Maša zadušnica s škofom in 19 duhovniki

Maša zadušnica s škofom in 19 duhovniki

Danes, 21.12.2016, je novomeški škof msgr. Andrej Glavan v naši župnijski cerkvi daroval mašo zadušnico in vodil pogrebne slovesnosti za pokojno Ano Pavlakovič, mamo starotrškega župnika Jožeta Pavlakoviča.

Poleg škofa jo je na njeni zadnji poti pospremilo in se poklonilo njenemu spominu še 19 duhovnikov ter seveda njeni svojci, sovaščani in številni okoličani.

Pri maši je pel domači župnijski zbor in se s tem pokojni Ani poklonil za njeno dolgoletno petje v cerkvenem zboru. V župnijskem zboru danes pojejo tudi trije njeni pravnuki.

pogreb-ane-pavlakovic 1pogreb-ane-pavlakovic 2

Foto: Gregor Ivanušič

 

 

Pogrebne slovesnosti za pokojno Ano Pavlakovič bo vodil škof Glavan

Pogrebne slovesnosti za pokojno Ano Pavlakovič bo vodil škof Andrej Glavan

S posebnim dovoljenjem objavljamo pismo sina pokojne Ane Pavlakovič, poljanskega župnika Jožeta Pavlakoviča, ki ga je poslal škofu Andreju Glavanu. Škofu, ki bo vodil pogrebne slovesnosti za pokojno Ano, v pismu predstavlja mamino življenje in med drugim piše:

"Rojena je bila 19. 4. 1923 na Preloki Mikotu in Ani Starešinič. Oče je bil v Kanadi in tam leta 1952 umrl in bil pokopan. Mama je bila najstarejši otrok. Imela je še sestro Marico in brata Jožeta, brat Miko je umrl še kot otrok. Poročila se je 2. 2. 1942, takrat še mladoletna, z Jožetom Pavlakovičem iz zaselka Kroci. V Jakovine sta prišla za skupnika, k očetovi sestrični Marjeti in njeni mami. 3. 1. 1943 se je rodila sestra Mare. Med nemškim obstreljevanjem vasi 21. 10. 1943 je do tal pogorela domačija. Potem so bivali kot begunci v sosednjih Krocih. Tu se je rodila sestra Anka. Z bratom Ivetom sva rojena že v novi hiši. 11 let za mano se je rodila še sestra Majda.

Oče je kot zaveden partizan opravljal razne funkcije in tako rekoč noč in dan delal na obnovi požganih domov. Vmes je skoraj vsako leto hodil na orožne vaje in razne delovne akcije. Nazadnje pa je moral s trebuhom za kruhom za 13 let v Nemčijo. Domov se je vrnil leta 1973, precej uničen od alkohola in tudi razočaranja nad našo domovino.

Sestre in brat so se poročili in odšli od doma. Leta 1979 sem se odzval duhovnemu klicu in odšel še jaz. Potem nam je umrla sestra Majda. Oče je bil strt duševno in telesno ... Potem pa je čudežno ozdravel in živel še 18 let. Gradil je kapelo, križeve pote, bil pri vsaki sv. maši na Preloki in na mnogih romanjih.

Mama seveda ni utegnila, ker je morala skrbeti za dom in delati. Po očetovi smrti leta 2002 je ostala sama, dokler se ni pred nekaj leti vrnila sestra Anka. Letos je bila trikrat v bolnici. Danes pa se je preselila k svojim rajnim.

***

Ta strnjeni povzetek njenega življenja navajam zato, da bi povedal zelo pomembno dejstvo: mama je bila izjemno delavna in verna. Brezpogojno je zaupala v Božjo navzočnost in pomoč. V molitvi se je rada zatekala k našemu med vojno umorjenemu župniku Jožetu Pokornu in dušam v vicah.

Vedno je skrbela, da bo najprej drugim vse prav. Skoraj za vso župnijo je znala na pamet vse podatke – rojstne, poročne in smrtne. To je navadno povedala pri kosilu (kot v rubriki Na današnji dan). Medtem ko se je oče boril za svobodo in opravljal razne funkcije od župana navzdol, obnavljal domovino in se udinjal bivšim okupatorjem, je bila ona doma MAMA. Ni imela nobene funkcije. Bila pa je v Marijini družbi. Že kot otrok je zelo rada obiskovala farno cerkev, tudi ko ni bilo sv. maše.

Zelo zahtevno nalogo je dobivala, ko so se cerkveni pevci kaj "spuntali". Takrat so rekli: »Ane, nu ti vodi popevanje.« Branila se je, češ da ne zna, potem pa je le pričela in vsa cerkev za njo, ker je pela same preproste pesmi, ki jih vsak obvlada. Vaje je imela kar med delom. Ko ji je bilo najhuje, si je zapela kako Marijino pesem ali kako liturgičnemu času primerno.

Zadnja leta je silno trpela, ker ni mogla več k sv. maši. Tolažil jo je prenos sv. maše po TV in rožni venec ter verski tisk in dobre knjige.

Ne najdem pravih besed, kako naj se zahvalim Bogu za tako skrbno, odgovorno in ljubečo mamo. Kakor je sv. Ambrož zatrdil o sv. Neži, da je bila mučenka, tako tudi jaz verjamem, da je resnično bila prava kmečka pričevalka.

Danes zjutraj sem ji podeli še odvezo in maziljenje ter blagoslov z Najsvetejšim. Potem sem hostijo razdelil med sestri in svaka. Ko smo odmolili rožni venec in za duše v vicah, je zaspala.

Naj ji bo usmiljeni Bog bogat plačnik!"

Jože Pavlakovič, župnik poljanski (20. 12. 2016)

Ana Pavlakovič - Jakovinska (1923 – 2016)

foto-ivan-pavlakovic-ml

Teta Jakovinska je bila najstarejša Preločanka. Na preloški spletni strani smo jo pogosto omenjali: bodisi ob najstarejših znanih fotografijah preloške folklorne skupine  bodisi ob objavah njenih fotografij iz preloške fototeke  ali ob njenih jubilejih ... Skoraj vsako leto smo jo gledali na fotografijah, ki smo jih prilagali obvestilom o tradicionalnih mašah ob kapelici v Jakovinih, ki jo je postavil njen mož Jože.

Zlasti pa nam bo ostala v spominu kot neumorna pripovedovalka zgodb iz svoje mlade danov. Tako rada je razlagala in nam znala tako slikovito pripovedovati o tem, kako so ljudje na Preloki živeli nekoč, pa o tem, kako je življenje kalilo in preizkušalo njo osebno ... Hvaležni smo ji za vse izkušnje, ki smo jih doživeli ob teh srečevanjih.

Naj teta Jakovinska zdaj počiva v miru in naj ji gori večna luč!

Iskreno sožalje njenim najbližjim!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v sredo, 21. decembra: pogrebni sprevod bo izpred domače hiše v Jakovinih krenil k cerkvi sv. Trojice ob 14.30, pogrebna maša se bo začela ob 15. uri. Pogrebne slovesnosti bo vodil novomeški škof Andrej Glavan.

 

Preločani in maršal Tito

Leta 1866 je monarh Franc Jožef, kot rečeno, osebno primaknil svoj delež h gradnji preloške šole. Leta 1979, torej eno leto preden je za vedno odšel maršal Tito, je za vedno odšel tudi po(d)uk v preloški šoli. Maršal ni primaknil za našo šolo iz svojega žepa nič, nam je pa odmaknil pouk (oz. so zanj to postorili pod-rejeni).

Imel pa je ta maršal s Preloko nekaj stvarnih ne-denarnih stikov: osebno se je srečal z nekaterimi Preločani.

5 let manj kot pred 100 leti rojeni Stane Starešinič se je z njim osebno srečal kar nekajkrat. Poglejmo zdaj le dve njuni osebni srečanji.

15.11.1965Prvič se je Stane srečal s Titom zunaj takratne skupne domovine, v Pragi na Češkoslovaškem, leta 1965 (torej leto pred 100-letnico naše šole). Tam je študiral (Stane namreč!) režijo na sloviti praški akademiji FAMU, v okviru svojega podiplomskega izpopolnjevanja, potem ko je v Ljubljani že diplomiral iz igralstva.

3.6.1969Drugič sta se srečala v takratni širši domovini, v Beogradu, in sicer leta 1969 (3 leta po 100-letnici šole). Stalno slovensko gledališče iz Trsta je tam gostovalo s predstavo "Tri sestre" Antona Pavloviča Čehova in doživelo izjemen uspeh*. V nabito polni dvorani je bil tudi sam maršal. Po predstavi pa je bil slavnostni sprejem za gledališčnike in Staneta spet vidimo ramo ob rami s Titom.

Vemo, da sta veliko govorila in sta si imela veliko za povedat (tudi Stane se je namreč sprva učil za ključavničarja!), ne vemo pa, ali sta se dotaknila tudi naše takrat 100 let stare šole.

A. S (30. 11. 2016)

*Stane Starešinič je nastopil v eni od glavnih moških vlog – v vlogi podpolkovnika Aleksandra Ignatjeviča Veršinina. Gledališki kritik je o njem zapisal: "Starešinič je odigral lik Veršinina izredno umirjeno, bil je siguren v besedi in nastopu ter prepričljiv v igri."
Tržačani so s predstavo "Tri sestre" v sezoni 1968/69 gostovali tudi v Črnomlju.

Še nekaj vrhuncev Starešiničeve bogate umetniške kariere smo že predstavili (gl. naš spletni arhiv), npr. njegovega RomeaHamletaPravdača ...

Kako tesno je s Preloko povezan cesar Franc Jožef?

Še smo pri letošnjih okroglih novembrskih obletnicah, zdaj pri vladarju, ki ga je prvega doživela in preživela preloška šola: cesarju Francu Jožefu. 21. novembra 2016 je bila 100. obletnica njegove smrti.

cesar-franc-jozefDa smo v času njegove monarhije Preločani dobili šolo, je jasno in znano. Znano je tudi to, da je naša šola ena redkih, kjer je v celoti ohranjena arhitektura cesarske francjožefovske dobe, in da je prav zato zdaj razglašena za kulturni spomenik.

Ampak da bi bil cesar Franc Jožef tesno povezan s Preloko in Preločani, halooo!!!
O, pa je! Poglejmo npr. navedek v prvi od treh knjig preloške Šolske kronike:

"2. dan novembra 1866 se je šola na Preloki pričela. Prvi učitelj je bil Pavel Borštnik … V šolsko poslopje je darovala c. kr. blagajna 2000 goldinarjev av. velj. Njih veličastvo svitli cesar so darovali iz svojega žepa 500 goldinarjev av. velj., farna občina pa je dala 2000 goldinarjev av. velj. in poleg tega še vso habriko."

Evo, vidite! Za gradnjo šole je bilo treba zbrati 4500 goldinarjev. Dežela Kranjska jih je prispevala 2000, občina prav tako 2000, cesar Franc Jožef pa je iz svojega žepa primaknil in daroval 500 goldinarjev, torej kar eno devetino vseh stroškov gradnje.

Ta njegov osebni prispevek priča o tem, koliko so temu vladarju pomenili kultura, izobrazba in njun dvig tudi v skrajno odročnem in odmaknjenem koncu takratne države. /*/

In zato cesarja Franca Jožefa, katerega 100. obletnice smrti se zdaj tu spominjamo, upravičeno štejemo za prvega, največjega in tudi najslavnejšega preloškega donatorja in podpornika. Torej prvega od 50 donatorjev in podpornikov preloške šole. Vseh ostalih 49 je daleč za njim, tako v denarju kot v času; navedeni smo  tukaj in  tukaj. Tem denarnim donatorjem pa seveda dodajmo še 19 likovnih umetnikov, ki so darovali svoja dela za dražbo slik za obnovo preloške šole.

A. S. (28. 11. 2016)

* Ta skrajna odročnost, odmaknjenost pa – se bojimo – se vleče še kar v dan današnji, in to ne le v času, ampak tudi prek kar nekaj držav. In tudi francjožefovskega tunela v Beli krajini ni tukaj še nihče presegel, ne v času, ne v hitrosti, ne v dolžini, še najmanj pa v svoji pojavnosti (glej tunel).