Zgodbe, ki jih piše življenje

Zgodbe, ki jih piše življenje

Spoštovani obiskovalci spletne Preloke, vabim vas, da nam tudi vi opišete kakšno življenjsko zgodbo katerega od vaših ali na sploh naših prednikov, ki se vam zdi kakorkoli pomembna ali zanimiva za širši krog ljudi. Vem, da vam takih zgodb ne manjka, saj vas kar nekaj zbira gradivo o svojem rodovniku in svojih koreninah, vem, da si urejate družinske albume. Zakaj ne bi torej kakih zanimivih zgodb delili z nami vsemi?

Pri sestavljanju vaše zgodbe sem vam pripravljena pomagati tudi s svojimi podatki in gradivom, ki sem ga doslej zbrala za Preloko in preloško faro.

Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Tukaj pa vam prilagam še link, na katerem najdete t. i. seznam rabskih žrtev (sestavljen po abecednem redu priimkov):

 http://www.cro-eu.com/forum/index.php?topic=1981.0

Te dni sem namreč opazila, da tega žalostnega seznama nekateri med vami še ne poznate.

Ana Starešinič

 

O dveh spominskih ploščah na Preloki

O dveh spominskih ploščah na Preloki

Po odzivih sodeč se vas je žalostna zgodba Jožeta Radoviča, ki je končal v Kočevskem rogu kot žrtev povojnih pobojev, močno dotaknila. Objava njegove zgodbe pa je sprožila toliko odzivov najbrž tudi zato, ker smo jo čisto po naključju objavili v četrtek, 28. novembra, torej isti dan in le nekaj ur prej, preden je umrl Mitja Ribičič, major, ki je bil (so)odgovoren za povojne poboje, a ni bil do zadnjega "nič kriv".

Seveda vas zanima tudi, kje na Preloki je zapisano ime Jožeta Radoviča - v spomin in opomin vsem nam, da se podobne stvari ne bi več dogajale.

Na spominski plošči na pokopališču, ki je bila postavljena leta 1995 in posvečena tako imenovanim zamolčanim, torej tudi žrtvam iz Kočevskega roga in s Teharij, ga zaman iščemo.

Pač pa najdemo kar štiri osebe RADOVIČ JOŽE na spominski plošči na našem večnamenskem domu, ki je bila odkrita 10. avgusta 1980. Ta plošča nosi naslov "Darovali življenja za svobodo" in ima dve koloni imen: tistih, ki so padli kot BORCI, in tistih, ki so umrli kot ŽRTVE koncentracijskih taborišč. V vsaki od teh kolon vidimo po dve osebi RADOVIČ JOŽE. Je katera od teh oseb Jože Radovič - Tišljarov?

V koncentracijskem taborišču je resda bil, vendar tam ni umrl. Umrla pa sta Jože Radovič - Radovičev, P 19 (umrl 2. 1. 1943) in Jože Radovič - Rahojkin, P 5 (umrl le dan pozneje, 3. 1. 1943).

Kaj pa dva Jožeta Radoviča v skupini padlih borcev? Eden od njiju je nedvomno Jože Radovič - Vučičev, P 41 (padel kot borec osvobodilne vojske 18. 4. 1944 v Loški dolini). Še enega Jožeta Radoviča, ki bi padel med vojno kot borec, pa na Preloki enostavno ni. Torej lahko sklepamo, da naj bi to bil Jože Radovič - Tišljarov. Borec je resda bil, in to dober borec, vendar ni padel ne kot borec za svobodo in ne med vojno. Umrl je "v svobodi", kot človek, ki so mu grobo poteptali njegovo osnovno človekovo dostojanstvo.

Ana Starešinič

ob-odkritjuplosca-iz

Tragična zgodba Jožeta Radoviča

Tragična zgodba Jožeta Radoviča

Tole obvestilo posvečamo Jožetu Radoviču - Tišljarovemu.

Je eden od šestih mladih mož na fotografiji, ki smo jo objavili nedavno (Poroka pri Tišljarovih 15. 2. 1938), in eden od petih mladih mož s tiste fotografije, katerih življenja so mnogo prezgodaj ugasnila. Jožeta tam vidimo kot 16-letnega fantiča (sedi poleg svoje sestre neveste).

Na fotografiji, ki jo prilagamo tu spodaj, pa je tri leta starejši (fant na levi). Skupaj s svojim bratrancem in prijateljem Jožetom Starešiničem - Prdanskim sta se slikala na vrtu v Kučeru. Ta mlada vesela fanta na sliki takrat gotovo nista slutila, kako grdo ju bo življenje preizkušalo že prav v kratkem.

V koncentracijskih taboriščih

Avgusta leta 1942 so ju Italijani skupaj z mnogimi sovaščani odgnali v koncentracijsko taborišče na Rab, Jožeta Tišljarovega pa od tam še v taborišče Renicci v Italijo. Obe taboriški kalvariji je preživel in po italijanski kapitulaciji septembra 1943 prestal še tretjo kalvarijo: pešačenje iz Italije domov na Preloko. 

V Cankarjevi brigadi in Belokranjskem odredu

Po pripovedovanjih je bil Jože Radovič velik domoljub. Domoljubje in hkrati sovraštvo do okupatorjev, ki so njemu in njegovim najbližnjim povzročili že toliko gorja, sta bili vzrok, da doma ni ostal dolgo. Le toliko, da si je nekoliko opomogel. Potem pa se je pridružil znameniti Cankarjevi brigadi. Bil je topničar in izkazal se je v številnih bitkah te brigade. Ko pa je šla Cankarjeva brigada na Hrvaško pomagat osvobajati Bosiljevo (mimogrede: ta napad se je zanjo končal zelo klavrno!), je bil Jože ranjen. Brigada se je morala umakniti čez Kolpo na slovensko stran in za en dan se je ustavila na Preloki, da so si borci nekoliko odpočili; ranjenega Jožeta so pustili doma, dokler ne okreva. Toda ko je čez nekaj tednov za silo okreval in hotel nazaj k svojih cankarašem, so ti bili že daleč nekje na Štajerskem. Jožetu ni preostalo drugega, kot da se je pridružil Belokranjskemu odredu na položajih nad Metliko.

Medtem pa je že padel njegov mlajši in edini brat Franje: tudi on je šel v partizane; ker je bil še premlad za fronto, je pomagal v kuhinji in je z mulo prenašal hrano; enkrat so ga skupaj s tovorom zajeli Nemci in ubili.

Na pragu svobode

Bila je že pomlad leta 1945 in vojna se je bližala koncu. Ko je bil Jože na položaju v bližini Drašičev, je tja prišla mama Franca in ga prepričevala, naj gre domov: da se ni niti še dobro pozdravil, da je Franje že padel, da je zet Matija umrl v taborišču, da ima samo še njega. Domov je šel strašno nerad - predvsem zaradi mame in njenih solz. A tudi zaradi zemlje in njiv, saj ji je rekel: "Prav, treba je mislit i na to, da bumo imali u svobode kaj za jest!"

V "svobodi"

Čez slab mesec se je vojna končala. Potem se je šel "javit" v Črnomelj. Kot je povedal njegov bratranec striče Prdanski, je rekel:"Idem se prijavit, da me ne bi slučajno kaznovali."

A so ga kaznovali, strašno kaznovali. Brez milosti so ga strpali v konvoj, ki je bil namenjen najprej na zbirno mesto v Šentvid pri Ljubljani in od tam v Kočevski rog. S tem, da je Jože po poti v Ljubljano zbolel in je v Šentvidu moral na bolnišnični oddelek. Ne glede na vse mednarodne konvencije, ki ščitijo bolnišnice in bolnike, so ponoči celotni oddelek, vse bolnike brez izjeme, naložili na tovornjake - smer kočevska brezna.

Oh, le kaj si je Jože Tišljarov mislil, ko so ga njegovi lastni soborci in tovariši gnali na morišče?!

To je bilo junija leta 1945.

In kot da cinizma in ironije usode še ni bilo dovolj, je konec leta 1950 na Preloko prišla posebna plaketa: Spomenica za Jožeta Radoviča (gl. spodaj). V znamenje globoke hvaležnosti za vse njegove zasluge in za vse, kar je na spomenici navedeno, jo je podpisal sam vrhovni komandant in prvi mož Jugoslavije - Josip Broz Tito.  V levem kotu pa še takratni drugi mož v državi - Aleksandar Ranković.

Spomenico in priloženo fotografijo hrani družina Starešinič, P 14

Podatke zbrala in zapisala Ana Starešinič

Viri: Jože Starešinič, P 14; Ivan in Marija Starešinič, P 10

arhiv-staresinic-01arhiv-staresinic-02

Veliko povpraševanje po našem kumetu

Veliko povpraševanje po našem kumetu

Vprašanj, kakršno je Minkino v prejšnjem obvestilu, prihaja v uredništvo preloke.si veliko. Nekateri sprašujete, tako kot Minka, kdo je preloški kume. Spet druge zanima, ali ima naš kume tudi svoj facebook profil, da bi ga končno videli, oziroma če ga nima, zakaj ga še nima. Eden od obiskovalcev celo grozi, da bo sprožil podpisovanje peticije, da se kume razkrije na face booku ...

Zdaj je tukaj kumetov odgovor:

Dragi moji, ja sm jako prizemljen čovik i živim u realnem svetu. Na kraj pameti mi ne pade, da bi si zbiral na hiljade nekakve vitualne prijateljov i zasledovalcov, ki bi me stalno kontrolirali. Dost imam več jednega doma, ki me stalno kontrolira i komendira. Zato dojdite vi lepo realno k mene u Preloko, pa bumo zašli u jedno realno mesto, kade ni zasledovalcov, i ob kakvu realnu kupice rekli kakvo pametno o tem i unem.   Vaš kume

Sicer pa naš kume prejema veliko pohval. Npr.:

- "Dragi kume, kapo dole za tvoje mnenje o problemu nas mladih."

- "Velik aplavz za tvojo razlago razlike med trojko in trojico, prav nasmejal si me za dobro jutro!"

- "Z veseljem prebiram vsak prispevek preloškega kumeta. Njegova ZKP (zdrava kmečka pamet) je pravo nasprotje tega, s čimer nas bombardirajo razne 24kur novice."

Uf, v uredništvo preloke.si je prišlo celo naslednje e-pismo: "Bravo za kumeta! Kumeta za urednika spletne Preloke!!!"

  

Pozdrav Preločanom iz Švedske

Pozdrav Preločanom iz Švedske

Kmalu po sesvetah sta se nam spet oglasila naša rojaka Minka in Lojze Čoholič. Lepo nas vse pozdravljata in se zahvaljujeta vsem, ki skrbimo za grob njune mame Angele, ki počiva na preloškem pokopališču. Še posebej pa se zahvaljujeta Ani Balkovec (Bertovi), ki je grob tako lepo uredila za sesvete.

Ker je poseben čar vseh Minkinih pisem preloščina, v kateri piše, navajamo dva dela njenega tokratnega pisma. Najprej bolj splošna tema:

"Kaj je to nekakva velika i duga kriza u Slovenije? Bilo je i ovde malo o tem na televizije. Dobro, ako bi se moglo rešit tako, da nebu tako slabo, kot je ljudim u Grčije. Upam, da se Preloka nekako digne iz te krize i da ljudi nebudo apatijski. Se je dobro, doklje se ima delo. Ali to se nezna, kako bu drugi misec ali drugo leto. I ovde vidim, da so ljudi nekako vise nesigurni, kako i kaj bu, dosti je nezaposlene. Samo nekako se je Svedska resila. I ako je bila kriza, ni tako velika kodi u neke druge drzava EU."

In še bolj osebni del pisma:

"Ja mislim cudapot na vas u Preloke. Pogledam, ako je kaj novega na prelosku spletnu strani, i kad Kume ali Kuma (ki to so???) nekaj pisedo, je cuda laglje razumet, nego kada je napisano na slovenscino. Strasno, kaj ne, da niti neznam moj materinski jezik ..."