Ko se nekdo poslovi, pogosto o vseh govorijo podobno: koliko je ustvaril, kako trdo je delal in čemu vse se je moral odrekati, pa o tem, kako je bil društveno aktiven, kaj vse je naredil za skupnost in tako dalje. Torej izbiranje iz nekega splošnega seznama, ki pa ne pove veliko. Predvsem ne pove, zakaj je bil ta človek edinstven sam po sebi in kaj se od njega lahko naučimo. Naučimo in ne kar posnemamo!
Glavna značilnost mojega tate je bila, da je bil spontan, nesebičen in družaben. Tekma za naslov najbogatejšega in najmogočnejšega v tem prostoru ga ni zanimala in se je ni udeleževal. Taka tekma zanj prav gotovo ni bila smisel življenja. Za to moraš biti brezkompromisen, egocentričen in še kaj, kar se ni ujemalo z njegovim značajem. In v nekem tradicionalnem okolju nemalokrat plačaš ceno za to, če ne slediš tej lestvici »vrednot«, ampak ostajaš zvest samemu sebi.
Tata je najraje počel stvari, kjer je bilo treba dodajati mojstrske veščine. Bil je mojster zidarskih del, mojster izdelave različnih orodij, če je bilo treba kaj popraviti, če se je kaj pokvarilo – doma, pri sosedih ali pri kom v vasi. Nepogrešljiv je bil povsod tam, kjer drugi niso imeli potrpljenja ali pa časa. Veselile so ga stvari, kjer je lahko opazoval, kako delujejo zakonitosti narave, npr. pri cepljenju sadnega drevja, v mlajših letih tudi čebelarstvo. V poznejših letih je razvijal občutek za naravo skozi svoje pletarsko delo: občutek za izbiro primernega lesa in njegovo pravilno pripravo.
Z zdravstvenimi težavami, ki mu jih je prineslo življenje, ni posebej obremenjeval okolice. Ne vem, ali se je tudi tukaj mojstrsko osredotočil na to, kaj v resnici šteje, ali pa je bil preprosto optimist. Vsekakor si je želel, da bi ga razumeli. Rad je bil duhovit in včasih je povedal kaj v ugankah.
Z vnuki, željnimi domišljijskih stvaritev in eksperimentov, je z lahkoto vzpostavil pristen stik. In rad je živel. Upal je, da mu bo uspelo živeti dovolj dolgo, da bo še kaj pomagal.
Od mojstra se lahko vedno učimo, veliko sem se od njega naučil tudi jaz. Nismo bili navajeni odkrito povedati svojih občutkov, zato mu tega nisem povedal na tako jasen način. A mislim, da je skozi nebesedno komunikacijo tata to zelo dobro vedel.
Viktor (24. 1. 2021)