valje, si preberite TUKAJ. O njihovem petju pa znani slovenski etnomuzikolog Julijan Strajnar v knjigi Lepa Ane govorila ... (Lj, 1989) takole: Leta 1914 je bilo tu že razvito večglasno petje in tudi že t. i. petje »na tretko«. Ker se takega načina petja ne da osvojiti kar čez noč, je mogoče domnevati, da je tako ljudsko večglasje bilo tam znano že vsaj od srede 19. st.

2Prvi magnetofon (tj. naslednjo tehnološko razvojno stopnjo v zvočnem zapisovanju) je naš Glasbenonarodopisni inštitut (GNI) dobil šele po 2. sv. vojni, decembra 1954. In kam je etnomuzikologe vodila prva snemalna pot? - Seveda v kraj prvih slovenskih zvočnih zapisov na voščene valje! Na Preloki so snemali 27. in 28. januarja 1955. Nad bogastvom naše glasbene dediščine so bili tako navdušeni, da so se k nam vrnili že čez dve leti, tokrat kar za tri dni (22., 23. in 24. februarja 1957), pa potem čez štiri leta – 1961 itd. itd. Posnetki s Preloke danes spadajo med temeljno zvočno gradivo GNI-ja. Več o teh magnetofonskih snemanjih pri nas pa ob kaki drugi priložnosti, npr. TUKAJ.

Ana Starešinič (5. 6. 2014)