Prostovoljno gasilsko društvo Preloka in Tamburaška skupina Melos, ki že vrsto let dobro sodelujeta, pripravljata koncert z naslovom Vinceče.

V goste so povabili tudi Tamburaško skupino Dupljak iz Fare v Kostelu.
Koncert bo s svojimi vedno aktualnimi skeči popestrila Gledališka skupina KD Stari trg ob Kolpi.

Prireditev je v sklopu prireditev Občine Črnomelj ob slovenskem kulturnem prazniku.

Nekateri še danes mislijo, da je stavba na sliki samo prostor, kjer je nekoč mladež pridobivala znanje, kjer se je le poučevalo in učilo. Nekateri torej menijo, da je naša šola bila le (m)učilnica za nas di(v)jake, le učilna zidana.

A v svojih 150 letih je bila preloška šola veliko več kot samo to. Bila je tudi dom. V njej so domovala naša društva, npr. folklorna skupina, tamburaši, gledališka skupina. Bila je tudi naše gledališče, bila je tudi naša kinodvorana, – tu smo gledali svoje prve filme, pa prve televizijske oddaje. Bila je tudi predavalnica, v šolo smo hodili poslušat predavanja. Bila je tudi delavnica, tu so bili razni tečaji. Bila je tudi volišče, kjer s(m)o državljani izražali svoja prepričanja in po teh prepričanjih izb(i)rali svoje predstavnike.

Naša šola je bila pomembna za duhovni in kulturni razvoj in napredek ne samo Preloke, ampak celotnega šolskega okoliša in regije.

Šola pa je v poldrugem stoletju postala tudi veduta, kulisa za fotografije, ki so belokranjsko nošo in plese ponesle v svet in v zavest Slovencev tu in po svetu. Šola je postala belokranjski simbol, upodobljen na prvih filmih, in od tod je na nosilcih slike in zvoka šlo glasbeno izročilo v svet.

Naše poldrugo stoletje staro šolsko poslopje je simbol vsega naštetega. Simbol prosvetljevanja, po zaslugi katerega smo ohranili svoj jezik, kulturo, istovetnost in identiteto. In šola je s to identiteto kot simbol odšla v svet.

In ta šola ima sedaj možnost, da postane simbol, spomenik, obeležje časov, ki so za nami. Časov, ko še ni bilo interneta, pa se je vseeno veliko dogajalo. Časa, ko svet k nam ni prihajal po žicah in valovih, temveč skozi tisk in prek samih akterjev kulture, naših ljudi.

Ta petek, 20. januarja 2017, je bil za svet pomemben dan. Tam čez lužo je bila inavguracija, v Evropi se je zaključil forum v Davosu in pri nas ... pri nas je bilo izdano gradbeno dovoljenje za obnovo šole. Po desetletju prizadevanj, desetletju naše spletne strani in milijonu obiska na njej.

Ko bo šola dočakala obnovo in karkoli že bo njena vsebina in kdorkoli ji bo že vdihnil novo življenje, prav nihče ne bo mogel mimo dejstva, kaj vse je naša šola v 150 letih bila in kaj vse je predstavljala. In kaj bo predstavljala naslednjih 150 let, simbolno in tudi sicer.

A. S., 20. januarja 2017

Preloka in kralji na Betajnovi

Tema, koga vse je preživela preloška šola, je očitno vznemirila tudi luckega kumeta, saj se nam je po dolgem času spet oglasil z e-pismom:

"Mene bolj kot kronane glave, ki jih naštevate, in bolj kot te, – oprosti, preloški kume –, tvoje kronane figurice zanima, ali morate tudi na Preloki gledat i prenašat kake samookronane glave. Ali imate tudi pri vas kake take samookronane kralje, kot jih moramo trpet v našem kraju? Kralji na Betajnovi se jim je reklo, dokler je bil v modi še Ivan Cankar. Danes, ko je bolj v modi vse ameriško, se jim reče šerifi, lokalni šerifi!"

- Odg. uredništva: Dragi lucki kume, sprašuješ, ali je Preloka oz. preloška šola videla kakega kralja na Betajnovi. Seveda to misliš v prenesenem smislu. Da, videla ga je, videla dobesedno.
To Cankarjevo dramo so namreč Preločani dejansko uprizorili na odru v preloški šoli in z njo z velikim uspehom gostovali tudi v okoliških krajih (Vinica, Adlešiči, Tribuče ...).  Vidiš, dragi lucki kume, torej tudi v tvojem kraju.  V naslovni vlogi kralja na Betajnovi, Kantorja, je nastopil Jože Starešinič - Peričev. To je bila samo ena od predstav, ki so jih Preločani uprizorili v sezoni 1948/49.

Na fotografiji iz leta 2010 so ostanki nekoč slavnega gledališkega odra v zgornji učilnici preloške šole. Na njem je bila pozimi 1948/49 med drugim uprizorjena drama Kralj na Betajnovi.

A. S. (18. 1. 2017)

Marija Rahoj (1926 – 2017)

Včeraj, 14. januarja, nas je za vedno zapustila še ena naša faranka in nekdanja učenka preloške šole, Marija Rahoj iz Grdunov.

Rojena je bila v Balkovcih (njen dekliški priimek Balkovec). Leta 1947 se je poročila k Rahojevim/Grabrijanskim v Grdune (kot smo že pisali, so Grduni takrat spadali pod Preloko).
Z možem Mikotom sta se jima rodila dva otroka, Ana in Franc. Potem pa so Rahojevi odšli za lažjim življenjem in boljšim kruhom na Švedsko. Miko in Marija sta tam ostala do upokojitve, sin Franc pa je na Švedskem še danes.
Zadnja leta sta skupaj z možem živela v Domu starejših občanov v Črnomlju. Miko je tam umrl leta 2012. Marija pa je še pred kratkim (oktobra lani) v krogu svojih najbližjih praznovala svojo 90-letnico.

Poleg dveh otrok zdaj za njo žalujejo tudi dva vnuka in dva pravnuka.

Močno pa jo bo pogrešalo tudi uredništvo spletne Preloke, saj nam je pomagala pri nastajanju kar nekaj odmevnih prispevkov (gl. npr. tukaj, tukaj in tukaj)

Naj teta Rahojeva zdaj počiva v miru!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo žarni, bomo objavili naknadno, ker bo pogreb za nekaj časa odložen.

(15. 1. 2017)

P. S.: Zdaj, ko praznujemo in se veselimo 150-letnice naše šole, pa nas obenem žalosti, kako pogosto, žal prepogosto moramo pisati o njenih učencih, ki nas zapuščajo.
In ta naša šola, ki je preživela cesarje, kralje, okupatorje, maršale ..., najbolje ve, kako hitro, prehitro čas prerašča imena njenih učencev ...

91-letna nekdanja učenka: Naša šola je spomenik, opomnik in opomin

Zdaj pa še odmev na 150-letnico naše šole, ki smo ga prejeli po ne-elektronski (navadni) pošti. Danes 91-letna nekdanja učenka te šole Marija S. med drugim piše:

"Ta spomenik je pomemben kot ponos naše vasi in okolice, še posebno pa naših prednikov ki so ga gradili zase in za svoje potomce in v njej črpali znanje in se učili kulture in prosvetljevanja.
In ne nazadnje tudi v spomin na tuje vladarje ki so za nas (kot malega človeka) prispevali ta veliki doprinos."

Šola je torej spomenik, je opomnik in je še stoječi opomin naslednjim generacijam, tu, v okolici in pa tudi slovenskemu narodu, tu in po svetu:
- kaj in kje se je poučevalo,
- kaj in kje se je prosvetljevalo,
- kaj in kje so se širila obzorja,
- kaj, kje in kako se je včasih pridobivalo znanje, razgledanost in svetovljanstvo.

Kako ironično pa je, da bi si nekateri tu želeli parkirišče. Parkirišče z lepim razgledom! Da bi kdaj pa kdaj morda tu odložili svoj avto in morda šli na pokopališče, kjer so odložili prednike.

Ob bok cerkvici in pokopališču, ki kažeta na onostranstvo, je v tostranstvo postavljena preloška šola, – ki je šolala mladež in ji odstirala, odpirala in širila meje tega sveta.

Ima torej Marija S. prav?
Vsekakor! Preloška šola je s svojo dominantno lego, s svojo prisotnostjo in obstajanjem na zunaj in s svojo vlogo na znotraj vse kaj več in vse prej kot lokalni spomenik ...

A. S. (14. 1. 2017)