Ko se nekdo poslovi, pogosto o vseh govorijo podobno: koliko je ustvaril, kako trdo je delal in čemu vse se je moral odrekati, pa o tem, kako je bil društveno aktiven, kaj vse je naredil za skupnost in tako dalje. Torej izbiranje iz nekega splošnega seznama, ki pa ne pove veliko. Predvsem ne pove, zakaj je bil ta človek edinstven sam po sebi in kaj se od njega lahko naučimo. Naučimo in ne kar posnemamo!

Glavna značilnost mojega tate je bila, da je bil spontan, nesebičen in družaben. Tekma za naslov najbogatejšega in najmogočnejšega v tem prostoru ga ni zanimala in se je ni udeleževal. Taka tekma zanj prav gotovo ni bila smisel življenja. Za to moraš biti brezkompromisen, egocentričen in še kaj, kar se ni ujemalo z njegovim značajem. In v nekem tradicionalnem okolju nemalokrat plačaš ceno za to, če ne slediš tej lestvici »vrednot«, ampak ostajaš zvest samemu sebi.

Tata je najraje počel stvari, kjer je bilo treba dodajati mojstrske veščine. Bil je mojster zidarskih del, mojster izdelave različnih orodij, če je bilo treba kaj popraviti, če se je kaj pokvarilo – doma, pri sosedih ali pri kom v vasi. Nepogrešljiv je bil povsod tam, kjer drugi niso imeli potrpljenja ali pa časa. Veselile so ga stvari, kjer je lahko opazoval, kako delujejo zakonitosti narave, npr. pri cepljenju sadnega drevja, v mlajših letih tudi čebelarstvo. V poznejših letih je razvijal občutek za naravo skozi svoje pletarsko delo: občutek za izbiro primernega lesa in njegovo pravilno pripravo.

Z zdravstvenimi težavami, ki mu jih je prineslo življenje, ni posebej obremenjeval okolice. Ne vem, ali se je tudi tukaj mojstrsko osredotočil na to, kaj v resnici šteje, ali pa je bil preprosto optimist. Vsekakor si je želel, da bi ga razumeli. Rad je bil duhovit in včasih je povedal kaj v ugankah.

Z vnuki, željnimi domišljijskih stvaritev in eksperimentov, je z lahkoto vzpostavil pristen stik. In rad je živel. Upal je, da mu bo uspelo živeti dovolj dolgo, da bo še kaj pomagal.

Od mojstra se lahko vedno učimo, veliko sem se od njega naučil tudi jaz. Nismo bili navajeni odkrito povedati svojih občutkov, zato mu tega nisem povedal na tako jasen način. A mislim, da je skozi nebesedno komunikacijo tata to zelo dobro vedel.

Viktor  (24. 1. 2021)

Nenadoma in veliko prezgodaj se je za vedno poslovil še en Preločan – Nikolaj Grdun, po domače Miko Radovičev.

Za vsakim človekom ostaja praznina, v ožji in širši skupnosti, še posebej boleča praznina pa v vasi z vedno manj prebivalci, kot je Preloka.

Osredotočimo se torej na Mikotov prispevek k utripu naše vasi, medtem ko je njegov intimni portret orisal njegov sin Viktor (TUKAJ).

Poleg vključenosti v preloško gasilsko društvo je bil Miko dolgoletni član naše folklorne skupine Lepa Anka. S svojo soplesalko in hkrati življenjsko sopotnico je ovekovečen na tako rekoč vsaki skupinski fotografiji folklorne skupine - od njegovega prvega nastopa na jurjevanju leta 1965 pa do nastopa v oddaji Slovenski ljudski plesi, ki jo je leta 1976 posnela naša nacionalna televizija. Kot folklorist je skupaj s svojo življenjsko "soplesalko" zadnjič nastopil še leta 2006 na veliki prireditvi "Bogdaj srečo, dobri ljudi".

Vmes pa so bili seveda še mnogi drugi njegovi nastopi: v Ljubljani, Mokronogu, Beltincih, Zagrebu, Celovcu, Gorici, Reziji ..., da vseh jurjevanj v Črnomlju niti ne omenjamo.

Ena od fotografij z njegovega prvega jurjevanja leta 1965 je zašla celo na razglednico s "Pozdravi iz Bele krajine", ena pa kar na platnice šolskih zvezkov. Te zvezke je v 60-ih in 70-ih letih uporabljala šolajoča se mladina po vsej Sloveniji. In tako lahko rečemo, da se je Miko skupaj s preloško folklorno skupino in torej tudi s Preloko vtisnil tudi v slovenski kolektivni spomin.

Prav tako pomemben je njegov velik prispevek v zakladnico naše etnološke dediščine: v naš prostor je ponovno pripeljal in oživil nekoč tu zelo razširjeno obrt – pletarstvo. Še več, s svojim znanjem, veščinami in ročnimi spretnostmi je rokodelsko obrt povzdignil v pravo umetnost. Ljudsko umetnost, ki ima poleg estetske hkrati še uporabno, funkcionalno vrednost.

Njegove iz leskovega šibja in viter pletene košare in košarice so postale tako iskano blago, da je komaj dohajal želje in potrebe ljudi iz bližnje in daljne okolice. Lahko kar rečemo, da so Mikotovi izdelki prišli "v modo" kot lepa in hkrati praktična darila. Kako tudi ne, ko pa je v vsako njegovo umetnino in umetninico vtkano toliko znanja, potrpežljivosti, natančnosti in – ljubezni.

Nam sovaščanom je bil Miko Radovičev vedno pripravljen pomagati, kar nekako samoumevno nam je bilo, da nam je bil vedno "na razpolago". In od tod zdaj praznina. Praznina tudi v naših srcih.

Ana Starešinič, 20. 1. 2021

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v družinskem krogu, in sicer v soboto, 30. januarja 2021, ob 15. uri na pokopališču na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 11. ure v naši cerkvi.

Za konec tega nenavadnega leta se ozrimo skoraj četrt stoletja nazaj, na leto 1996.

Takrat je v naši mladi državi vse kipelo od življenja in optimizma in v znamenju Slovenije je bil tudi božič v Vatikanu. V zahvalo, da je Sveti sedež med prvimi uradno priznal mlado slovensko državo in da je papež "ma vas rad" tisto leto obiskal Slovenijo. Naša država je okrasila Trg sv. Petra z novoletno jelko in pripravila bogat spremljevalni program. Del tega programa je ponosno prispevala preloška folklorna skupina Lepa Anka.

V znamenju Slovenije je tudi letošnji božič v Vatikanu. A letos je vse drugače. Naša smreka je, Preločanov pa ne.

Je že tako, da nič ni več tako, kot je bilo ...

A. S. (22. 12. 2020)

Kdor ne pozna preteklosti, bo težko polno živel sedanjost in prihodnost. Ali drugače: prihodnost bo za neukega le ponavljanje starih tem in napak, če parafraziramo Georgea Santayano. Kdor ne pozna preteklosti, tudi ne bo imel močnih korenin in naj se nikar ne čudi, če ga bo življenje premetavalo!

Dragocen vir podatkov za raziskovanje naše preteklosti, za odkrivanje svojih korenin in lokalne kulturne dediščine so stare slike iz družinskih albumov.

Na Preloki smo jih začeli sistematično zbirati v okviru kulturnega društva leta 2006, ko smo vzpostavili tudi spletno stran www.preloka.si (grafična podoba 2006–2013 tukaj). Seveda smo šli še korak dlje, – vsaki sliki smo tudi »vdihnili« življenje: prepoznati smo skušali ljudi na njej, odkriti zgodbo in spomine, ki jih pripoveduje … Nastajati je začela t. i. Preloška fototeka. Prvo kolikor mogoče raziskano fotografijo iz te fototeke smo objavili 6. januarja 2008: »Preloške sv. tri kralje«.

Fototeka se je naglo širila in potrebe po digitalizaciji starih slik so postajale že neobvladljive. Tako smo leta 2012 organizirali in izvedli dvodnevno akcijo skeniranja na več profesionalnih skenerjih. Dotedanjim skoraj tisoč fotografijam smo takrat dodali še 1.506 fotografij od 23 lastnikov zbirk. A stari kufri s slikami se še vedno odkrivajo, fototeka se ves čas veča.

Fotografije podrobno vsebinsko obdelujemo in postavljamo na časovni trak posameznih hiš in rodbin, iz teh drobcev pa sestavljamo mozaik in časovni trak vse Preloke. Brez tega gradiva bi si bilo nemogoče ustvariti splošno sliko o naši preteklosti in življenju naših prednikov.

Podobna fototeka pa je zdaj začela nastajati za celotno občino Črnomelj. Pod okriljem Radia Odeon, ki ta projekt vodi, je 3. novembra letos zaživel FB-profil Črnomelj fčasih. Nanj lahko nalagamo stare fotografije in drugo dokumentarno gradivo, ki se tiče naše občine. Po odzivu sodeč se je profil odlično prijel. V manj kot 24 urah je pridobil 500 sledilcev, v mesecu dni je z njim tako ali drugače sodelovalo kar 73.000 ljudi.

Stare slike so prava zakladnica vpogledov v to, kako se je naš svet spreminjal. In včasih tudi predmet dilem, ali se je spremenil na boljše ali na slabše.

Ana Starešinič (6. 12. 2020)

Nadvse žalostna novica: za vedno je zaspal Jože Žunič, po domače Navoselkin. Odšel je veliko prezgodaj, saj ni dopolnil niti 60 let. In tako je zdaj ostala prazna še zadnja od štirih hiš v tistem delu Preloke, ki mu rečemo Šimunci.

Jožeta je že od mladih nog zanimala tehnika in v tehniško elektro stroko se je usmeril tudi po osnovni šoli. Že v šoli je izdelal za tisti čas pravo čudo tehnike: digitalno uro. Nato je vrsto let delal na Elektru v Črnomlju in potem na Danfosu. In tudi v domači garaži je Jože neprestano nekaj šravfal, popravljal … Vrsto let je bil naročen na revijo Radar, vsako številko je prebral in jo preučil do potankosti.

Po mamini smrti leta 2014 pa se je njegovemu osebnemu in profesionalnemu zanimanju za tehnično stroko presenetljivo pridružilo še eno: zanimanje za rože in vrtnarjenje. In tako so se na Navoselkini hiši in okrog nje tudi po letu 2014 bohotile morda celo najlepše rože v vsej vasi.

Seveda je bil Jože že od mladih nog tudi gasilec – član preloškega gasilskega društva. Njegov odhod pomeni za društvo veliko izgubo, saj je bil Jože vrsto let hišnik našega gasilskega doma.

Naj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu: ta bo spričo okoliščin v ožjem družinskem krogu, in sicer v soboto, 12. decembra 2020, ob 13. uri na pokopališču na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 11.30 v naši cerkvi.

(2. 12. 2020)