Vinogradništvo je bilo za naš okoliš nekoč pomembna gospodarska panoga (gl. npr. tukaj), zdaj pa je v naše uredništvo »priletela« še novica, da je Preloka dobila vinsko cesto. Navajamo prispelo e-pismo:
"Da še zmeraj tli duh udarništva, da je treba za dobrobit skupnosti kdaj kaj postoriti tudi prostovoljno, je dokazala skupina Preločanov po nedavnem velikem neurju. Deroča voda je, tako kot že neštetokrat, odnesla del poti, ki vodi do preloških vinogradov.
Na pobudo Vinka Špišiča, ki je bil kasneje tudi vodja del, so se zbrali še udarniki Ivan Pavlakovič, Niko Simčič, Tine Plut, Jože Starešinič – Jamin in Matej Balkovec in začeli s sanacijo poti. Finančni podporniki sanacije so bili Boris Raztresen, Vinko Špišič in Ivan Starešinič.
Med samimi deli se je porodila ideja, da bi to pot preimenovali v vinsko cesto. In tako je to cesto končno dobila tudi Preloka. Nahaja se na lokaciji z dih jemajočim razgledom, na stoletni vinogradniški legi, idealni za pridelavo vrhunskega grozdja in vina.
In še namig: kot zdaj kaže, nas letos čaka jako lepa letina. Ako Bog da i sv. Trojica!"
Tekst in foto: Ivan Starešinič
(19. 7. 2022)
Iz preloškega glasbenega arhiva – Svat(ov)sko kolo iz leta 1957
Za igriv začetek poletja smo letos posegli v bogato zakladnico našega glasbenega izročila. O njem smo že veliko pisali, največ leta 2014 ob 100. obletnici snemanja na voščene valje, ko so nastali na sploh prvi slovenski zvočni zapisi. Na tem portalu ste tudi že lahko brali o tem, da se prav na primeru Preloke kaže vsa paleta razvoja snemalnih možnosti: fonograf – magnetofon – digitalne snemalne naprave.
Zdaj pa enemu od takih zvočnih zapisov lahko še prisluhnete, in sicer zapisu na magnetofonskem traku. Etnomuzikologi z Glasbenonarodopisnega inštituta v Ljubljani (GNI) so prišli z magnetofonom na Preloko večkrat. Prvič že 27. in 28. januarja 1955 (to je bilo sploh njihovo prvo terensko snemanje, potem ko so mesec dni prej dobili prvi magnetofon).
Ponovno so prišli k nam že čez dve leti, tokrat kar za tri dni (22., 23. in 24. februarja 1957). Podrobno so dokumentirali (zvočno, fotografsko in opisno) pir pri Navoselkinih – od bale do svatbe na nevestinem in nato še na ženinovem domu. In takrat je nastal mdr. tudi tale zvočni posnetek. Izbrali smo takratni priložnosti najbolj primernega – Svat(ov)sko kolo.
V arhivu GNI-ja je ob njem zabeleženo, da na harmoniko igra Jože Starešinič, da plešejo Angela Starešinič, Ana Novak, Ana Špišič in Ana Žunič in da pojejo Preločani. – Pojejo? Da, prav berete in boste slišali: pojejo!
Kot navaja Mirko Ramovš*, se je Svatsko kolo k nam razširilo s hrvaške strani Kolpe, zato so mu na Preloki rekli Hrvatsko kolo. Ker so ga največ plesali na svatbah, so mu rekli tudi Svatsko kolo, pozneje tudi Zvezda.
Rebeka Kunej** pa dodaja: »Dokaz o plesu Zvezda, kjer se plesalci vrte izmenjaje po krogu v levo in desno, so najzgodnejši nemi posnetki slovenskega ljudskega plesa na filmski trak, narejeni leta 1940. Na tak način so ga na Festivalu narodnih plesov in kresovanju v Metliki zaplesali domačini iz Preloke.« (Več o tem smo pisali TUKAJ.)
V strokovni literaturi je to kolo uvrščeno med zgolj instrumentalne plese (torej plese brez kakršnegakoli besedila) in kot takšnega ga danes izvajajo vse folklorne skupine. Ampak na Preloki leta 1957 očitno ni bilo tako! Bil je peto-instrumentalen. A kakšno je bilo besedilo, če pa ga ni najti v nobenih strokovnih arhivih? Nedavno nam ga je pomagal »dešifrirati« – kdo drug kot sam harmonikar na tem zvočnem posnetku – Jože Starešinič, ki danes živi v Kanadi in ki ohranja tesne stike s svojim »starim« krajem in mi seveda z njim.***
Podrobna analiza tega na novo odkritega besedila preloškega Svat(ov)skega kola je pokazala, da ima vse značilnosti (strukturno-kompozicijske, ritmične, sintaktične in semantične) pesemska žanra, ki je v Obkolpju in na širšem območju Hrvaške znan kot »bečarec«. Njegova bistvena funkcija je nasmejati občinstvo, torej mora biti živahen, njegovi stihi pa šaljivi, duhoviti, tudi pogumno-drzni …
Kot navajajo naši viri, je bil preloški mladi generaciji v 50-ih letih minulega stoletja tak žanr pisan na kožo. Bili so ne samo odlični pevci in tamburaši, ampak tudi pesniki in humoristi, ki so si stihe in cele pesmi včasih izmišljali kar sproti, med samimi nastopi. Priložnost, da so zapeli, zaigrali, zaplesali, so našli na vsakem koraku, naravnost nepozabne vragolije pa so uganjali na svatbah, pirih. In z enega od takih pirov je tudi pričujoči posnetek. Ki samo potrjuje, kako bogata in resnično raznovrstna je naša glasbena dediščina!
Ana Starešinič (12. 7. 2022)
Viri: *Mirko Ramovš, Polka je ukazana: plesno izročilo na Slovenskem. Bela krajina in Kostel, Lj. 1995, str. 117 **Rebeka Kunej, Vplivi folklorizma na slovensko plesno izročilo (na primeru Bele krajine); magistrsko delo, Lj. 2004, str. 95 ***Jože Starešinič – Skrajni, e-pismo 20. aprila 2022
Zvočni posnetek je iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta (GNI M 27.955/a).
V novi številki mesečnika Belokranjec je v rubriki »Pustili so pečat« predstavljena urednica www.preloka.si Ana Starešinič. Nekaj poudarkov, ki jih je novinarka izluščila iz njene dolge in vijugaste dozdajšnje poti:
Ana Starešinič je Belokranjka, Preločanka, ki je večino svoje poklicne poti ''prehodila'' na nacionalni televiziji v skrbi za njeno neoporečno jezikovno podobo. Že med študijem je sodelovala pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika na SAZU-ju, pozneje pa to delo nadgradila s strokovnim sodelovanjem pri nekaterih velikih projektih založb. Je tudi scenaristka dveh na festivalih nagrajenih dokumentarcev. Zasnovala je in že 16 let ureja spletni portal www.preloka.si. V rokah je držala vse niti več odmevnih prireditev na Preloki in tudi v Črnomlju ...
Novinarka je v nadaljevanju članka izpostavila nekatere od teh prireditev in projektov. Naj vas spomnimo nanje še z linki:
Minulo nedeljo je bilo pri nas slovesno kot že dolgo ne. Devet naših mladih faranov je prejelo zakrament svete birme, 4 dečki in 5 deklic. To so Julij Starešinič, Domen Kobe ter Jani in Miha Ivanovič; Ema Kobe, Nuša Grdun, Sara Cemič, Nika Grdun in Nika Miketič.
Birmoval je upokojeni novomeški škof msgr. Andrej Glavan, ki je tudi vodil sv. mašo, somaševala sta msgr. Igor Luzar in domači župnik Vinko Guna. V pridigi je msgr. Glavan birmancem spregovoril o pomenu birme v času, ko so na pomembni življenjski prelomnici.
Tako birmanci kot njihovi starši so dejavno sooblikovali različne dele mašne slovesnosti – z branjem prošenj in beril ter s simboličnimi daritvami, ki so jih prinesli na oltar med darovanjem. Seveda nista manjkala niti pozdravni nagovor škofu na začetku svete maše in zahvala na koncu, skupaj s polno košaro takih in drugačnih dobrot ter z devetimi pisanicami z imeni birmancev.
Preloška cerkev je bila ob tej slovesnosti nabito polna in izredno lepo okrašena, spet tudi s tradicionalnimi venci iz bršljana. Bil je prav tako tradicionalni špalir brezic od farovža do cerkve, tokrat pa tudi kar dva slavoloka. Veliko zaslug za to, da je bila letošnja birma resnično slovesna, pa ima tudi naš cerkveni pevski zbor.
Posebej omenimo še, da so se naši birmanci med t. i. spraševanjem odlično odrezali in da so se pri teh pripravah, še zlasti med devetdnevnico, zaradi bolezni domačega župnika močno angažirale mame birmancev.
Birmance je fotografiral Uroš Raztresen, ki je tudi avtor priloženih fotografij, le zadnjo (notranjost cerkve) je posnela Tatjana Skube Starešinič.
A. S. in T. S. S. (3. 5. 2022)
Pet bratov Starešinič v Pittsburghu leta 1917
V Kaliforniji rojeni potomec Starešiničev s Preloke, ki bi rad obiskal rojstni kraj svojih prednikov, nas prek Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. sprašuje, kdo so postavni možakarji na https://www.preloka.si/rojaki-po-svetu.html. Ker to ni prvo takšno vprašanje, je zdaj tu kar javni odgovor.
To je pet sinov Ivana in Magdalene Starešinič s Preloke št. 52 (danes št. 10), prvi z leve je najstarejši – moj prastari oče Matija (rojen 1878). Za njim so se razvrstili po starosti Ivan (1882), Nikolaj (1890), Jure (1892) in Janko (1894).
Fotografija je nastala 12. julija 1917 v Pittsburghu, kamor je vseh pet bratov odšlo, kot rečemo, »s trebuhom za kruhom«. Štirje so potem v Ameriki tudi ostali in si tam ustvarili družine, le najstarejši Matija se je leta 1922 dokončno vrnil domov na Preloko, kjer so ga čakali kmetija, žena in dva sinova (starejši – Franc – je moj stari oče). Matija je z zaslužkom iz Amerike že takoj po vrnitvi domov začel graditi novo hišo, ki stoji še danes.
Rod mojega pradedka Matije izvira s Preloke št. 18 (danes 29), kjer se je nekoč reklo po domače Pri rihtarju. Njegov stari oče Matija (po katerem je moj pradedek dobil ime) je bil namreč občinski rihtar – sodnik (v pomenu vaški župan).
Iz arhivskih dokumentov je mogoče tudi sklepati, da je bila hiša št. 18 tista lokacija oz. tisto »deblo«, iz katerega so se širile in razširile po Preloki številne »veje« Starešiničev. Poglejmo to širitev skozi čas in številke.
V urbarju gospostva Metlika iz leta 1593 je v župi Preloka navedenih 47 podložnikov s pripadajočimi dajatvami od posesti in med njimi je le eden s priimkom Starešinič: Lenak Ztarasÿnÿch, s pripisom <supan frey>, kar pomeni, da je bil kot župan v župi Preloka oproščen vseh podložniških dajatev od svoje hube.
17 let pozneje pa so v urbarju gospostva Metlike iz leta 1610 (pisan v nemščini) med 43 navedenimi podložniki že trije Starešiniči: poleg že omenjenega (Lenackh Staraschinitsch) še Michel Staraschinitsch in Michail Staraschinitsch.
2 stoletji pozneje pa je hiš s priimkom Starešinič na Preloki že 16. In še 100 let pozneje že 20. Eden od mojih daljnih prednikov s Preloke št. 18 (oče teh petih bratov na fotografiji Ivan) je torej zasnoval tudi Preloko št. 52, današnjo št. 10.
Na pobudo Vinka Špišiča, ki je bil kasneje tudi vodja del, so se zbrali še udarniki Ivan Pavlakovič, Niko Simčič, Tine Plut, Jože Starešinič – Jamin in Matej Balkovec in začeli s sanacijo poti. Finančni podporniki sanacije so bili Boris Raztresen, Vinko Špišič in Ivan Starešinič.
