V novi številki mesečnika Belokranjec je v rubriki »Pustili so pečat« predstavljena urednica www.preloka.si Ana Starešinič. Nekaj poudarkov, ki jih je novinarka izluščila iz njene dolge in vijugaste dozdajšnje poti:

Ana Starešinič je Belokranjka, Preločanka, ki je večino svoje poklicne poti ''prehodila'' na nacionalni televiziji v skrbi za njeno neoporečno jezikovno podobo. Že med študijem je sodelovala pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika na SAZU-ju, pozneje pa to delo nadgradila s strokovnim sodelovanjem pri nekaterih velikih projektih založb. Je tudi scenaristka dveh na festivalih nagrajenih dokumentarcev. Zasnovala je in že 16 let ureja spletni portal www.preloka.si. V rokah je držala vse niti več odmevnih prireditev na Preloki in tudi v Črnomlju ...

Novinarka je v nadaljevanju članka izpostavila nekatere od teh prireditev in projektov. Naj vas spomnimo nanje še z linki:

- dokumentarec "Steljarija na Preloki" (2008):
https://www.preloka.si/arhiv/content/view/141/2/index.html

- dokumentarec "Apnenica na Preloki" (2010):
https://www.preloka.si/arhiv/content/view/336/2/index.html

- tradicionalni most »na gaz« čez Kolpo (2009):
https://www.preloka.si/arhiv/content/view/182/2/index.html

- dobrodelni koncert za obnovo šole na Preloki (2011):
https://www.preloka.si/arhiv/content/view/403/2/index.html

- prvi neposredni prenos s Preloke na svetovnem spletu (2013)
https://www.preloka.si/rss/43-predstavljamo-ekipo-ki-je-izpeljala-internetni-prenos.html

- razstava »Plečnik v Beli krajini« (2017)
https://www.preloka.si/rss/645-na-zemljevidu-plecnikove-slovenije-zdaj-tudi-bela-krajina.html

- »Plečnikova luč v Beli krajini« v monografiji "Hodil po zemlji sem naši" (2018).
https://www.preloka.si/rss/666-hodil-po-zemlji-sem-nasi-in-pil-nje-prelesti.html

- spominska plošča Stanetu Starešiniču ob 100. obletnici rojstva (2021)
https://www.preloka.si/rss/15-najbolj-odmevno/765-z-zlatimi-crkami-zapisan-v-zgodovino.html

 (25. 6. 2022)

Minulo nedeljo je bilo pri nas slovesno kot že dolgo ne. Devet naših mladih faranov je prejelo zakrament svete birme, 4 dečki in 5 deklic. To so Julij Starešinič, Domen Kobe ter Jani in Miha Ivanovič; Ema Kobe, Nuša Grdun, Sara Cemič, Nika Grdun in Nika Miketič.

Birmoval je upokojeni novomeški škof msgr. Andrej Glavan, ki je tudi vodil sv. mašo, somaševala sta msgr. Igor Luzar in domači župnik Vinko Guna. V pridigi je msgr. Glavan birmancem spregovoril o pomenu birme v času, ko so na pomembni življenjski prelomnici.

Tako birmanci kot njihovi starši so dejavno sooblikovali različne dele mašne slovesnosti – z branjem prošenj in beril ter s simboličnimi daritvami, ki so jih prinesli na oltar med darovanjem. Seveda nista manjkala niti pozdravni nagovor škofu na začetku svete maše in zahvala na koncu, skupaj s polno košaro takih in drugačnih dobrot ter z devetimi pisanicami z imeni birmancev.

Preloška cerkev je bila ob tej slovesnosti nabito polna in izredno lepo okrašena, spet tudi s tradicionalnimi venci iz bršljana. Bil je prav tako tradicionalni špalir brezic od farovža do cerkve, tokrat pa tudi kar dva slavoloka. Veliko zaslug za to, da je bila letošnja birma resnično slovesna, pa ima tudi naš cerkveni pevski zbor.

Posebej omenimo še, da so se naši birmanci med t. i. spraševanjem odlično odrezali in da so se pri teh pripravah, še zlasti med devetdnevnico, zaradi bolezni domačega župnika močno angažirale mame birmancev.

Birmance je fotografiral Uroš Raztresen, ki je tudi avtor priloženih fotografij, le zadnjo (notranjost cerkve) je posnela Tatjana Skube Starešinič.

A. S. in T. S. S. (3. 5. 2022)

V Kaliforniji rojeni potomec Starešiničev s Preloke, ki bi rad obiskal rojstni kraj svojih prednikov, nas prek Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. sprašuje, kdo so postavni možakarji na https://www.preloka.si/rojaki-po-svetu.html. Ker to ni prvo takšno vprašanje, je zdaj tu kar javni odgovor.

To je pet sinov Ivana in Magdalene Starešinič s Preloke št. 52 (danes št. 10), prvi z leve je najstarejši – moj prastari oče Matija (rojen 1878). Za njim so se razvrstili po starosti Ivan (1882), Nikolaj (1890), Jure (1892) in Janko (1894).

Fotografija je nastala 12. julija 1917 v Pittsburghu, kamor je vseh pet bratov odšlo, kot rečemo, »s trebuhom za kruhom«. Štirje so potem v Ameriki tudi ostali in si tam ustvarili družine, le najstarejši Matija se je leta 1922 dokončno vrnil domov na Preloko, kjer so ga čakali kmetija, žena in dva sinova (starejši – Franc – je moj stari oče). Matija je z zaslužkom iz Amerike že takoj po vrnitvi domov začel graditi novo hišo, ki stoji še danes.

Rod mojega pradedka Matije izvira s Preloke št. 18 (danes 29), kjer se je nekoč reklo po domače Pri rihtarju. Njegov stari oče Matija (po katerem je moj pradedek dobil ime) je bil namreč občinski rihtar – sodnik (v pomenu vaški župan).

Iz arhivskih dokumentov je mogoče tudi sklepati, da je bila hiša št. 18 tista lokacija oz. tisto »deblo«, iz katerega so se širile in razširile po Preloki številne »veje« Starešiničev. Poglejmo to širitev skozi čas in številke.

V urbarju gospostva Metlika iz leta 1593 je v župi Preloka navedenih 47 podložnikov s pripadajočimi dajatvami od posesti in med njimi je le eden s priimkom Starešinič: Lenak Ztarasÿnÿch, s pripisom <supan frey>, kar pomeni, da je bil kot župan v župi Preloka oproščen vseh podložniških dajatev od svoje hube.

17 let pozneje pa so v urbarju gospostva Metlike iz leta 1610 (pisan v nemščini) med 43 navedenimi podložniki že trije Starešiniči: poleg že omenjenega (Lenackh Staraschinitsch) še Michel Staraschinitsch in Michail Staraschinitsch.

2 stoletji pozneje pa je hiš s priimkom Starešinič na Preloki že 16. In še 100 let pozneje že 20. Eden od mojih daljnih prednikov s Preloke št. 18 (oče teh petih bratov na fotografiji Ivan) je torej zasnoval tudi Preloko št. 52, današnjo št. 10.

Ana Starešinič (9. 5. 2022)

Spet žalostna vest iz naše fare: na svojem domu v Balkovcih je v 96. letu umrl Ivan Starešinič.

To je nadvse žalostna vest tudi za našo spletno stran in spletno skupnost, saj nam je s svojim briljantnim spominom veliko pomagal pri osvetljevanju naše lokalne zgodovine. Dragocena so denimo njegova pričevanja o izseljevanju ljudi iz naših kraje v Ameriko, pa o večdesetletnih prizadevanjih naših prednikov za gradnjo mostu v Žuničih …

S svojimi pričevanji je sodeloval tudi v obsežnem raziskovalnem projektu o življenju ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Ti njegovi spomini so zabeleženi tako v knjigi Vinceremo, videt čemo kot v istoimenskem dokumentarnem filmu.

Seveda pa moramo omeniti še, da sta nam Ivan Starešinič in njegova družina na široko odprla vrata svojega doma tudi ob snemanju dokumentarca Steljarija na Preloki. V starem delu njihove hiše smo namreč posneli dva etnološko ključna prizora priprave hrane za steljare.

Poglejmo še nekaj drobcev iz njegove osebne življenjske zgodbe.

Rodil se je 16. januarja 1927 pri Mikčevih v Žuničih, kot četrti od šestih otrok. Pri Mikčevih je bila takrat gostilna in podjetni oče Peter je presodil, da v dobro gostilno spada tudi harmonika in jo je kupil. A naneslo je tako, da je harmonika zanimala edino malega Ivana. In se je že pri petih letih kar sam začel učiti igranja, le nekaj malega mu je pri tem pomagal sosed Franc Žunič - Jankov. Harmonika ga je potem spremljala vse življenje, celih 90 let. Z njo je razveseljeval na nešteto pirih v bližnji in daljni okolici, na nešteto veselicah. In tudi v partizanih. Leta 1944 je bil kot 17-letni fantič namreč mobiliziran v partizane in ker se zanj ni našla puška, se je pa našla harmonika. To je bil čas, ko je pogosto zrl smrti v oči. Najbolj od blizu dvakrat: prvič v Loški dolini, ko je nedaleč od njega padel bratranec Jože Radovič iz Krocev, in drugič takoj po vojni. Ivan je namreč konec vojne pričakal doma, kamor si je prišel pozdravit poškodovano nogo, potem pa je kot skrivač pristal v šentviških zaporih. Pred kočevskimi brezni ga je rešila razglasitev amnestije.

Leta 1953 se je poročil z Barbaro Balkovec in priženil na kmetijo v Balkovce. Ker je bil že od malega velik ljubitelj konj – in pri Mikčevih so imeli vedno lepe konje, so seveda tudi v Balkovcih vole kmalu zamenjali konji. Več desetletij se je z ljubeznijo ukvarjal tudi s čebelarstvom in kot spreten rokodelec sam izdeloval čebelje panje.

V zakonu z ženo Barbaro se jima je rodilo troje otrok. Celih 55 let sta bila tako rekoč zgledna življenjska sopotnika. Žal Barbara že od leta 2008 počiva pri sv. Antonu v Ziljah in tam se ji bo čez nekaj dni pridružil še Ivan.

Za njim zdaj žaluje poleg treh otrok še 8 vnukov, 17 pravnukov in ena prapravnikinja.

Podrobnosti o pogrebu: Ta bo v petek, 22. aprila, ob 16. uri na pokopališču v Ziljah. Žara bo na dan pogreba od 10. ure v tamkajšnji mrliški vežici. Svojci cvetje in sveče hvaležno odklanjajo v korist cerkve sv. Antona v Ziljah.

A. S. (19. 4. 2022)

Obiskovalec preloškega pokopališča se pogosto začuden ustavi pred nagrobnikom z napisom:

»Tu počiva preč. g. Josip Kramarič, župnik na Vrhu pri Vinici, r. na Radovici 14. 3.1858, u. 1. 12. 1909.«
In spodaj epitaf, ki se začne: »V tuji župniji tu ležim …«

Zakaj je torej 1. decembra 1909 umrli Josip Kramarič, ki je bil takrat župnik na Sinjem Vrhu in je bil brat takratnega župana Radovice pri Metliki Janeza Kramariča, pokopan v »tuji župniji«?

Zgodbo o tem je v nadaljevanjih objavljalo takratno časopisje, navajamo samo dva članka iz tednika Dolenjske novice:

Prvi govori o tem, da se je vrhovski župnik Josip Kramarič v noči s 1. na 2. december 1909 po obisku pri viniškem župniku odpravil domov na Sinji Vrh, a je najbrž nesrečno padel z viniškega mostu v naraslo Kolpo in utonil. Njegovo truplo iščejo vzdolž obeh bregov Kolpe.

Drugi članek sporoča, da so njegovo truplo našli šele 27. decembra pri Žuničih, ga prepeljali v mrtvašnico na Preloki in tu 30. decembra tudi pokopali. V članku so tudi namigi na to, da je bil vrhovski župnik očitno ubit.

Toda dokončnega odgovora na vprašanje, zakaj je bilo njegovo truplo prepeljano iz Žuničev na Preloko in ne v njegovo župnijo Sinji Vrh ali morda njegovo rojstno Radovico, danes žal ne vemo …

A. S. (2. 4. 2022)