Naša šola je preživela cesarje, kralje, maršale ... in še koga
Nagradno vprašanje: Koga še?

V letošnjem novembru velja na Preloki.si opozoriti na kar tri okrogle obletnice. Prvo smo že proslavili: 150-letnico naše šole (pouk v njej se je začel 2. novembra 1866). Drugi dve sta obletnici dveh s Preloko tesno povezanih oseb: 100. obletnica smrti cesarja Franca Jožefa (umrl je 21. novembra 1916) in 95. obletnica rojstva Staneta Starešiniča (rodil se je 3. novembra 1921).

Najbolj častitljiv je seveda jubilej naše šole.
Preživela je dva cesarja, štiri kralje in enega maršala ... pa dve svetovni vojni, dve monarhiji in več republik ... Vedno skupaj s svojimi Preločani, vedno v najžlahtnejši službi svojemu šolskemu okolišu. Vse do leta 1979. Od takrat pa se vrstijo poskusi njene revitalizacije in se kot jara kača vlečejo še v jubilejno leto 2016. Ampak – nekoč se bo izšlo! Pa morda bo takrat tudi že kaj več za preštet in naštet!

Tole sliko - bolje mešup - pa vam podarjamo v spodbudo in preudarek. Na ozadje, ki ga je prav zdaj (novembra 2016) na veke vekov ovekovečil Ivan Starešinič, je uredništvo po DJ-evsko zmiksalo fotografijo, posneto prav tam točno, precizno in natančno 110 let prej. Takrat, leta 1906, je fotograf J. Zupan v svoj objektiv ujel ne le veduto, ampak tudi dogajanje. Kar pa ne pomeni, da ga Ivan ni! Mešup torej ponazarja prav dogajanje. Primerjanje teh dveh dogajanj in štetje akterjev vam lahko pomagata pri odgovoru. (Vsaka podobnost z jaslicami je v tem prazničnem času lahko zgolj in povsem le naključje, če že ne kar slučaj!)

A. S. (26. 11. 2016)

Vodji Preloških muzikantov v slovo

Od Jožeta se je v imenu Preloških muzikantov, ki jih je ustanovil in vodil, poslovila Verica Marušič. Objavljamo njene poslovilne besede:

Listje jesensko travo pokriva, močan veter je zapihal z gora, tu pri sveti Trojici pa zvok tamburic združenih belokranjskih tamburašev odmeva, tebi, dragi Jože, v mnogo prezgodnje slovo. Le tvoja berda sameva, preloški kos danes ne prepeva, v vrstah Preloških muzikantov pa ogromna praznina zeva.

Dragi Jože, vedeli smo za tvojo kruto bolezen, a smo verjeli, da jo boš premagal. Zato smo obnemeli, ko je prišla vest, da si izgubil ta boj.

Skupaj smo preživeli nešteto nepozabnih trenutkov. Leto se je za nas začenjalo 2. januarja. To je bil tvoj rojstni dan. Dan radosti, ko se je pred Jurkovo hižo zbralo vse, kar je igralo na tamburice in znalo prepevati Vse najboljše za te ... Vedno znova presenečen, vedno v zadregi ob tolikšni pozornosti si še sam vzel tamburo v roke in pesem je odzvanjala dolgo v noč.

Pesem in glasba, ki sta bili poleg ljubezni do tvoje družine, do prijateljev in tebi ljube Preloke smisel tvojega življenja. Z glasbo si vse do zadnjega trenutka premagoval bolečino in se upiral bolezni.

Lotil si se najbolj smelih projektov, ki se jih pred teboj v Beli krajini ni spomnil nihče. Marsikdo je za našo Preloko slišal le zaradi Preloških muzikantov, ki si jih ustanovil, vodil in pripeljal do izjemne prepoznavnosti. In skupaj z njimi snoval izvirne, nepozabne prireditve. Vsega si se lotil premišljeno, vsi smo dobili vloge, ki smo jih zmogli uresničiti. Tako smo skupaj prepotovali domovino in gostovali v vseh sosednjih in tudi v bolj oddaljenih deželah. Posebno prisrčna so bila srečanja z Belokranjci , ki služijo kruh v tujini. Imel si poseben čut za izbiro melodij, ki so poslušalcem segle do srca. Bil si nam svetel zgled skromnosti, kulturnega vedenja, potrpežljivega prenašanja bolezni in vedno optimističnega, pozitivnega pogleda. Toliko idej si še imel na zalogi, nič koliko pa si jih spravil v življenje in tako pustil neizbrisen pečat v Beli krajini in tudi širše.

Jože, pogrešali bomo tvoje ideje, tvoje izvirne scenarije, tvoje neumorno snovanje vedno novih pesmi, novih koncertov, srečanj, nastopov, snemanj … Znal si obuditi izročilo in stare, etnološke elemente tako nevsiljivo vključiti v moderno izvedbo, da je vse skupaj zvenelo sveže, aktualno in domače hkrati.

Spominjali pa se te bomo tudi po dobrodelnosti in humanitarnosti. Preloški muzikanti so ravno zaradi tvoje srčnosti pridobili sloves ene uspešnejših dobrodelnih zasedb. Skrbno si pripravljal vse nastope in bil upravičeno ponosen na številne glasbene in druge prijatelje. Tudi v belokranjskem društvu Sožitje, ki si ga nekaj let tudi vodil. Člani Sožitja in drugih humanitarnih organizacij so ti neizmerno hvaležni za tvoje vedno široko odprto srce, za tvojo pripravljenost pomagati vsem, ki so pomoči potrebni. Zato boš še naprej živel v mislih vseh, ki si jih bogatil s svojim delom in svojo srčnostjo.

Dragi Jože, Preloški muzikanti bomo tebi v spomin nadaljevali pot, ki si jo zastavil. Težko bo, vendar bomo vztrajali, tako kot si nas učil, ne z besedami, pač pa dejanji. V mislih pa boš vedno z nami, tudi na 8. Valčku s Kolpo za katerega si scenarij, kljub hudi bolezni, že pripravil.

Počivaj v miru, naš dragi prijatelj, naj ti rajske strune zagodejo tvojo najljubšo melodijo. Jesensko listje nam bo večno odzvanjalo tebi v spomin. Iskren sožalje tvoji družini, tvoji ženi, sinu in hčerki, ki si jih neizmerno ljubil. Hvala za vse, dragi Jože.

(19. 11. 2016)

Objavljamo besede slovesa, ki jih je Jožetu Jurkovemu med pogrebno mašo v imenu sošolcev namenila Marjana Mihelič.

Sošolcu in prijatelju Jožetu v slovo

Povej nam, Marija, kaj si videla ob poti?
- Videla sem prazen grob in Gospoda vstalega.

Ko bi me danes Jože vprašal, kaj sem videla, bi mu rekla, da sem videla predvsem njegovo veliko srce. Srce, ki se je darovalo do zadnjega atoma moči.

Skupaj sva drsala šolske klopi. Spominjam se njegove navihanosti, ko je vsakemu problemu, ki se nam je zdel nepremagljiv v letih odraščanja, odvzel s svojo hudomušnostjo vso ostrino. Njegovemu življenju je dajala smer samo dobrota srca. Vse okove, ki človeka zapirajo v egoizem in se mlademu človeku lahko zgodijo, je podirala njegova nesebičnost in skromnost.

Tudi pozneje, poti so nas družile tudi pozneje, sem občudovala njegovo zvestobo naravnanosti k pomoči drugemu. Pri tem je nemalokrat pozabljal nase, na svoje potrebe. Razdajal se je s svojimi darovi, razveseljeval množice. O tem pričajo nešteti dobrodelni koncerti, ki jih je imel s svojo skupino, njegova vnema za ohranitev kulturne dediščine in še tisoč drugih aktivnosti.

Posebno mesto je v njegovem srcu imela Preloka. Ljubezen do nje je čutil do zadnjega trenutka, ko ga je gnala skrb, da bi bila tudi poslednja pesem dokončana. Preloko je ponesel v svet med znance in neznance.

A svet prostor v njegovi notranjosti je zavzemala družina. Tu je našel svoje zatočišče in motive za ustvarjanje. "Hvala ti za 40 srečnih let, ki sem jih preživela ob tebi," je dahnila žena Marija, ko se je poslavljal. Njegova velika ljubezen sta bila otroka. Kako ponosen je bil na hčerko Ano, dekle, ki je podedovala tisočero talentov, in na sončka Miho, ki je podedoval to njegovo brezpogojno ljubezen. Nič manj ponosen ni bil na sestro Ivanko, njeno družino in na bodočega zeta Renata, s katerim sta preučevala sodobno tehniko.

Ostal je pokončen do konca. Tudi ko mu je bil naložen križ bolezni, ga je nosil dostojanstveno in ga prinesel do vrha. In tako vem, da je grob prazen, kajti v življenju vedno zmaga, kdor dovoli, da v njegovem odnosu do bližnjih zmaga ljubezen.

Zadnji dan svojega zemeljskega romanja se je poslovil od vseh svojih najdražjih. Čakal je z vsemi svojimi dobrimi deli samo še na vstopnico za sprejem med nebeške zbore, med čudoviti nebeški orkester. Tam so ga pričakovali njegovi dragi, ki so odšli pred njim: oče, mama, stara mama in mnogi drugi. Na obrazu ni bilo več sledi trpljenja, bil je spokojen. In Gospod je prišel, skupaj sta odplesala med nebeščane.

Kdor umira z Gospodom, bo z Gospodom tudi vstal. Božja beseda je živa in dejavna. Tudi mi smo na Božjo ljubezen dolžni odgovoriti tako kot Jože in postati seme, ki rodi obilen sad. Z molitvijo Oče naš prosimo Boga Očeta, da nam pri tem pomaga.

(19. 11. 2016)

Čestitamo!!!

8. – 9. 10. 2016:  San Diego, Philadelphia, Budapest:  epilep.si!