8. 10. 2016: Kjer je volja, je tudi pot!

To je delovna ekipa, ki se je v soboto, 8. oktobra 2016, odzvala povabilu na počastitev 150-letnice naše šole. In pohvalimo se lahko z odlično opravljenim delom. Očistili smo ne samo okolico šole, ampak tudi del cerkvenega obzidja in okolico farovža ter opravili manjša vzdrževalna dela na šolskih kletnih vratih. Posebej pa smo veseli, da je prišla podpret naša prizadevanja za ohranitev kulturne dediščine kraja tudi naša faranka Vida Čadonič Špelič.

Naj dodamo, da je bilo nekaj podpornikov revitalizacije šolske stavbe na tokratni delovni akciji opravičeno odsotnih. Med njimi tudi donator št. 1, za katerega pa je treba povedati, da je podobno akcijo košenja okolice šole in cerkve sam opravil letos že trikrat. Da, da, vse se da, če se le če!

Tukaj je sobotna delovna akcija v 24 slikah, kronološko, od prihodov do rezultatov ...
Foto: Ana Starešinič, Viktor Gerdun in Ivan Starešinič

 A. S. (8. 10. 2016)

Proslavili bomo 150 let preloške šole
V soboto, 8. oktobra 2016, ob 13. uri

Stoletje in pol – prav toliko kot Rdeči križ Slovenski, o katerem smo v povezavi s Preloko in Preločani pisali v prejšnjem prispevku – je stara tudi preloška šola. Te dni mineva 150 let, odkar so jo naši predniki zgradili in so se 2. novembra 1866 tudi uradno odprla njena vrata.

Šola kljubuje še dandanašnji, tako kot nekako kljubujemo mi vsi na Preloki, na spletni Preloki pa "čak i šire".

Da si dandanašnje generacije Preločanov od vsepovsod prizadevamo za revitalizacijo šolske stavbe, smo doslej že večkrat dokazali. Dokazali jako konkretno. Na svetu se pač še nikoli in nikjer ni nič zares zgodilo takole na splošno! Pa četudi nas hočejo nekateri bližnji in daljni politiki o tem na vsak način prepričati. Stvari se vedno zgodijo zgolj in samo konkretno in ob točno določenem času! To konkretnost smo mi tudi konkretno dokazali: s svojimi vložki v sklad za obnovo šole, s številnimi čistilnimi akcijami in drugimi vzdrževalnimi deli na šolski stavbi ... Skratka s konkretnimi, točno določenimi dejanji!

In v tem konkretnem duhu bomo torej počastili tudi častitljivo 150-letnico šole: DELOVNO! Točno to soboto, 8. oktobra, od 13. ure pa do večera bomo konkretno očistili okolico šole in celotnega hribčka ter opravili manjša konkretna vzdrževalna dela na šoli.

Pridite primerno slovesno, tj. delovno oblečeni in z ustreznim konkretnim orodjem: vile, krampi, škarje, manjše ročne žage, lakserice, šajtruge ..., potrebni bosta ena motorna žaga in ena kosilnica ...

Seveda bomo naše delovno proslavljanje 150-letnice šole tudi konkretno dokumentirali s fotografijami. Kot dokaz zanamcem, da nismo vsega okrog sebe le na splošno onesnažili, zasvinjali, zastrupili, poasfaltirali, spremenili v parkirišča za pločevino ...

Pridite, šola nas rabi in vabi!  A. S. (5. 10. 2016)

P. S.: Politikom pa bomo do-pustili in od-pustili, da se na splošno hvalijo in si pritikajo splošne zasluge za naše konkretno delo.

(Rezultate te akcije si lahko ogledate tukaj.)

Poleg pogovornega večera va Kostele pa je seveda treba omeniti še en letošnji medpočitniški dogodek, ki neposredno zadeva Preloko: 150-letnico Rdečega križa Slovenije. V počastitev tega jubileja je namreč Banka Slovenije izdala posebne zbirateljske kovance, na javnem natečaju za njihovo oblikovanje pa je zmagal Preločan Gregor Ivanušič. Njegova zasnova kovancev je komisijo prepričala s svojo oblikovno enostavnostjo in hkrati močnim sporočilom.

Povzemamo s spletne strani Rdečega križa Slovenije: Avtor dizajna Gregor Ivanušič je v obrazložitvi oblikovne zasnove idejnega osnutka ob 150. obletnici Rdečega križa na Slovenskem navedel, da je kot glavni motiv na kovancu mreža, ki predstavlja delovanje in pomoč organizacije v mednarodnem, državnem in lokalnem okolju, ki je v veliki meri podprta z delom prostovoljcev. Mreža predstavlja torej čut za solidarnost in pokritost delovanja organizacije na vseh nivojih, tako da najhitreje in učinkovito doseže ranljive skupine, ki so potrebne pomoči. Sama mreža je tudi nosilka simbola organizacije "rdeči križ".

Bravo, Gregor, čestitke v imenu vsega preloškega spletnega občestva.

Sicer pa bomo o 150-letnici Rdečega križa Slovenije na Preloki.si še pisali. Predvsem v povezavi z ustanovno skupščino Rdečega križa Slovenije, ki je bila 18. junija 1944 v Gradcu v Beli krajini. Kot predstavnik takratne Občine Vinica je bil namreč tam tudi Preločan Stanko Novak in bil celo izvoljen v glavni odbor Rdečega križa Slovenije.
Prav zdaj raziskujemo tudi delovanje krajevne enote RKS na Preloki in podmladka RKS, ki je deloval v preloški šoli, ter velik prispevek Preločanov v krvodajalskih akcijah.

A. S. (30. 9. 2016)

S slovenskega obrobja v središče svetovnega dogajanja
Pogovor z enim najvplivnejših slovenskih diplomatov, ki dobro pozna tudi Preloko

Preden se osredotočimo na pomembne dogodke, ki so pred nami, se za hip ozrimo nazaj na letošnje počitnice. Izpostavljamo dva medpočitniška dogodka, ki zadevata naše spletno občestvo. Prvi je bil zanimiv pogovorni večer va Kostele. Pogovarjali smo se s človekom, ki se je močno uveljavil v svetu, a pri tem ni pozabil, od kod je doma – Kostelcem nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem.

Rodil se je v kostelski vasici Banja Loka; v Ljubljani je študiral teologijo in bil leta 1977 posvečen v duhovnika. Potem je odšel v svet. Najprej v Vatikan in od tam v cerkveno diplomacijo: bil je predstavnik Svetega sedeža v Južni Koreji (od 1984), Kolumbiji (od 1988), apostolski nuncij v Rusiji (od 1992), vatikanski predstavnik pri OVSE-ju (od 1996), nuncij v Belorusiji (od 2001) in Ukrajini (od 2004) ... Vmes je leta 1988 doktoriral iz cerkvenega prava in bil leta 2001 povišan v nadškofa.

Leta 2011 pa ga je Sveti sedež oz. papež vnovič imenoval za apostolskega nuncija v Rusiji. In nadškofu Ivanu Jurkoviču je na tem položaju uspelo izpeljati nekaj, kar skoraj tisoč let ni uspelo nikomur. Zaslužen je za to, da je 962 let po razkolu v Cerkvi prišlo do zgodovinskega srečanja papeža in ruskega patriarha. To se je zgodilo 12. februarja letos v Havani na Kubi.

Kot nam je dejal msgr. Jurkovič v pogovoru va Kostele: "Prisrčen pozdrav in objem poglavarjev Rimskokatoliške in Ruske pravoslavne cerkve v Havani sta prva po letu 1054, ko sta se veri ločili. In to srečanje ni velikega pomena le za Cerkev, ampak za vso evropsko družbo. Kajti ni vizije Evrope brez vizije dobrih odnosov med katoličani in pravoslavci."

Le dan po tem zgodovinskem ekumenskem srečanju je papež Frančišek izkazal glavnemu protagonistu priprav na ta dogodek msgr. dr. Jurkoviču posebno priznanje: 13. februarja 2016 ga je imenoval za stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Organizaciji združenih narodov in Svetovni trgovinski organizaciji.

O vsem tem in še marsičem drugem iz njegove bogate diplomatske kariere je tekla beseda tistega avgustovskega večera va Kostele. In tudi o tem, da msgr. dr. Jurkovič dobro pozna tudi Preloko in Preločane, saj je bil za vuzem leta 1983 ves teden pri nas naš dušni pastir.

Vse to pišemo tudi zato, da se v zdajšnji vsesplošni evforiji, kateri Slovenci (in slovenski zeti) so že in še bodo zavladali svetu, ne pozabi, da prihaja prav z naših koncev z obrobja Slovenije človek, za katerega lahko trdimo, da je daleč najvplivnejši slovenski diplomat.

Ana Starešinič (23. 9. 2016)

V uredništvo še kar prihajajo odzivi na prispevek o zadnji generaciji preloških šolarjev.

Tako se nam je oglasila kar vsa peterka učencev zadnjega 4. razreda preloške šole. Ker da tarnamo, da nimamo nobene njihove šolske fotografije, nam prilagajo kar svojo današnjo. V dokaz, kako tesne vezi so se stkale med njimi v preloških šolskih klopeh, čeprav jih je življenje že po četrtem razredu razteplo na vse strani neba. Najbrž pa tudi v dokaz, v kako postavne fante in dekleta so zrasli. Bravo bravo, zadnji preloški četrtarji!
Zadnji drugošolec preloške šole Viktor pa nam med drugim piše, da ga je omenjeni prispevek spomnil na pripetljaj, ko se je tam na samem začetku svoje izobraževalne poti soočil z dejstvom, da šolski program ni le izobraževalni, ampak tudi vzgojni. "Nekaj sem bil ušpičil, nekaj, kar pač ni bilo skladno s šolskim redom, in si prislužil – kazen: po pouku sem bil zaprt v stranišče. Drugi šolarji so seveda lahko odšli domov, med njimi tudi moja leto starejša sestra Marjanca. Takole zaprt sem tuhtal, da bodo starši lahko takoj ugotovili, da je bilo z mano nekaj narobe, in me doma sigurno čaka še drugi del kazni. Toda ne, Marjanca me je na poti domov pod Jamino hišo solidarno počakala, domov sva prišla skupaj in starši niso nič posumili ... Spomin na ta dogodek pa mi obuja še vrsto drugih spominov na sestro, ki se je vedno zavzela zame in me zaščitila, ko je bilo treba."

In še en odziv: oglasila se nam je t'ršica Marija Balkovec (zdaj Starešinič) s fotografije male šole v šol. letu 1974/75. Med drugim piše: "Ta fotografija mi je dragocen spomin na sam začetek moje poklicne poti. Mlada kot na sliki in polna poklicne zagnanosti sem imela srečo, da sem postala učiteljica teh pridnih otrok. Zelo dobro smo se razumeli in prisrčne stike in odnose ohranili tudi kasneje preko njihovih otrok v šoli, v folklori in zasebnem življenju. In ob mojem odhodu v pokoj so me njihovi otroci prijetno presenetili prav s to povečano fotografijo moje prve generacije male šole."

No, pa naj kdo reče, da niso zrasli v dekleta in fante od fare!

Kaj pa (si) mislite vi?

A. S. (12. 9. 2016)