Preloka je Sveti deželi najbližji slovenski kraj!

Če smo v lanskem novoletnem voščilu osvetlili pogled na Preloko v luči Zemljinih časovnih pasov, pa si bomo v letošnjem božičnem voščilu ogledali našo lego v soju zvezd, točneje astronomije. (In ne astrologije, ki je tako ali tako že povsod, še posebej ko drugega zares ne preostane!)

Ste se kdaj opolnoči, med polnočnico, prav v naši cerkvici, zroč na tiste figurice in jaslice ..., ste se kdaj vprašali, kako daleč stran pa so se ti prizori v jaslih zares godili? Kako blizu in hkrati kako daleč mora biti ta Svet(l)a dežela?

- In smo preračunavali in preračunavali in ... vzeli v roke računalnik, pa pametni telefon, vprašali strica Googla ... in odgovor nas je malodane osupnil:
kakorkoli že preračunavamo, v metrih, kilometrih, miljah ali vozlih ali milimetrih:

naša farna cerkev je od vseh slovenskih farnih cerkva Sveti deželi najbližja!

Če že ne najboljši, je pa potem najbolje biti najbližji! ("Second best," bi rekli rojaki naši po svetu!)

Da, primerjava z drugimi farnimi cerkvami po Sloveniji pokaže, da so vse druge dlje, dosti dlje, ... tako ali drugače!

V letošnjih božičnih praznikih
naj bližina ta pogreje,
v letu 2017 pa od nas
razširi se, razlije,
v siju in svetlobi,
toplini in toploti,
po okolici bližnji, daljni,
tu, po svetu,
zdaj in na vekomaj ...
Srečno!

UREDNIŠTVO vaŠE BLIŽNJE

preloska-cerkev

S pročelje naše cerkve se pogled odstre naravnost tja nekam proti Sveti deželi.
Naša cerkev je torej po osi obrnjena naravnost proti Svetli deželi ...
in razgledišče ... od tod je Sveta dežela najbližje. Še bližje pa bi bilo, če bi do nje izkopali tunel. Zemlja je pač okrogla in po površini je vedno dlje ... (po zraku pa itak ni, da bi ...).

(22. 12. 2016)

Maša zadušnica s škofom in 19 duhovniki

Maša zadušnica s škofom in 19 duhovniki

Danes, 21.12.2016, je novomeški škof msgr. Andrej Glavan v naši župnijski cerkvi daroval mašo zadušnico in vodil pogrebne slovesnosti za pokojno Ano Pavlakovič, mamo starotrškega župnika Jožeta Pavlakoviča.

Poleg škofa jo je na njeni zadnji poti pospremilo in se poklonilo njenemu spominu še 19 duhovnikov ter seveda njeni svojci, sovaščani in številni okoličani.

Pri maši je pel domači župnijski zbor in se s tem pokojni Ani poklonil za njeno dolgoletno petje v cerkvenem zboru. V župnijskem zboru danes pojejo tudi trije njeni pravnuki.

pogreb-ane-pavlakovic 1pogreb-ane-pavlakovic 2

Foto: Gregor Ivanušič

 

 

Pogrebne slovesnosti za pokojno Ano Pavlakovič bo vodil škof Glavan

Pogrebne slovesnosti za pokojno Ano Pavlakovič bo vodil škof Andrej Glavan

S posebnim dovoljenjem objavljamo pismo sina pokojne Ane Pavlakovič, poljanskega župnika Jožeta Pavlakoviča, ki ga je poslal škofu Andreju Glavanu. Škofu, ki bo vodil pogrebne slovesnosti za pokojno Ano, v pismu predstavlja mamino življenje in med drugim piše:

"Rojena je bila 19. 4. 1923 na Preloki Mikotu in Ani Starešinič. Oče je bil v Kanadi in tam leta 1952 umrl in bil pokopan. Mama je bila najstarejši otrok. Imela je še sestro Marico in brata Jožeta, brat Miko je umrl še kot otrok. Poročila se je 2. 2. 1942, takrat še mladoletna, z Jožetom Pavlakovičem iz zaselka Kroci. V Jakovine sta prišla za skupnika, k očetovi sestrični Marjeti in njeni mami. 3. 1. 1943 se je rodila sestra Mare. Med nemškim obstreljevanjem vasi 21. 10. 1943 je do tal pogorela domačija. Potem so bivali kot begunci v sosednjih Krocih. Tu se je rodila sestra Anka. Z bratom Ivetom sva rojena že v novi hiši. 11 let za mano se je rodila še sestra Majda.

Oče je kot zaveden partizan opravljal razne funkcije in tako rekoč noč in dan delal na obnovi požganih domov. Vmes je skoraj vsako leto hodil na orožne vaje in razne delovne akcije. Nazadnje pa je moral s trebuhom za kruhom za 13 let v Nemčijo. Domov se je vrnil leta 1973, precej uničen od alkohola in tudi razočaranja nad našo domovino.

Sestre in brat so se poročili in odšli od doma. Leta 1979 sem se odzval duhovnemu klicu in odšel še jaz. Potem nam je umrla sestra Majda. Oče je bil strt duševno in telesno ... Potem pa je čudežno ozdravel in živel še 18 let. Gradil je kapelo, križeve pote, bil pri vsaki sv. maši na Preloki in na mnogih romanjih.

Mama seveda ni utegnila, ker je morala skrbeti za dom in delati. Po očetovi smrti leta 2002 je ostala sama, dokler se ni pred nekaj leti vrnila sestra Anka. Letos je bila trikrat v bolnici. Danes pa se je preselila k svojim rajnim.

***

Ta strnjeni povzetek njenega življenja navajam zato, da bi povedal zelo pomembno dejstvo: mama je bila izjemno delavna in verna. Brezpogojno je zaupala v Božjo navzočnost in pomoč. V molitvi se je rada zatekala k našemu med vojno umorjenemu župniku Jožetu Pokornu in dušam v vicah.

Vedno je skrbela, da bo najprej drugim vse prav. Skoraj za vso župnijo je znala na pamet vse podatke – rojstne, poročne in smrtne. To je navadno povedala pri kosilu (kot v rubriki Na današnji dan). Medtem ko se je oče boril za svobodo in opravljal razne funkcije od župana navzdol, obnavljal domovino in se udinjal bivšim okupatorjem, je bila ona doma MAMA. Ni imela nobene funkcije. Bila pa je v Marijini družbi. Že kot otrok je zelo rada obiskovala farno cerkev, tudi ko ni bilo sv. maše.

Zelo zahtevno nalogo je dobivala, ko so se cerkveni pevci kaj "spuntali". Takrat so rekli: »Ane, nu ti vodi popevanje.« Branila se je, češ da ne zna, potem pa je le pričela in vsa cerkev za njo, ker je pela same preproste pesmi, ki jih vsak obvlada. Vaje je imela kar med delom. Ko ji je bilo najhuje, si je zapela kako Marijino pesem ali kako liturgičnemu času primerno.

Zadnja leta je silno trpela, ker ni mogla več k sv. maši. Tolažil jo je prenos sv. maše po TV in rožni venec ter verski tisk in dobre knjige.

Ne najdem pravih besed, kako naj se zahvalim Bogu za tako skrbno, odgovorno in ljubečo mamo. Kakor je sv. Ambrož zatrdil o sv. Neži, da je bila mučenka, tako tudi jaz verjamem, da je resnično bila prava kmečka pričevalka.

Danes zjutraj sem ji podeli še odvezo in maziljenje ter blagoslov z Najsvetejšim. Potem sem hostijo razdelil med sestri in svaka. Ko smo odmolili rožni venec in za duše v vicah, je zaspala.

Naj ji bo usmiljeni Bog bogat plačnik!"

Jože Pavlakovič, župnik poljanski (20. 12. 2016)

Ana Pavlakovič - Jakovinska (1923 – 2016)

foto-ivan-pavlakovic-ml

Teta Jakovinska je bila najstarejša Preločanka. Na preloški spletni strani smo jo pogosto omenjali: bodisi ob najstarejših znanih fotografijah preloške folklorne skupine  bodisi ob objavah njenih fotografij iz preloške fototeke  ali ob njenih jubilejih ... Skoraj vsako leto smo jo gledali na fotografijah, ki smo jih prilagali obvestilom o tradicionalnih mašah ob kapelici v Jakovinih, ki jo je postavil njen mož Jože.

Zlasti pa nam bo ostala v spominu kot neumorna pripovedovalka zgodb iz svoje mlade danov. Tako rada je razlagala in nam znala tako slikovito pripovedovati o tem, kako so ljudje na Preloki živeli nekoč, pa o tem, kako je življenje kalilo in preizkušalo njo osebno ... Hvaležni smo ji za vse izkušnje, ki smo jih doživeli ob teh srečevanjih.

Naj teta Jakovinska zdaj počiva v miru in naj ji gori večna luč!

Iskreno sožalje njenim najbližjim!

Podrobnosti o pogrebu, ki bo v sredo, 21. decembra: pogrebni sprevod bo izpred domače hiše v Jakovinih krenil k cerkvi sv. Trojice ob 14.30, pogrebna maša se bo začela ob 15. uri. Pogrebne slovesnosti bo vodil novomeški škof Andrej Glavan.

 

Preločani in maršal Tito

Leta 1866 je monarh Franc Jožef, kot rečeno, osebno primaknil svoj delež h gradnji preloške šole. Leta 1979, torej eno leto preden je za vedno odšel maršal Tito, je za vedno odšel tudi po(d)uk v preloški šoli. Maršal ni primaknil za našo šolo iz svojega žepa nič, nam je pa odmaknil pouk (oz. so zanj to postorili pod-rejeni).

Imel pa je ta maršal s Preloko nekaj stvarnih ne-denarnih stikov: osebno se je srečal z nekaterimi Preločani.

5 let manj kot pred 100 leti rojeni Stane Starešinič se je z njim osebno srečal kar nekajkrat. Poglejmo zdaj le dve njuni osebni srečanji.

15.11.1965Prvič se je Stane srečal s Titom zunaj takratne skupne domovine, v Pragi na Češkoslovaškem, leta 1965 (torej leto pred 100-letnico naše šole). Tam je študiral (Stane namreč!) režijo na sloviti praški akademiji FAMU, v okviru svojega podiplomskega izpopolnjevanja, potem ko je v Ljubljani že diplomiral iz igralstva.

3.6.1969Drugič sta se srečala v takratni širši domovini, v Beogradu, in sicer leta 1969 (3 leta po 100-letnici šole). Stalno slovensko gledališče iz Trsta je tam gostovalo s predstavo "Tri sestre" Antona Pavloviča Čehova in doživelo izjemen uspeh*. V nabito polni dvorani je bil tudi sam maršal. Po predstavi pa je bil slavnostni sprejem za gledališčnike in Staneta spet vidimo ramo ob rami s Titom.

Vemo, da sta veliko govorila in sta si imela veliko za povedat (tudi Stane se je namreč sprva učil za ključavničarja!), ne vemo pa, ali sta se dotaknila tudi naše takrat 100 let stare šole.

A. S (30. 11. 2016)

*Stane Starešinič je nastopil v eni od glavnih moških vlog – v vlogi podpolkovnika Aleksandra Ignatjeviča Veršinina. Gledališki kritik je o njem zapisal: "Starešinič je odigral lik Veršinina izredno umirjeno, bil je siguren v besedi in nastopu ter prepričljiv v igri."
Tržačani so s predstavo "Tri sestre" v sezoni 1968/69 gostovali tudi v Črnomlju.

Še nekaj vrhuncev Starešiničeve bogate umetniške kariere smo že predstavili (gl. naš spletni arhiv), npr. njegovega Romea, Hamleta, Pravdača ...