Počitnice so za nami in spletna Preloka je spet tu, s polnimi baterijami in svežim zagonom. Zato kar v akcijo!

V našem zadnjem predpočitniškem prispevku smo med drugim omenili eno od prvih generacij preloških šolarjev, ki so v šolo na Preloki hodili le do vključno četrtega razreda, potem pa so morali v Vinico oz. Adlešiče. Kaj pa zadnja generacija učencev, ki so obiskovali našo šolo, preden so se junija 1979 vrata šole na Preloki dokončno zaprla? Prav njej bomo posvetili naš prvi popočitniški prispevek.

Zadnji učenci, ki so drgnili šolske klopi preloškega hrama učenosti, so bili:
2. razred: Viktor Grdun, Nikolaj Grdun (Faričev)
3. razred: Marjanca Grdun, Stanka Novak
4. razred: Jasna Žunič, Nada Paunovič, Anita Miketič, Ivan Simčič, Jože Pavlakovič
V šol. letu 1978/79 jo je torej obiskovalo skupaj 9 učencev treh razredov, prvošolčka ni bilo nobenega.

Žal kaka njihova skupinska fotografija iz leta 1979 ne obstaja, prav tako ni nobene njihove fotografije iz prejšnjih treh let. (Se morda motimo?) Imamo pa simpatično fotografijo nekaterih od njih, ko so obiskovali še malo šolo v Vinici. 

Šol. leto 1974/75, mala šola v Vinici, dopoldanci, in učiteljica Marija Balkovec, pozneje poročena Starešinič (kliknite na sliko za povečavo):Sedijo: Božo Kordič, Anita Miketič, Mojca Svetič, Branka Karin, Jasna Moguš (zdaj Simčič), Milena Šneler in Andreja Juršinič.

Srednja vrsta: Jože Pavlakovič, Bojan Vrlinič, Marjan Trempus (pokojni), Bojan Kordič, Janko Starešinič, Janez Špehar, Franci Trček (zdaj poslanec v Državnem zboru) in Zlatko Lipovščak.

Zadnja vrsta: Ivan Simčič, Dražen Ključanin, Albin Balkovec (sin Preločanke Ane Pavlakovič, por. Balkovec) in Ivo Kajin.

Na zgornji fotografiji so torej le trije od devetih predstavnikov zadnje generacije učencev preloške šole (napisani okrepljeno). Veliko bolje pa to zadnjo generacijo preloške šole predstavi spodnja birmanska fotografija, ki je nastala štiri leta pozneje, ko so bili seveda že viniški in adlešiški šolarji. 

Birma na Preloki leta 1983 (kliknite na sliko za povečavo):
Spredaj: Majda in Marica Grdun (Mihaljevi), Jasna Žunič (Rtička), Tončka Zajec (Lugarova), Brigita Jaketič (Cvetaševa), Marjanca Grdun (Radovičeva), Anica Balkovec (Žalčeva), Anita Miketič (Brezanova), Viktor Grdun (Radovičev), Viktor Čadonič (Bljkovski), Jožko Zajec (Lugarov) in Srečko Peršič (Pavlinski).

Zadnja vrsta: župnik Janez Smrekar,  Jože Čadonič (Bljkovski), Ivan Simčič (Cestarov), Jože Pavlakovič (Bertov), Jože Balkovec (Žalčev), Jože Balkovec (Izklančev) .

Pri identifikaciji oseb je pomagala Anita Miketič, pozneje poročena Simčič. Obe fotografiji sta last družine Simčič, Preloka 11.

Vse doslej objavljene generacije učencev preloške šole lahko poiščete z iskalnikom v arhivu Preloke.si, npr. učence iz šol. leta 1951/52.

Veseli bomo še kakšnih vaših neobjavljenih fotografij in seveda vaših komentarjev.

A. S. (10. 9. 2016)

P. S.: Odmeve na ta prispevek objavljamo tukaj

Ko je programiranje tako enostavno, da lahko postane igra!

V petek, 8. julija 2016, bo v Podjetniškem inkubatorju Podbreznik v Novem mestu “Arduino dan”, brezplačni dogodek za vse, ki vas zanima Internet stvari. To bo priložnost za vse, ki vas zanimajo tehnika, računalniki in programiranje, kakor tudi za ljubitelje, navdušence in strokovnjake. Dogodek si lahko le ogledate, lahko pa se preizkusite v skupinah. Skozi prototipe in inovacije boste lahko povečali svojo ustvarjalnost, ročno spretnost in računalniški »know-how«.

Vse to omogoča uporaba vsem dostopnega, cenovno ugodnega odprtokodnega krmilnika Arduino. Ta krmilnik omogoča enostavno izdelavo prototipov, preizkušanje konceptov, igranje z variantami in sodelovanje. Z njim programiranje zares lahko postane igra.

Na delavnici bodo na voljo tudi mentorji in kolegi za pogovor in nasvet.

Pobudnik in organizator "Arduino dneva": dr. Samo Božič

Več informacij in prijave: http://www.startengine.si/

Priložene fotografije so nastale v Podbrezniku decembra 2014, na prvem Arduino dnevu v Sloveniji.

 7. 7. 2016

Proslavili smo 50 let konca osnovne šole

V letu, ko se spominjamo 150 let preloške šole, naj spomnimo, da letos mineva tudi 54 let, odkar je ta šola postala podružnična, s samo prvimi 4 razredi. Učenci iz našega kraja smo šolanje nadaljevali v Osnovni šoli Vinica. Tako tudi dva Preločana s te fotografije, – ena od njiju je avtorica tega prispevka.
Na klopi stojijo: Franc Moravec, Janez Čemas, Jože Balkovec, Jože Pavlakovič, Ana Starešinič, Olga Čemas, Barbara Žepuhar in Marta Malič.
Stojijo: Slavko Likar, Jože Kajin, Tončka Karin, Albina Benc, Danica Balkovec, Katica Benc, Anica Čemas, Marija Medved, Katica Flajnik, Anica Starešinič, Irena Prokšelj in Maruša Šmit.
Učitelji: Jure Perko (matematika, fizika), Mirko Papež (glasba), Ružica Hrastov (telovadba, srbohrvaščina), Ivan Mohar (ravnatelj), Antonija Kordiš (biologija, kemija, ruščina in razredničarka), Pepca Kavčič (gospodinjstvo) in Jože Režek (slovenščina).

To je bil torej naš 8. razred, tik preden so se za nami dokončno zaprla vrata Osnovne šole Vinica.

Letos, natanko 50 let pozneje, smo se ti nekdanji osmošolci s fotografije ponovno zbrali pred svojo osemletko, zdaj že devetletko. No, ne čisto vsi: ni bilo štirih sošolk, ki danes živijo v Kanadi, dve sošolki sta (spet!) malo zamudili ..., dva sošolca pa žal živita le še v naših spominih.

Pred šolo nas je sprejela njena ravnateljica, mag. Ines Žlogar, pozdravit pa nas je prišel tudi naš nekdanji ravnatelj Ivan Mohar, ki je bil tri leta tudi naš razrednik. Od naših učiteljev pa je na srečanje prišla Ružica Hrastov, pozneje poročena Malič.

Ravnateljica ga. Žlogar nas je popeljala v šolo in nas ponovno posedla v šolske klopi. Predstavila nam je sedanje življenje in delo viniške šole ter prizadevanja za njeno posodabljanje in predvsem uspehe. O velikem kvalitativnem in kvantitativnem napredku na šoli smo se lahko prepričali, ko smo se sprehodili po šolskih hodnikih, si ogledali nekatere učilnice, knjižnico, šolsko kuhinjo in jedilnico, ki je hkrati večnamenski prostor ... Očarala nas je tudi lepo urejena okolica šole, pa šolska telovadnica, novo postajališče in obračališče za šolske avtobuse ... Da, naša nekdanja šola se je resnično polepšala navzven in navznoter!

Program v počastitev našega abrahama se je nadaljeval s pohodom na najjužnejšo točko Slovenije – Kot pri Damlju, ogledali pa smo si tudi prenovljeno spominsko hišo našega velikega poeta in ambasadorja Bele krajine Otona Župančiča in novo stalno razstavo v njej.

Slavnostno kosilo je bilo na turistični kmetiji Žagar, kjer domujeta – kot pravi njihov slogan – tradicija in gostoljubje. Minilo je ob obujanju spominov na osnovno šolo, raznih anekdotah, pospremljenih s salvami smeha, pripovedovanju o viharjih, ki smo jih potem v življenju previharili ...
Naša splošna ugotovitev je bila, da se je svet v tega pol stoletja sicer postavil na glavo, ampak mi smo po srečnem naključju še tako rekoč isti. Ostaja pa veliko vprašanje, kaj bo s tem svetom, ko se čez petdeset let spet dobimo ... No, bomo videli!

Ana Starešinič (19. 6. 2016)

Maričina hiža, Preloka št. 29 (nova 11)

Zdaj pa zgodbe, ki jih pripoveduje fotografija, ki so jo za naš spletni arhiv prispevali Simčičevi, po domače Cestarovi. Po podatkih na zadnji strani slike vemo, da je nastala poleti leta 1947.

Tile mladi ljudje na fotografiji so: 19-letna Angela Pavlakovič - Bertova, pozneje poročena Grdun, in njena 22 let stara sestra Bare, pozneje poročena Marinčič, ter 24-letni Franc Starešinič - Frankovičev.
In domačija, pred katero so takole pozirali neznanemu fotografu? – Maričina hiža, Preloka št. 29 (stara št., nova 11).

Ti ljudje s fotografije še živijo v naših spominih, Maričine hiše pa se komaj kdo še spomni.

Kot izpričujejo naše cerkvene knjige, je bil priimek pri tej hiši vseskozi Žunič. To je bila velika in premožna preloška domačija, zasnovana kot popolnoma zaprti tip dvora. Zadnji gospodar Ivan Žunič je umrl leta 1917. Pravijo, da od žalosti, ker je oba njegova sinova, ki bi lahko nadaljevala rod Maričinih, pogoltnila Amerika (Janko je tam umrl leta 1898, Ivan leta 1917, takrat kot na Preloki njegov oče).

Zadnji iz rodu Žunič, ki je prebival v Maričini hiši, je bil Ivetov brat Jože, ki je pred tem dolga leta delal v Nemčiji. Jože je ob Maričini domačiji (na drugi strani ceste) zgradil še skedenj in enonadstropno kaščo (danes je tu Cestarova hiša). Umrl je leta 1929.

Maričina domačija je pripadla najbližjim sorodnikom: Cestarovim (kašča in skedenj) in Županovim (domačija s hišo).

Potem so se v Maričini hiši vrstili najemniki. Najprej je v njej tišljaril Adlešičan Jure Požek - Fuzik, – dokler se ni priženil v Grdune. Potem sta jo najela Štefan in Mare Železnjak in za najemnino nosila dvakrat na teden pošto v Vinico in iz Vinice (poštna poslovalnica je bila pri Županovih), – dokler si nista tik pred 2. sv. vojno postavila svoje hiške na Burnicah. V Maričino hišo se je naselila Agata Žepuhar (Jaga) s hčerkama in za najemnino prav tako nosila pošto, po vojni pa se je tudi Jaga preselila na Burnice.

Okoli leta 1965 je bilo treba Maričino domačijo "obglaviti", tj. porušiti njeno ostrešje in odstraniti vse lesene elemente, češ da povzročajo nepreglednost ceste. Parcelo in domačijo, kar je od nje ostalo, so konec osemdesetih let kupili Cestarovi.

Danes stoji na mestu nekdanje Maričine hiše dom družine Ivana Simčiča, ml., Preloka št. 11. Čedna nova hiša, ki je bila leta 2006 razglašena za najbolj urejeno stanovanjsko hišo v naši krajevni skupnosti. V njene temelje je vgrajen ves kamniti del Maričine domačije.

Ana Starešinič (12. 6. 2016)

Vir: Ivan Simčič, P 12, in Marija Starešinič, P 10

Kovačeva domačija in zadnji preloški kovač

Boris Krotec iz Gameljn pri Ljubljani je za naš spletni arhiv prispeval fotografiji hiše Preloka št. 42 (danes 4, priimek Krotec, po domače Kovačevi), kjer se je rodil njegov oče Stanislav Krotec (1921–2001).

Kot vidimo, je bila Kovačeva domačija delno zaprti tip belokranjskega dvora: stanovanjska hiša in gospodarski objekti so bili nanizani okrog osrednjega dvorišča po treh stranicah, ne po vseh štirih, kot smo videli pri hiši Preloka št. 20.

Zaradi precej nagnjenega terena je bila Kovačeva hiša vrhkletna in vrhhlevna, seveda s tipičnimi tremi bivalnimi prostori (veža, prva in zadnja hiža). Po celotni dolžini dvoriščne strani vidimo gank. To je bila zadnja s slamo krita preloška domačija.

Na mestu tega nekdanjega tipičnega belokranjskega dvora danes stoji nova hiša, prav nič tradicionalna – takšna, kakršne so po 2. sv. vojni preplavile ves slovenski prostor.

Pač pa še danes stoji skoraj 100 let stara Kovačeva kašča. Postavljena je bila ločeno od nekdanje lesene s slamo krite domačije, v celoti zidana in s posebnim patentom ključavnic: da je bila njena za tiste čase jako dragocena vsebina varna pred požari in tatovi.

In še en ob domačiji zgrajeni objekt še vedno stoji: prostor, ki je bil namenjen kovaštvu, domači obrti, ki je dala hiši št 42 (danes 4) tudi hišno ime.

S kovaštvom se je ukvarjalo več generacij Krotcev. Preločani in okoličani so si tu naročali razno poljsko orodje, okovje za vozove ter okna in vrata, sem so si prihajali podkovat konje in vole ... Dokler ni kovaštva, tako kot marsikatere domače obrti, "povozil" čas. Kose so zamenjale kosilnice, vozove s konji in voli so nadomestili traktorji s prikolicami, pluge, brane ... so zamenjali traktorski priključki.

Zadnji preloški kovač je bil Jože Krotec (1912–1981).

Ana Starešinič (4. 6. 2016)

P. S.: Nekaj gradiva o Kovačevi domačiji najdete tudi v blogih Janka Krotca, ki je leta 1968 odšel v Kanado. Na Preloki.si pa smo že veliko pisali tudi o Lojzetu Krotcu, ki danes živi v ZDA. In seveda o Stanislavu Krotcu, ki je avtor zgornjih dveh črno-belih fotografij, zaradi katerih je sploh nastal tale članek.