Jože Starešinič – Skrajni (1933 – 2024)

02 29aNadvse žalostna novica je danes prišla od naših rojakov iz Kanade. To noč se je v mestu Whitby pri Torontu izteklo življenje našemu preloškemu rojaku Jožetu Skrajnemu. Mirno, v krogu družine je zaključil svojo pot. Daleč od rojstnih krajev, ki jih je ves čas nosil s seboj v srcu.

Mlad je odšel od doma, tako kot njegov oče in mnogi pred njim, z njim in za njim. Iskat življenje, iskat priložnost. Ni bilo lahko. Veliko izzivov, veliko vztrajnosti, delavnosti in iznajdljivosti je bilo treba. A skupaj z Barbaro, njegovo življenjsko družico, jima je uspelo. Ustvariti družino in lepo življenje. Vendar ga je srce vedno vleklo domov. Večkrat je prišel in zmeraj znova se je težko poslavljal, ko se je vračal k družini. Imel je dovolj veliko srce za eno domovino in dva svetova. 

Naj počiva v miru!

Več v njegov spomin si lahko preberete tukaj.

03 08Vse podrobnosti o pogrebnih slovesnostih v Oshawi najdete v internetni osmrtnici. Pogrebna maša v cerkvi ST MARY OF THE PEOPLE CATHOLIC CHURCH v Oshawi se bo začela v četrtek, 7. marca 2024, ob 11:00 po tamkajšnjem času, torej ob 17:00 po našem času. In točno takrat se bodo Jožetu Starešiniču v slovo še zadnjič oglasili tudi zvonovi svete Trojice na Preloki.

(29. 2. 2024)

 

 

Zgodovinski večer v Kulturnem domu v Črnomlju

Osrednja prireditev ob letošnjem občinskem prazniku bo v ponedeljek, 19. februarja 2024, ob 19. uri v Kulturnem domu v Črnomlju.

02 18Proslava bo posvečena 1. zasedanju SNOS-a pred 80 leti in času, ko so se prav v dvorani tega kulturnega doma odvijali prelomni trenutki slovenske zgodovine. In ko je prav v tej dvorani pred 80 leti začelo delovati Slovensko narodno gledališče, prvo gledališče, ki je deklarirano uporabljalo nacionalni predznak. In ko je pred 80 leti v okviru tega gledališča kot mladi tečajnik začel svojo igralsko pot Preločan Stane Starešinič, kasneje prvi diplomant AGRFT-ja in prvi poklicni igralec iz Bele krajine.

Lepo vabljeni na prireditev, v okviru katere bo predstavljen tudi Stane Starešinič.

To bo hkrati zadnja proslava v Kulturnem domu v Črnomlju pred njegovo celovito prenovo.

A. S. (18. 2. 2024)

P. S.: Letos aprila bo minilo že 30 let, odkar Stane Starešinič počiva na preloškem pokopališču.

Amalija Žunič (1927 – 2024)

Danes se je žal iztekla še ena življenjska zgodba: v 97. letu je na svojem domu na Preloki za vedno zaspala Amalija Žunič, po domače Ljuba Žuničeva.
02 03Rodila se je kot prvi od štirih otrok Jureta in Katarine Ivanušič, po domače Mlinarovih, saj je bil njen oče med drugim tudi mlinar. Leta 1958 se je poročila z Jožetom Žuničem in rodili so se trije otroci: Marija, Ana in Jože. Potem so prihajali vnuki, nato pravnuki ..., žal prezgodaj pa je odšel mož Jože. Zadnja leta je bila priklenjena na bolniško posteljo in tako rekoč popolnoma odvisna od pomoči svojih otrok, snahe in vnukov, a kljub temu je bila v sebi močna in žilava, saj je še lani brez večjih težav prebolela covid.

Ob tej žalostni priložnosti pa zapišimo, da se je danes za vedno poslovila ne le dobra in skrbna mama, tašča, babica in prababica, ampak tudi zadnja predstavnica preloške generacije, ki je bila za uredništvo te spletene strani neprecenljiv vir pričevanj o nekdanjem življenju na Preloki, generacije, ki je živela od zemlje in z zemljo.

S teto Žuničevo se je bilo vedno lepo pogovarjati o t. i. starih časih, bodisi o pesmih, ki so jih peli ob večerih ali ob delu, o igrah, ki so jih uprizarjali, pa hrani, ki je morala biti na mizi ob določenih priložnostih, npr. ob steljariji, ... ali pa samo o njenem enodnevnem izletu na morje.

Iz svoje rane mladosti je pripovedovala o dandanes nepredstavljivih stiskah ljudi: o spanju pozimi v neogrevani sobi, kjer so od mraza zmrzovala še jabolka, pa o tem, kako je bilo treba na glavi nositi vodo iz zdenca pri malinici po strmem bregu v Valete. Ali o tem, kako se je že kot dete naučila presti: stric ji je namreč naredil sanke, da se bo lahko sankala za hišo, pa se ji je “vidlo prik prez veze vozit dole, da buš potlje sani rinil opet gore”; raje se je pridružila ženskam, ki so predle in so jo lahko naučile česa koristnega! Rada se je spominjala svojih šolskih dni in legendarnega preloškega učitelja Feliksa Juga, ki jo je kot odličnjakinjo pohvalil, da "je lahko staršem v ponos".

Kljub trdemu vsakodnevnemu življenju in delu pa je bila teta Žuničeva nežna, čuteča duša, ki je svoj talent posvetila drobnim stvarem: ki je dihala z naravo, ki je imela jako rada rože in ptice, ki je znala lepo opisati svoje posebne občutke, ko prideš na Krtinjek in pogledaš na Preloko s Krtinjeka ... In ki je znala povedati, da ne bi mogla živeti nikjer drugje kot na vasi, sredi narave.

Povejmo še, da se je hkrati z njo nepreklicno poslovila še zadnja predstavnica “cveta preloških deklet” s te fotografije iz leta 1942. “Nazadnje je i Ljuba Žuničeva zaspala v Gospodu,” bi zdaj rekle te njene vršnjakinje s slike. Zaspala je mirno in spokojno, tiho, kot je tudi živela.

Naj počiva v miru!

(3. 2. 2024)

Podrobnosti o pogrebu: pogreb bo v sredo, 7. februarja 2024, ob 15. uri pri sv. Trojici na Preloki. Žara bo na dan pogreba od 11. ure v naši kapeli.

Zadnje slovo od gasilskega tovariša

01 26Objavljamo besede slovesa, ki jih je svojemu sosedu, prijatelju in gasilskemu tovarišu Petru Žuniču, ustanovnemu članu PGD Žuniči, namenil njegov dolgoletni gasilski poveljnik in hkrati poveljnik tekmovalne ekipe, v kateri je Peter sodeloval, Franc Starešinič. Te besede je med pogrebno slovesnostjo pri sv. Trojici na Preloki bral član PGD Žuniči Mario Starešinič.

Petru v slovo

Danes smo se zbrali na tem kraju in v tem žalostnem trenutku, da se za vedno poslovimo od našega sovaščana, gasilca in prijatelja Petra.

Peter se je rodil v Žuničih 6. decembra 1933. V mesecu decembru lanskega leta je dopolnil 90 let. Odraščal je doma na kmetiji. Življenje je bilo lepo, čeprav je bilo težko in delovno.

V gasilsko društvo je vstopil kot ustanovni član leta 1954. Svoja aktivna leta je posvetil gasilstvu. Vrsto let je bil tajnik PGD Žuniči. Bil je tudi član tekmovalne ekipe na tekmovanjih. Vedno je bil prisoten in aktiven pri gasilskih intervencijah.

Pripadal je generaciji, ki je vodila gasilsko društvo v času, ko je bilo treba začeti vse od začetka. Tako je dal svoj prispevek, da smo uspeli društvo pripeljati na raven sodobne opremljenosti in usposobljene organizacije.

Peter je imel napredne ideje, ki smo jih podpirali. Z njimi je odločilno prispeval k rasti ugleda našega društva, pa tudi k rasti samozavesti naših članov. Za to je prejel republiško priznanje – Plamenico II. stopnje – ter občinsko priznanje. Kot član društva je bil izredno aktiven na področju gradnje in obnove gasilskega doma. Njegov neprecenljivi doprinos je viden tudi na drugih področjih delovanja.

Ker se sadov njegovega nesebičnega in požrtvovalnega skoraj 70-letnega dela v gasilstvu ne da poplačati, se mu hočemo gasilci PGD Žuniči vsaj delno oddolžiti s tem, da bomo zvesto sledili njegovemu zgledu ter ga ohranili v trajnem spominu.

V življenju ni nič večno, trdno in gotovo. Vse se nenehno spreminja, vse je krhko in lomljivo. Zanesemo se lahko le na prijatelje, sodelavce, sosede. Življenje je sreča in lepo je, da ga deliš z drugimi.

V skromnosti je ugasnila Petrova luč življenja, a prižgala se je luč spomina na zvestega krajana, prijatelja, ustanovnega člana PGD Žuniči. Lep spomin nanj bo še dolgo živel med nami.

Družini pokojnega Petra, sorodnikom in znancem pa izrekam iskreno sožalje v imenu PGD Žuniči in v imenu sovaščanov. 

(25. 1. 2024)

Peter Žunič, po domače Kokčev (1933 – 2024)

01 25aPrejšnji mesec, 6. decembra lani, je Peter Žunič, po domače Kokčev iz Žuničev, praznoval 90 let, žal se je danes, 20. januarja 2024, za vedno poslovil.

Za Petra, ki se je rodil kot prvi od treh otrok Ivana in Marije Žunič, je bilo že po tradiciji določeno, da bo ostal doma in prevzel kmetijo. In to čeprav je bil odličen učenec in je učitelj staršem predlagal zanj nadaljnje šolanje.

Že od malega je moral in znal trdo delati, tudi za najtežja kmečka dela pa je moral poprijeti ob odsotnosti očeta med 2. svetovno vojno. Po vojni, leta 1959, se je poročil z Marijo Žunić, v zakonu sta se rodila Tihomir in Erik.

Peter je bil skrben in napreden gospodar; poleg dela na gruntu se je nekaj časa ukvarjal tudi z mlinom na Kolpi. Z ženo sta med prvimi v okolišu začela oddajati mleko, obnovila in razširila sta gospodarsko poslopje in hišo. Z veseljem je stopal v korak s časom tudi, ko je v tradicionalni način kmetovanja začela prodirati mehanizacija in so težaško delo olajšali kmetijski stroji.

Za Petra Žuniča lahko rečemo, da je skoraj ves svoj vek preživel s svojim gruntom in od grunta. In imel je to srečo, da je v poznih letih in do konca svojih dni užival sadove svojega dela na svojem domu, v hiši, kjer so pod eno streho živele hkrati kar štiri (!) generacije družine Kokčevih. Podarjeno mu je bilo, da je lahko od blizu spremljal odraščanje vnukov in pravnukov, – vrednota, ki je danes vse bolj redka dobrina.

A imel je tudi to srečo, da je glavnino svojega veka preživel v Žuničih, ko je bil ta kraj v vzponu, ko je tam še vse kipelo od življenja in optimizma. Bil je pomemben člen te vaške skupnosti, vedno med prvimi, ko je bilo treba kaj postoriti za dobrobit vasi, vedno med prvimi pri delu v gasilstvu, pri gradnji gasilskega doma, nabavljanju gasilske opreme ... ali pa samo pri navadni medsosedski, medčloveši pomoči, – še eni od vrednot, ki v današnjem izrazito individualiziranem svetu postaja vse bolj redka dobrina.

Čeprav se navadno reče, da nihče ne bo odnesel s sabo na oni svet ničesar, bo Peter Žunič odnesel s seboj veliko lepega in dobrega.

Naj zdaj počiva v miru, skupaj s pokojno ženo Marijo, s katero se je poročil 25. januarja 1959, torej prav v teh dneh pred 65 leti!

***

Podrobnosti o pogrebu: ta bo v četrtek, 25. januarja 2024, ob 15. uri na pokopališču pri sv. Trojici na Preloki. Njegovemu spominu se bo mogoče pokloniti ob žari, ki bo v naši kapeli od 12. ure.

 (20. 1. 2024)

P. S.: Tukaj si lahko preberete poslovilne besede, ki jih je Petru Žuniču namenil v imenu PGD Žuniči gasilski tovariš Franc Starešinič.